Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da sta se pravdni stranki v pogodbi o zaposlitvi, ki je bila tudi sicer sklenjena za čas trajanja mandata, dogovorili za drugačen način njenega prenehanja, kot jih določa ZDR-1, in sicer za prenehanje z razrešitvijo. Razrešitev, ki je bila izvedena z odločbo Vlade RS z dne 12. 11. 2020, predstavlja objektivno dejstvo, ki je povzročilo prenehanje pogodbe o zaposlitvi, sklenjene s tožnico kot poslovodno osebo, pri čemer tožnica neutemeljeno vztraja pri stališču, da je presoja zakonitosti prenehanja odvisna od vprašanja, ali je bila razrešitev zakonita.

Utemeljenost razlogov za razrešitev ni predmet presoje v delovnem sporu (sodba in sklep VS RS VIII Ips 257/2016 z dne 7. 3. 2017, sodba VS RS VIII Ips 49/2018 z dne 19. 6. 2018).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi tožnice št. ... z dne 20. 12. 2017 kot posledice odločbe Vlade RS, št. ... z dne 12. 11. 2020, ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženki dne 1. 12. 2020 ni prenehalo, ampak še traja z vsemi pravicami in obveznostmi, reintegracijo, vzpostavitev delovnega razmerja in prijavo v evidenco Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije ter vsa socialna zavarovanja in reparacijo. Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je stališče sodišča prve stopnje, da je prenehanje delovnega razmerja posledica razrešitve, zmotno. Tožnici odreka varstvo pravic iz delovnega razmerja. Posega v njene pravice iz 14., 15., 22. in 23. člena Ustave RS. V primerjavi z drugimi delavci je tožnica v slabšem položaju. Je diskriminirana. Če bi se ugotovilo, da je razrešitev tožnice z mesta direktorice toženke nezakonita, takšna nezakonita razrešitev ni zakonit razlog za prenehanje delovnega razmerja (VS RS VIII Ips 6/2018). Gre za podoben položaj kot pri invalidih (odločba VDSS Pdp 1170/2013). Sodišče prve stopnje ne odloča o zakonitosti razrešitve. Za to je pristojno sodišče v upravnem sporu. Tožnica je tožbo v upravnem sporu vložila (zadeva I U 2022/2020) in bi sodišče prve stopnje moralo prekiniti postopek. Zakonitost razrešitve je predhodno vprašanje. Neutemeljeno je izvajalo dokaze, s katerimi je ugotavljalo razloge za razrešitev. Ni uporabilo določb ZDR-1 o načinih prenehanja delovnega razmerja, tožnici je delovno razmerje prenehalo v posledici razrešitve. Sodišče prve stopnje ni utemeljilo sklepa, s katerim je tožničin predlog za prekinitev postopka zavrnilo. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica pri svojem predlogu vztraja. Pred sodiščem prve stopnje ni bila slišana. Ni ji bila dana možnost, da se seznani z vsebino odločitve (prim. odločbe VS RS IV Ips 23/2016, IV Ips 43/2014, IV Ips 45/2012). Tudi če bi upravno sodišče zavrnilo njeno tožbo v zvezi z razrešitvijo, bi ji delovno razmerje lahko prenehalo šele s pravnomočnostjo. Drugačno ravnanje je v nasprotju z ustavnima pravicama do sodnega varstva in pritožbe. Če ZJA daje podlago za prenehanje funkcije pred pravnomočnostjo, je takšna zakonska določba neustavna. Tožnica predlaga sodišču, da poda zahtevo za oceno ustavnosti 24. in 25. člena ZJA. Tudi v tem delu je odločitev sodišča prve stopnje neobrazložena in tako obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka. V posledici zmotne odločitve o neutemeljenosti zahtevka je zmotna odločitev o plačilu pravdnih stroškov. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevku ugodi, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka tožničine pritožbene navedbe. Navaja, da je bila tožnica poslovodna oseba. V pogodbi o zaposlitvi s poslovodno osebo se lahko pogodbeni stranki drugače dogovorita glede načinov prenehanja delovnega razmerja. Tako sta se dogovorili s tožnico, da bo v primeru razrešitve pogodba o zaposlitvi prenehala. Toženka tožnici pogodbe o zaposlitvi niti ni mogla odpovedati, ker je ni sklenila; sklenila jo je Vlada RS. Tožnica v pritožbi neutemeljeno izpostavlja sodno prakso glede invalidov, ki je neprimerljiva. ZJA ne določa, da bi ji delovno razmerje prenehalo z dokončno odločbo. Veljavnost njene pogodbe o zaposlitvi je odvisna od zakonitosti odločbe o razrešitvi. Tožbo v delovnem sporu je tožnica vložila po nepotrebnem, saj bo zakonitost razrešitve presojana v upravnem sporu. Sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati navedb tožnice, ki jih je podala v upravnem sporu in se nanje sklicevala; tožnica v zvezi z razlogi za razrešitev pravočasno ni podala ustrezne trditvene podlage. Toženka pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je tožnici pogodba o zaposlitvi v posledici razrešitve zakonito prenehala; drugačne pritožbene navedbe kažejo na nepoznavanje zakonske ureditve. Sodišče prve stopnje pravilno ni prekinilo postopka do pravnomočne odločitve v upravnem sporu, razloge za svojo odločitev je navedlo v okviru razlogov, s katerimi je utemeljilo neutemeljenost zahtevka. Pritožbeno sodišče lahko razloge dopolni, pri čemer ne gre za poseg v tožničine procesne pravice. V njene ustavne pravice ni bilo poseženo. Tožnici je sodno varstvo zagotovljeno v upravnem sporu. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo, do katerih je upravičena, ker ni delodajalec tožnice. Sestava odgovora na pritožbo je za pravdo potreben strošek.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitve, ki jo uveljavlja pritožba. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo razloge o vseh za odločitev bistvenih dejstvih in se opredelilo do vseh bistvenih navedb pravdnih strank. V tem okviru je utemeljilo, zakaj ni presojalo zakonitosti razrešitve oziroma v tem okviru zakaj ni sledilo tožničinemu predlogu za prekinitev postopka do pravnomočne odločitve v upravnem sporu I U 2022/2020 (točka 13 obrazložitve) niti predlogu za prekinitev postopka in podajo zahteve za oceno ustavnosti določb 24. in 25. člena Zakona o javnih agencijah (ZJA; Ur. l. RS, št. 52/2002 in nadalj.; točka 15 obrazložitve). Pritožbeno sodišče razlogovanju sodišča prve stopnje pritrjuje.

7. Tožnica je s toženko dne 20. 12. 2017 sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto direktorica. 8. člen pogodbe o zaposlitvi med drugim določa, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati s potekom obdobja, za katerega je bila sklenjena,1 oziroma v primeru predčasnega prenehanja mandata z dnem razrešitve. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da sta pravdni stranki v pogodbi o zaposlitvi, ker je bila ta sklenjena s poslovodno osebo,2 lahko v skladu s prvim odstavkom 73. člena ZDR-1 drugače uredili pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, med katerimi so tudi tiste v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja (6. alineja).

8. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da sta se pravdni stranki v pogodbi o zaposlitvi, ki je bila tudi sicer sklenjena za čas trajanja mandata, dogovorili za drugačen način njenega prenehanja, kot jih določa ZDR-1, in sicer za prenehanje z razrešitvijo. Razrešitev, ki je bila izvedena z odločbo Vlade RS z dne 12. 11. 2020, predstavlja objektivno dejstvo, ki je povzročilo prenehanje pogodbe o zaposlitvi, sklenjene s tožnico kot poslovodno osebo, pri čemer tožnica neutemeljeno vztraja pri stališču, da je presoja zakonitosti prenehanja odvisna od vprašanja, ali je bila razrešitev zakonita. Neutemeljeno se sklicuje na sodno prakso v zadevah, ki so obravnavale drugačna dejanska in pravna vprašanja.

9. V zadevi Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 6/2018 (sodba z dne 19. 12. 2018) je sodišče presojalo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ki je bil med drugim v tem, da je bila delavka razreševana s funkcije dekanje; po pravnomočni ugotovitvi, da je bila razrešitev nezakonita, je sodišče presodilo, da odpovedni razlog nesposobnosti ni podan. V zadevi Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 1170/2013 (sodba z dne 13. 12. 2013) je bila dovoljena obnova postopka v sporu o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti, po tem ko je bila dokončna odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije o invalidnosti odpravljena.

10. V zadevah, v katerih so bila obravnavana primerljiva dejanska in pravna vprašanja kot v tem sporu - pogodba o zaposlitvi je bila s poslovodno osebo sklenjena za čas mandata, kot pri tožnici, v tej pogodbi o zaposlitvi pa je bilo enako določeno, da s (predčasno) razrešitvijo oziroma s (predčasnim) odpoklicem s funkcije pogodba o zaposlitvi preneha – je Vrhovno sodišče RS pri odločanju o utemeljenosti revizij tožečih strank zavzelo jasno stališče, da utemeljenost razlogov za razrešitev ni bistveno in ni predmet presoje v delovnem sporu (sodba in sklep VS RS VIII Ips 257/2016 z dne 7. 3. 2017, sodba VS RS VIII Ips 49/2018 z dne 19. 6. 2018). Pri tem stališču je Vrhovno sodišče RS upoštevalo, da je sodna praksa v gospodarskih sporih omejila učinkovanje ničnosti odpoklica poslovodnih oseb zaradi pravne varnosti; odpoklicani predsednik ali član uprave nima reintegracijskega zahtevka (vrnitve na funkcijo) in tako ne more „nazaj“ pridobiti mandata, kar bi vplivalo na zakonitost prenehanja delovnega razmerja (sodba VS RS VIII Ips 105/2018 z dne 19. 3. 2018, še sodba in sklep VS RS VIII Ips 239/2005 z dne 7. 11. 2006).3 Enako velja za odločanje v upravnem sporu.4

11. V sodbi Ips 49/2018 z dne 19. 6. 2018 se je Vrhovno sodišče RS opredelilo tudi do istovrstnih navedb, ki jih podaja tožnica v pritožbi in se nanašajo tako na prejudicialnost vprašanja razrešitve kot na zagotavljanje sodnega varstva (poseg v ustavne pravice). Enako kot tožniku v zadevi VIII Ips 49/2018 je tožnici sodno varstvo zagotovljeno, in sicer v tem sporu in v zvezi z razrešitvijo v upravnem sporu; vprašanje zagotavljanja sodnega varstva je neodvisno od presoje dejanskih možnosti stranke za uspeh v postopku.

12. Tožnica si v pritožbi neutemeljeno prizadeva za učinkovanje odločbe o razrešitvi šele z njeno pravnomočnostjo. V upravnem postopku ima dokončnost odločbe enak učinek kot pravnomočnost, z razliko, da dokončnost ni ovira za izpodbijanje odločbe v upravnem sporu. Upravna odločba učinkuje praviloma, ko postane dokončna; z dokončnostjo lahko stranka prične izvajati pravico, če zakon ne določa drugače (prvi odstavek 224. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP; Ur. l. RS, št. 80/99 in nadalj.). V tožničinem primeru zakon (ne ZUP ne ZJA) ne določa drugače, zato je razrešitev učinkovala (je prišlo do prenehanja delovnega razmerja) z dokončnostjo. Pritožbeno sodišče ne meni, da je takšna ureditev protiustavna, saj z ničemer ne posega v tožničine pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91-I in nadalj.) ali pritožbe iz 25. člena Ustave RS, zato ni prekinilo postopka in z zahtevo začelo postopka za oceno ustavnosti (prvi odstavek 23. člena ZUstS; Ur. l. RS, št. 15/94 in nadalj.).5

13. Tožnica v zvezi z zatrjevano diskriminacijo ni navedla, na podlagi katere osebne okoliščine bi bila neenako obravnavana (prvi odstavek 6. člena ZDR-1). Ne glede na navedeno ne gre za nedopustno neenako obravnavo; tožnica se kot poslovodna oseba primerja z „drugimi“ delavci (delavci, ki niso poslovodne osebe), pri čemer gre za neenake položaje, ki terjajo neenako obravnavo. Neenakost je upoštevana že pri zakonski ureditvi; ZDR-1 v 73. členu dopušča, da se v pogodbi o zaposlitvi s poslovodno osebo drugače uredijo določene pravice, obveznosti in odgovornosti, torej tudi manj ugodno. Takšna ureditev upošteva specifičen položaj poslovodnih oseb, pri čemer je zaradi narave opravljanja njihovega dela primerno, da se določena vprašanja uredijo drugače. 14. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica sama krije svoje stroške, ker s pritožbo ni uspela, toženka pa kot delodajalec v sporu o prenehanju delovnega razmerja na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.).

1 Pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena za določen čas za dobo petih let, in sicer od 1. 1. 2018 do 31. 12. 2022, kot je trajalo imenovanje tožnice za direktorico toženke po odločbi Vlade RS z dne 13. 12. 2017. 2 Tožnica je bila poslovodna oseba, zato je pogodbo o zaposlitvi z njo na strani delodajalca sklenil ustanovitelj (tretji odstavek 20. člena ZDR-1; minister za kulturo po pooblastilu Vlade RS), kar pa ne pomeni, kot prikazuje toženka v tem sporu, da tožnica ni bila z njo v delovnem razmerju. 3 Sodba VS RS III Ips 56/2016 z dne 19. 9. 2017. 4 Sodbi Upravnega sodišča RS I U 1429/2019, I U 1431/2019 z dne 22. 10. 2020; sodišče v primeru, ko je odločba izvršena, pa z njeno odpravo ni mogoče vzpostaviti prejšnjega oziroma drugačnega zakonitega stanja na podlagi ponovnega postopka odločanja o izdaji upravnega akta, le ugotovi nezakonitost odločbe na podlagi drugega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Ur. l. RS, št. 105/2006 in nadalj.). 5 Učinkovanje dokončne odločbe niti ni določeno s 24. in 25. členom ZJA, kot prikazuje tožnica v pritožbi, ampak velja na splošno za upravne odločbe.