Jedro

Med pritožnikom in sodedinjo je nastal spor o velikosti zapuščine in s tem povezane pravice do nujnega deleža. Po ustaljeni sodni praksi šteje, da mora darilo dokazati tisti, ki se nanj sklicuje, razen če predloži listinske dokaze, ki pa jih pritožnik ni predložil. Na pravdo napotena stranka pri postavitvi tožbenega zahtevka ni vezana na napotitveni sklep, tožbo lahko vloži z drugačnim zahtevkom od tistega, ki je naveden v napotitvenem sklepu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje dediča F. J. (v nadaljevanju: pritožnik) napotilo na pravdo. Ugotovilo je, da so med pritožnikom in sodedinjo M. S. sporna dejstva, od katerih je odvisna velikost dednega deleža, zlasti vračunanje v dedni delež (točka 3 drugi odstavek 210. člena Zakona o dedovanju - ZD) in ker je med njima spor o tem, ali spadajo v zapuščino po pokojni J. J. določene premičnine, ki so navedene v točki I/2 izreka izpodbijanega sklepa (1. točka prvega odstavka 212. člena ZD).

2. Pritožnik v pritožbi trdi, da se ne strinja z izrekom napotitve, ker napotitev ni skladna z njegovim zatrjevanjem dejstev, niti z uveljavljanjem pravice do nujnega deleža. Nikoli ni postavil trditve, da se zaradi njegovega prikrajšanja nujnega deleža vračuna v dedni delež sodedinje darilo, ki ga je prejela od svoje pokojne mame, v vrednosti nujnega deleža v zapuščinskem postopku. Postavil je trditev, da je odstop dednega deleža pokojne J. J. v zapuščinskem postopku po pokojnem J. F. (očetu pritožnika in sodedinje), ki je bila na podlagi 8. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev prevzemnica zaščitene kmetije po samem zakonu, darilo in ga je z dednim dogovorom neodplačno prenesla v korist sodedinje, darilo, od katerega je pritožnik upravičen do nujnega deleža. Ker gre za zaščiteno kmetijo, vračilo darila v obliki vračanja v zapuščino do vrednosti prikrajšanja nujnega deleža ni mogoče, postavil se je zato zahtevek izplačila nujnega deleža v denarju. Po pokojnem J. F. so bili predmet dedovanja solastni deleži nepremičnin pokojnega, takratne stranke dednega dogovora M. S., pritožnik in zapustnica so ocenile vrednost zapuščine na 120.000,00 EUR, zato so se sporazumele, da se pritožniku po pokojnem očetu izplača dedni delež v višini 20.000,00 EUR. Celotno zapuščino po pokojnem očetu je njegova vdova - zapustnica - odstopila sodedinji M. S., ta je odstopljeni dedni delež sprejela, takšen odstop dednega deleža je neodplačno razpolaganje in pomeni darilo, ki ga je zapustnica za časa življenja dala hčerki S. M., ki je to darilo sprejela. Gre za vprašanje obstoja darila in posledično do pravice iz naslova prikrajšanja nujnega deleža zaradi darila pokojne zapustnice hčerki, danega za časa življenja. Sodedinji se v dedni delež ničesar ne vračuna, prejela je darilo od svoje matere, ki je s tem razpolaganjem prikrajšala svojega sina pritožnika do dela zapuščine, ki mu pripada na podlagi zakona, v tem primeru je upravičen do nujnega deleža. Moralo bi sodišče napotiti na pravdo sodedinjo M. S., ki je postavila trditev, da je pritožnik prejel dedne predprejemke, zaradi katerih ni upravičen do nujnega deleža. Neodplačni odstop dednega deleža je po 29. členu ZD nedvomno darilo, dediči nimajo možnosti vplivati na odločitev o prevzemniku kmetije, zgrešena je trditev sodišča, da pritožnik v postopku D 65/2012 ni nasprotoval materi kot prevzemnici kmetije, pritožnik tudi ni imel vpliva na odstop dednega deleža. Sodišče meša dedovanje po pokojnem očetu pritožnika in sodedinje z dedovanjem po pokojni zapustnici, gre za nov postopek o dedovanju, v dednem dogovoru z dne 19. 5. 2017 je na koncu zapisano, da sta M. S. in J. F. rešila vprašanje dedovanja po pokojnem J. F. Nista mogla reševati dedovanja po še živeči materi, dedni dogovor ne vsebuje sporazuma o odpovedi še ne uvedenemu dedovanju med prednikom in potomcem, materialnopravno stališče je napačno, napačno je tudi stališče, da dedovanja po pokojnem J. F. ne bi bilo mogoče izvesti, če ne bi bilo soglasja pritožnika. Pritožnik je prejel dedni delež po očetu, če bi zapustnica sprejela svoj dedni delež in ga ne bi odstopila sodedinji, bi ob smrti zapustnice ostalo premoženje, ki bi bilo predmet zapuščine in od te bi bil pritožnik upravičen do dednega deleža skladno z določbami Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev, tako pa sedaj uveljavlja prikrajšanje nujnega deleža, vendar ne po očetu, temveč po materi. Sodedinja ni bila sporazumno izbrana za prevzemnico kmetije v zapuščinskem postopku po očetu, ampak ji je zapustnica odstopila dedni delež po možu, dedni dogovor je bil sklenjen v zapuščinskem postopku D 65/2012, v njem se zapustnica ni odpovedala dedovanju, svoj dedni delež je sprejela in ga odstopila sodedinji, M. S., ki ga je sprejela. Stališče sodišča, da je pravica pritožnika do nujnega deleža in trditve o obstoju darila manj verjetna, je napačno. Sodišče prve stopnje pa je pravilno povzelo v sklep, da je sporen tudi obseg zapuščine glede premičnin, navedenih pod točko I/2 izreka, vendar pritožnik izpodbija sklep sodišča prve stopnje tudi v tem delu, saj je višina nujnega deleža povezana z vrednostjo zapuščine, od katere se obračunava zakoniti dedni delež, v tem primeru nujni delež.

3. Sodedinja M. S. je v vloženem odgovoru na pritožbo navedla, naj se glede na vsa poznana dejstva in listine zapuščinski postopek zaključi. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da pritožnik trdi, da predstavljajo darilo zapustnice sodedinji M. S. odstopljeni solastni deleži nepremičnin, ki so spadale v zapuščino po pokojnem očetu pritožnika in sodedinje. Tudi v pritožbi pritožnik trdi, da je sodedinja od zapustnice - matere - prejela darilo v zapuščinskem postopku po očetu in da je zapustnica s takim razpolaganjem prikrajšala pritožnika do dela zapuščine, ki mu pripada na podlagi zakona. Sodedinja je ves čas nasprotovala pritožnikovi trditvi, da je od zapustnice prejela darilo.

V zapuščinskem postopku sodišče prekine postopek in stranke napoti na pravdo, če so med njimi sporna dejstva, od katerih je odvisna velikost dednega deleža, s tem pa tudi vrednost zapuščine, od katere se izračuna nujni delež. Med pritožnikom in sodedinjo je nastal spor o velikosti zapuščine in s tem povezane pravice do nujnega deleža. Po ustaljeni sodni praksi šteje, da mora darilo dokazati tisti, ki se nanj sklicuje, razen če predloži listinske dokaze, ki pa jih pritožnik ni predložil (VSL II Cp 1059/2019). Sodišče prve stopnje je materialno pravo uporabilo pravilno.

6. Na pravdo napotena stranka pri postavitvi tožbenega zahtevka ni vezana na napotitveni sklep, tožbo lahko vloži z drugačnim zahtevkom od tistega, ki je naveden v napotitvenem sklepu.

7. Predmet pritožbenega preizkusa je le odločitev v izpodbijanem sklepu, zato pritožbeno sodišče ni obravnavalo pritožbene trditve, da bi moralo sodišče prve stopnje na pravdo napotiti sodedinjo glede spornih dejstev, da je pritožnik že dedno odpravljen.

8. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo, da bi bil izpodbijani sklep obremenjen s katero od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere mora samo paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. členom ZD). Glede na obrazloženo je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in je potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. členom ZD).