Jedro

Nova škoda je tista škoda, ki izvira iz škodnega dogodka, v zvezi s katerim je bila že prisojena oziroma dogovorjena odškodnina, pa v času sojenja oziroma sklenitve (zunaj) sodne poravnave ni bilo gotovo, ali bo nastala in če bo, kakšen bo njej obseg.

Kot bodočo škodo je treba šteti tisto, katere nastanek je bil ob sojenju oziroma ob sklepanju izvensodne poravnave objektivno gotov, vendar le, če je bilo to za povprečno skrbnega oškodovanca in zavezanca predvidljivo.

V primeru terjatve za plačilo nepremoženjske škode začne zastaralni rok teči, ko se oškodovančeva škoda stabilizira do te mere, da je moč govoriti o predvidljivem pričakovanju nadaljnjega stanja in zdravljenja in takrat oškodovanec izve za obseg svoje škode in ne šele takrat, ko zaključi zdravljenje.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se: - v I. točki izreka prisojena odškodnina zviša za 500,00 EUR (na 21.085,98 EUR), znesek od katerega tečejo zakonske zamudne obresti od 21. 12. 2010 do plačila se prav tako zviša za 500,00 EUR (na 1.866,70 EUR); - znesek pravdnih stroškov v IV. točki izreka, ki jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki, zviša za 997,42 EUR (na 2.566,30 EUR).

II. Sicer se pritožba tožeče stranke, pritožba tožene stranke pa v celoti zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 46,65 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku 15-dnevnega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom z dne 15. 1. 2014 v zvezi s popravnim sklepom z dne 17. 2. 2014 odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 20.585,98 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 19.000,00 EUR od 1. 11. 2009 do plačila, od zneska 1.366,70 EUR od 21. 12. 2010 in od zneska 219,28 EUR od 6. 9. 2013 do plačila (I. točka izreka). Zaradi umika tožbe je za znesek 525,21 EUR postopek v tem delu ustavilo (II. točka izreka), kar je tožnica zahtevala več in drugače je zavrnilo (III. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati na znesek 1.568,88 EUR odmerjene pravdne stroške v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in zoper sklep o stroških postopka, iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da Višje sodišče sodbo spremeni in glede na uspeh pritožbe odloči o stroških postopka. Glede premoženjske škode pojasnjuje, da je s tožbo zahtevala naslednjo premoženjsko škodo: 1.839,74 EUR za zdravila in sanitetni material, 50,00 EUR za pregled pri dermatologinji in 450,00 EUR za stimulator Compex vitality, skupaj 2.339,74 EUR. Nadalje je za znesek 274,49 EUR povečala tožbeni zahtevek, tako da je skupni zahtevek za premoženjsko škodo znašal 2.614,23 EUR, od tega za zdravila in sanitetni material 2.114,23 EUR. Zahtevek za zdravila in sanitetni material je nadalje s peto pripravljalno vlogo umaknila za 528,20 EUR in zahtevala samo še 1.585,98 EUR. Sodišče je obravnavalo zgolj zahtevek za zdravila in sanitetni material, ki je znašal 1.585,98 EUR, ni pa obravnavalo zahtevkov za pregled pri dermatologinji in za stimulator Compex vitality, čeprav tožeča stranka teh dveh zahtevkov ni umaknila. Sodišče o teh dveh zahtevkih ni navedlo nobenega stališča, očitno ju je spregledalo. V skladu s svojo presojo bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavrniti za 500,00 EUR in ne zgolj za 225,51 EUR. Tožeča stranka meni, da sta oba zahtevka, ki ju sodišče ni obravnavalo, utemeljena. Predlaga, da se za premoženjsko škodo tožnici prisodi še 500,00 EUR. Stališče tožeče stranke je, da znesek 15.000,00 EUR, ki ga je sodišče tožnici prisodilo za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, ni primerna odškodnina za tožničino škodo. Sodišče je tožnici prisodilo odškodnino za čas petih let in pol (od poletja 2008 do 15.1.2014), pri tožnici je v navedenem času potekalo intenzivno zdravljenje, sodišče je vse to opisalo v točki 25 sodbe. Tožnica je v času zdravljenja svoje življenje popolnoma podredila le-temu. Obdobje najhujših močnih bolečin je trajalo kar dve leti in pol, bolečine v tem času so bile od sedme do osme stopnje (od desetih). Stališče tožeče stranke je, da bi bila primerna odškodnina za eno leto 4.000,00 EUR, za čas petih let in pol pa 22.000,00 EUR. Prenizka je tudi odškodnina za prestani strah. Tožnica je pet let in pol trpela strah za izid zdravljenja. Od poletja 2009 do konca leta 2011, torej dve leti in pol, je bil ta strah prisoten v hudi, zelo intenzivni obliki. Stališče tožeče stranke je, da bi bila primerna odškodnina za prestani strah za vsako leto 1.000,00 EUR, za čas petih let in pol pa 5.500,00 EUR. Tožeča stranka se ne strinja s presojo, da je v postopku uspela s približno 50 %. Sodišče bi moralo upoštevati tudi, da je večji del postopka namenilo ugotavljanju temelja.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper I. in IV. točko izreka sodbe (ugodilni in stroškovni del) in uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, napačno ugotovitev dejanskega stanja in napačno uporabo materialnega prava. Sodišče je ocenilo, da gre v tožničinem primeru za novo škodo in je v celoti sledilo ugotovitvam dr. B. V postopku je bila angažirana izvedenka medicinske stroke s področja infektologije, dr. H. H. G., do njenih ugotovitev se sodišče sploh ni opredelilo. Sodišče je zato zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Poleg tega je nekritično sledilo ugotoviti dr. B., da gre v konkretnem primeru za novo škodo. Po sodni praksi mora tožeča stranka dokazati, da ob sklenitvi poravnave ni bilo moč predvideti znatnega poslabšanja in da do takšnega poslabšanja ob normalnem teku stvari sploh ne bi smelo priti. Izvedenka je podala mnenje, da poškodba, postopki zdravljenja in nastale pooperativne brazgotinaste spremembe kože in podkožja z nastalo slabostjo venskega žilnega sistema predstavljajo dejavnike tveganja za nastanek okužb in razjed. Izvedenkinih ugotovitev ni moč subsumirati pod pravno razlago pojma nova škoda. Pravni pojem nova škoda zajema škodo oziroma poslabšanje, do katerega ob normalnem teku stvari sploh ne bi smelo priti. Ob sklenitvi poravnave je bilo že znano, da ima tožnica pooperativne brazgotinaste spremembe in motnje venskega odtoka, jasno je torej, da je že takrat obstajala možnost zapletov na koži, v obliki okužb in razjed. Sodišče se opredeljuje le do vprašanja, kaj je ob sklepanju poravnave vedela in mogla pričakovati tožnica, čeprav gre za vprašanje, ali je v času sklepanja poravnave škoda nepredvidljiva oziroma nepričakovana z vidika medicinske znanosti. Glede zastaranja je sodišče v celoti sledilo izpovedbi tožnice. Povzelo je sicer ugotovitve izvedenke, da je bilo možno nadaljnje tožničine težave z odpiranjem rane predvideti zlasti od poletja 2006 dalje, a se je v celoti oprlo na tožničino izpoved. Zagrešilo je bistveno kršitev določb postopka, ko je svoj zaključek naslonilo zgolj na tožničine navedbe. Na podlagi tako uporabljene dokazne presoje je napačno ugotovilo dejansko stanje. Tožnica je izpovedala, da je šla v oktobru 2007 k dermatologu in je pričela razmišljati o tem, da je morebitni vzrok za rano slaba prekrvavitev. Očitno je vedela, da ji rane ne povzroča zašiti rob povoja. Zastaralni rok začne teči, ko se oškodovančeva škoda stabilizira do te mere, da je moč govoriti o predvidljivem pričakovanju nadaljnjega stanja in zdravljenja. Takrat namreč oškodovani izve za obseg svoje škode in ne šele takrat, ko zaključi zdravljenje. Triletni subjektivni rok je torej začel teči poleti v letu 2006, iztekel se je poleti v letu 2009, tožbeni zahtevek je vložen prepozno in zato zastaran. Podredno je iz tožničine izpovedbe razvidno, da je za svojo problematiko, ki se tiče ponavljajočih ran, vedela že v oktobru 2007. Glede višine odškodnine za materialno škodo navaja, da je sodišče tožeči stranki priznalo tudi stroške nakupa zdravil, krem in prehrambenih dopolnil, ki ne sodijo v smernice za zdravljenje in nego kronične rane, tako se je o delu zahtevanih postavk opredelila izvedenka. Tožeča stranka ni upravičena do stroška nakupa ortopedskih čevljev Berkemann Burgdorf, plastenk, vlažilne kreme, Aspirina, Ibuprofena, Bonifena in Lekadola, lateks rokavic, mleka za čiščenje kože in tonika za nego kože, Carbo medicinalisa, natikačev Lina in silikonskega vložka, Haspan gela in Granugela, kreme z mandljevim oljem, dozatorja za tablete, Grassolind vazelin gaze, bombažnih rokavic, kreme Dermaexomega, krpic za umivanje, Pancefa, kreme z mandljevim oljem, olivnega olja, Berkemann ortopedskih čevljev, smrekovega mazila, Vitamobila in konopljinega olja. Tožnica je antibiotike in analgetike prejemala na recept. Upravičeno je kupovala povoje, zloženke, komprese, obloge, fiziološko raztopino in brizge, ostalih pripomočkov pa ne, ker za njih ni priporočil dermatologije ali iz razloga, da ne sodijo v smernice za zdravljenje in nego kronične rane. Glede na navedeno tožnica ni upravičena do povrnitve materialnih stroškov v višini 520,00 EUR. Napačna je tudi odločitev sodišča o stroških postopka. Predlaga spremembo sodbe, podredno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje in odločanje.

4. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Glede temelja odškodninske odgovornosti:

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da gre v tožničinem primeru za novo škodo. Tožena stranka se sklicuje na sodno prakso in pri tem navede le eno sodbo Višjega sodišča ter navaja, da pravni pojem nova škoda zajema škodo oziroma poslabšanje, do katerega ob normalnem teku stvari sploh ne bi smelo priti. Trditve tožene stranke iz pritožbe niso utemeljene. Nova škoda je namreč tista škoda, ki izvira iz škodnega dogodka, v zvezi s katerim je bila že prisojena oziroma dogovorjena odškodnina, pa v času sojenja oziroma sklenitve (zunaj) sodne poravnave ni bilo gotovo, ali bo nastala in če bo, kakšen bo njej obseg. Stališča sodne prakse, da gre za novo škodo takrat, kadar ob priznanju prve škode oziroma odškodnine zanjo ta še ni bila znana in njenega nastanka ni bilo moč predvideti, kljub temu pa se je kasneje pojavila oziroma, da mora biti dodatna škoda taka, da niti tožnik niti zavezanec za plačilo odškodnine zanjo nista mogla vedeti in nikakor ne predvideti njenih posledic, ni mogoče razumeti v smislu, da oži prej opredeljeni pojem nove škode. To stališče predstavlja le opredelitev kriterija za presojo gotovosti škode. Gre torej za „mehčanje“ pojma bodoče škode kot gotove škode: kot bodočo škodo je treba šteti tisto, katere nastanek je bil ob sojenju oziroma ob sklepanju izvensodne poravnave objektivno gotov, vendar le, če je bilo to za povprečno skrbnega oškodovanca in zavezanca predvidljivo. Drugačno razumevanje bi pripeljalo do materialnopravno nesprejemljive situacije, ko bi bila sicer določena škoda v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, za katerega posledice bi odgovarjal toženec, pa ta škoda v prvem sojenju oziroma ob sklenitvi poravnave ni bila upoštevana, ker je bila le predvidljiva (se pravi možna) ne pa gotova, kot nova škoda pa prav zaradi te svoje lastnosti prav tako ne bi bila upoštevana (glej sklep II Ips 671/2007).

7. Glede na navedeno izhodišče pa se izvajanja tožene stranke izkažejo za napačna. Pravilno se je sodišče opredeljevalo do vprašanja, kaj je ob sklepanju obravnave vedela in mogla pričakovati tožnica (oziroma pravdni stranki). Sodišče se res ni opredelilo tudi do ugotovitev izvedenke medicinske stroke dr. H. H. G., s tem je storilo kršitev določb postopka, vendar je ta takšne narave, da jo lahko odpravi sodišče druge stopnje. Izvedenka je podala mnenje, da poškodba, postopki zdravljenja in nastale pooperativne brazgotinaste spremembe kože in podkožja z nastalo slabostjo venskega žilnega sistema predstavljajo dejavnike tveganja za nastanek okužb in razjed, vendar tudi takšna ugotovitev izvedenke zaključka sodišča prve stopnje ne izpodbija. Šlo je namreč le za dejavnike tveganja, iz česar je mogoče zaključiti, da v času sklenitve zunajsodne poravnave ni bilo gotovo, ali bo škoda nastala in če bo, kakšen bo njen obseg. Glede na ugotovitev, da niti izvedenec dr. B. ni mogel predvideti, da bo prišlo do sprememb kože goleni in do nastalega zapleta, ki je nastal pri tožnici, zagotovo tudi tožnica takšnega zapleta ni mogla pričakovati.

8. Pravilni so tudi zaključki in razlogi sodišča prve stopnje, da zahtevek tožnice ni zastaran. Sodišče je zaključilo, da je lahko tožnica šele sredi leta 2008 ugotovila, da gre za takšno rano, ki se bo kontinuirano odpirala in zapirala, šele takrat se rana niti občasno ni več zaprla in je tožnica ugotovila, da gre za resno zadevo. Pritožba pravilno navaja, da začne zastaralni rok teči, ko se oškodovančeva škoda stabilizira do te mere, da je moč govoriti o predvidljivem pričakovanju nadaljnjega stanja in zdravljenja in takrat oškodovanec izve za obseg svoje škode in ne šele takrat, ko zaključi zdravljenje. Zmoten pa je zaključek, da je zato v konkretnem primeru subjektivni rok začel teči poleti v letu 2006 oziroma v oktobru 2007, saj so se do leta 2008 rane potem, ko so se odprle, tudi zaprle, šlo je za majhne ranice, ki so se sanirale v kratkem obdobju, medtem ko je šlo pri rani poleti 2008 za tako intenzivno odprtje, da laserski tretmaji niso več pomagali, takrat se je pričelo tudi zdravljenje. Šele v letu 2008 se je torej izkazalo, da gre za resno stvar in ne le majhno ranico, šele takrat se je tako škoda stabilizirala do te mere, da je mogoče šteti, da je oškodovanka izvedela za obseg svoje škode. Terjatev tožnice torej ni zastarala.

Glede višine odškodnine: Glede višine odškodnine za nematerialno škodo:

9. V tem delu konkretizirane pritožbene navedbe podaja le tožeča stranka, ki se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe. S strani sodišča prve stopnje ugotovljenih dejstev ne izpodbija, v pritožbi jih povzema, navaja pa, da je sodišče tožnici prisodilo prenizko odškodnino, tako iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti, kot iz naslova utrpelega strahu. Pritožba tožeče stranke v tem delu ni utemeljena. Pravno podlago in merila za določitev denarne odškodnine za nematerialno škodo določa 179. člen Obligacijskega zakonika (OZ) in po oceni sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje zakonska merila pravilno upoštevalo. Ob ugotovljenem dejanskem stanju, ki, kot že navedeno, ni izpodbijano, je sodišče prve stopnje, po oceni sodišča druge stopnje, glede tožničinih telesnih bolečin in nevšečnosti pravilno ugotovilo, da je primerna in pravična odškodnina iz tega naslova v višini 15.000,00 EUR. Drži, da je sodišče tožnici prisodilo odškodnino za čas petih let in pol in je tožnica v tem času utrpela številne nevšečnosti, utrpela pa je tudi obdobja močnih bolečin, kar vse izhaja iz 24. in 25. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. Po mnenju tožeče stranke bi znašala primerna odškodnina 4.000,00 EUR za eno leto, za pet let in pol pa 22.000,00 EUR, vendar tožeča stranka spregleda, da so, kot na podlagi mnenja izvedenke izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje, od meseca septembra 2012 rane zaceljene in so bolečine lahko prisotne občasno v blagi intenziteti. Tožnica je sicer izpovedala, da je bila rana takrat še vedno v fazi zdravljenja, vendar je izpovedala tudi, da je stanje veliko boljše, kot je bilo v obdobju do konca leta 2011. Ob pregledu 14. 12. 2012 pa je izvedenka sama ugotovila, da je koža desne goleni brez ran in brez znakov svežega vnetja. Odškodnina v višini 22.000,00 EUR tako tožnici ne gre, s prisojo zneska v višini 15.000,00 EUR so telesne bolečine in nevšečnosti upoštevane v zadostni meri in je odločitev o zavrnitvi višjega odškodninskega zahtevka iz tega naslova pravilna. Po drugi strani pa tudi ne gre za previsoko odškodnino, sicer pa tožena stranka o tem ne poda konkretnih pritožbenih navedb.

10. Neutemeljena je tudi pritožba tožeče in tožene stranke glede višine odškodnine iz naslova utrpelega strahu tožnice. Glede tega tožeča stranka poudarja, da je primerna odškodnina za prestani strah za vsako leto po 1.000,00 EUR, za čas petih let in pol pa 5.500,00 EUR, zanemarja pa, da je bil v letu 2012, zlasti od septembra dalje strah pri tožnici za izid zdravljenja manjši, saj je bila rana zaceljena, stabilna. Upoštevaje ugotovitve sodišča prve stopnje iz 29. točke obrazložitve, na katere se sodišče druge stopnje, v izogib ponavljanju, sklicuje, je tudi po oceni sodišča druge stopnje odškodnina v višini 4.000,00 EUR pravilno odmerjena, v skladu z določili iz 179. člena OZ, višji zahtevek iz tega naslova pa pravilno zavrnjen. Tudi glede te postavke tožena stranka v pritožbi ne poda konkretnih navedb.

Glede višine odškodnine za materialno škodo:

11. V tem delu je utemeljena pritožba tožeče stranke. Kot izhaja iz pripravljalnih vlog tožeče stranke in obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, je sodišče narobe razumelo, da tožeča stranka iz naslova premoženjske škode (po delnem umiku) zahteva le 1.585,89 EUR. Ta znesek je zahtevala za zdravila in sanitetni material, poleg tega pa je zahtevala še 50,00 EUR za pregled pri dermatologinji in 450,00 EUR za stimulator Compex vitaliy. Glede stimulatorja je sodišče v sodbi sicer ugotovilo, da je izvedenka ocenila, da naj se tožnici prizna med drugim tudi strošek za aparat Compex vitality, nakup je bil opravičen, saj je bilo tožnici priporočeno opravljanje vaj z aparatom Compex vitality, kar je navedeno tudi v ambulantnem kartonu lečeče infektologinje. Glede višine računa za dermatologa 50,00 EUR pa je ugotoviti, da je tožena stranka temu znesku ugovarjala le z navedbo, da tožeča stranka ni predložila računov (odgovor na tožbo), vendar se ta račun v spisu nahaja in je tudi ta strošek izkazan.

12. Glede na navedeno je bilo torej potrebno tožeči stranki priznati še nadaljnjih 500,00 EUR in sodbo spremeniti tako, da se prisojeni znesek odškodnine zviša za znesek 500,00 EUR, kot to izhaja iz izreka te sodbe. Za 500,00 EUR je bilo treba zvišati tudi znesek, od katerega tečejo zakonske zamudne obresti od 21. 12. 2010 do plačila v I. točki izreka (torej z 1.366,70 EUR na 1.866,70 EUR). Poseg v III. točko izreka ni potreben, saj je sodišče zahtevek zavrnilo glede vsega, kar je tožnica zahtevala več in drugače. 13. Neutemeljena pa je tudi glede tega dela pritožba tožene stranke, ki izpodbija višino odškodnine iz naslova premoženjske škode glede zneska 520,00 EUR. Izvedenka je v izvedenskem mnenju res navedla, da za določene stroške ni bilo priporočil dermatologinje, določeni pa ne sodijo v smernice za zdravljenje in nego kronične rane, vendar je odločitev sodišča prve stopnje, da tudi te stroške tožnici prizna, pravilna. Tožnica je namreč natančno specificirala, katera zdravila in sanitetni material je za zdravljenje rane potrebovala in skupen seštevek je znašal 1.585,98 EUR. Tožnica je izločila vse račune, katerih plačnik je bila zdravstvena organizacija, račune v hrvaških kunah ter račune, ki so bili neberljivi. Zahtevala je povračilo zgolj za tista sredstva in pripomočke, ki so bili potrebni za zdravljenje njene rane in so s tem zdravljenjem v povezavi, medtem ko drugih sredstev in stroškov (ki so bili tudi na računih), ni navedla in jih ni upoštevala. Pri zaslišanju je tožnica podrobno pojasnila, zakaj in v kakšen namen je potrebovala posamezne pripomočke, zdravila in material, sodišče je o tem navedlo obširne razloge v 34. točki obrazložitve, z razlogi sodišče druge stopnje soglaša in se nanje, v izogib ponavljanju, sklicuje. Tožnica je torej natančno obrazložila, katera zdravila je potrebovala in zakaj jih je potrebovala in prav vsa so bila namenjena negi same rane in pa okolici rane, poskusila je vse, da bi se stanje izboljšalo in da bi prišlo do popolne ozdravitve. Sodišče je tako pravilno ugodilo zahtevku tudi za v pritožbi izpodbijanih 520,00 EUR.

14. Glede na navedeno je bilo torej potrebno pritožbi tožeče stranke delno ugoditi in sodbo spremeniti, kot je bilo obrazloženo že zgoraj, saj sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (358. člen ZPP). V preostalem delu pa pritožba tožeče stranke, kot je bilo že obrazloženo, ni utemeljena, utemeljena tudi ni pritožba tožene stranke, zato je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke v preostalem delu in pritožbo tožene stranke v celoti zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

15. Zaradi spremembe sodbe je spremenjen tudi stroškovni izrek. Zaradi zvišanja odškodnine, ki je priznana tožeči stranki, se je namreč spremenil uspeh tožeče stranke, hkrati pa je sodišče druge stopnje upoštevalo tudi (na kar tožeča stranka v pritožbi pravilno opozarja), da je glede na to, da je bil v postopku sporen tako temelj kot višina odškodnine, potrebno upoštevati posebej uspeh po temelju in posebej uspeh po višini. Tožeča stranka je po temelju uspela v celoti, po višini pa z 62,80 %, tako da njen skupni uspeh znaša 81,40 %. Ob upoštevanju s strani sodišča prve stopnje opravljene odmere stroškov tožeče stranke v višini 3.157,76 EUR, ki ni izpodbijana, ji je tožena stranka dolžna povrniti 2.570,40 EUR pravdnih stroškov na prvi stopnji. Stroški tožene stranke na prvi stopnji znašajo 20,00 EUR, ob upoštevanju njenega uspeha (18,60 %) pa 3,72 EUR. Po pobotanju pravdnih stroškov je tako tožena stranka tožeči stranki dolžna povrniti 2.566,30 EUR pravdnih stroškov na prvi stopnji.

16. Tožeča stranka je s pritožbo uspela glede 5,55 % v pritožbi spornega zneska in v tem odstotku ji je tožena stranka dolžna povrniti njene pritožbene stroške. Ti predstavljajo postopek z rednimi pravnimi sredstvi v višini 465,60 EUR in takso za postopek o pritožbi 375,00 EUR, skupaj torej 840,60 EUR, 5,55 % znaša 46,65 EUR. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.