Jedro

Ker je kriterij delovne uspešnosti bil tako po določbah splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 31/90) oziroma kolektivne pogodbe za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elekroindustrijo Slovenije (Uradni list RS, št. 12/91), ki sta veljali v času odločanja pri toženi stranki, temeljni kriterij za ohranitev delovnega razmerja, je moral biti uporabljen objektivno.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo tožničinemu zahtevku za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 15.1.1992 in 19.2.1992, s katerima je tožnici prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki kot trajno presežni delavki. Razsodilo je, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak da še traja, da je dolžna tožena stranka tožnico poklicati nazaj na delo, jo razporediti na delo, ki ustreza njeni strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim ter ji priznati vse uveljavljane pravice iz dela in po delu.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbi tožene stranke ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek tožnice kot neutemeljen zavrnilo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da ni razumljiv zaključek v izpodbijani sodbi, da tožena stranka ni ocenila pet delavcev, če pa izračun pokaže, da je bilo sedem takih delavcev. Ne more soglašati z ugotovitvijo, da so bili vsi primerjani delavci ocenjevani na enak način in predvsem, da je bilo ocenjevanje objektivno. Pri tem gre upoštevati, da so dobili primerjani delavci kljub večji storilnosti manjše število točk, to pa postavi pod vprašaj uporabljena merila. Še posebej, če je bil upoštevan pri ocenjevanju uspešnosti kot kriterij tudi bolniški stalež. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 ter na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP/77).

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče kršitve iz 10. točke prvega odstavka 354. člena ZPP/77 ni ugotovilo.

Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP/77 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v delu, kjer revizija graja ugotovitev dejanskega stanja, ni preizkušalo.

Je pa revizijsko sodišče ugotovilo zmotno uporabo materialnega prava. Tožena stranka, glede na to, da je dokazno breme na njej (36. h člen zakona o delovnih razmerjih - ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) v postopku ni dokazala, da obstaja nujen razlog za prenehanje delovnega razmerja tožnice.

Konvencija MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 15/92) v točki a. drugega odstavka 9. člena določa, da je dokazno breme, da obstaja resen razlog za prenehanje delovnega razmerja, na delodajalcu. O razlogu za prenehanje delovnega razmerja pa po točki b. istega člena odločajo nepristranski organi (sodišče) na podlagi dokazov, ki so jih predložile stranke.

Na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni pravilen zaključek, da je tožena stranka postopek ugotavljanja trajnih presežkov delavcev izpeljala v skladu s predpisi. V postopku niso bile upoštevane zahteve ZDR, saj je ostalo odprto predvsem vprašanje, ki ga sodišče druge stopnje ne bi smelo zanemariti, ali tožena pri določitvi delavcev, katerih delo postane trajno nepotrebno, ni kot kriterija upoštevala tudi začasne odsotnosti delavcev zaradi bolezni. V takem primeru namreč ugotovitev, da je delo delavcev postalo trajno nepotrebno, ni bila izvedena v skladu z določbo 36. b člena ZDR. Ker je kriterij delovne uspešnosti bil tako po določbah splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 31/90) oziroma kolektivne pogodbe za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elekroindustrijo Slovenije (Uradni list RS, št. 12/91), ki sta veljali v času odločanja pri toženi stranki, temeljni kriterij za ohranitev delovnega razmerja, je moral biti uporabljen objektivno. Tega pa glede na izvedene dokaze ni mogoče ugotoviti, saj ni razjasnjeno, zakaj (če ni bil upoštevan bolniški stalež, kar bi brez drugega že povzročilo nezakonitost postopka) so bile nakatere delavke v primerjalni skupini (odprto, je tudi vprašanje, zakaj je bilo upoštevanih samo devet delavcev oziroma ni ugotovljeno, ali in kdaj je prišlo do invalidskih upokojitev treh delavcev), kljub večji storilnosti nižje ocenjene. To lahko kaže na to, da niso bili v vseh primerih uporabljeni enaki kriteriji, kar bi tudi lahko bil razlog za nezakonitost postopka. Zato revizijsko sodišče ne soglaša z zaključkom v izpodbijani sodbi, da je tožena stranka v postopku dokazala, da je bil postopek določanja trajno presežnih delavcev zakonit in da je revidentki delovno razmerje prenehalo v skladu z veljavnimi predpisi.

Ob upoštevanju povedanega, ko je revizijsko sodišče ugotovilo, da zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, je na podlagi določbe drugega odstavka 395. člena ZPP/77 reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Določbe ZPP/77 je sodišče uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).