Jedro

Pomembno je, da toženka o izselitvi ni obvestila tožnice, da iz stanovanja ni odnesla vseh svojih stvari, da se je vsakodnevno vračala v stanovanje zaradi skrbi za psa in da toženki (vse do 29. 1. 2018) ni izročila ključev. V skladu s tem je povsem sprejemljiv zaključek, da toženka stanovanja ni prenehala uporabljati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu (II. in IV. točka izreka) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka mora v roku 15 dni povrniti tožeči stranki 186,66 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo (sodbo in sklepom) je sodišče prve stopnje zaradi delnega umika tožbe najprej ustavilo pravdni postopek v delu, ki se nanaša na izpraznitev stanovanja na naslovu [...] in izročitev tega stanovanja v posest tožnici, prostega oseb in stvari (I. točka izreka). Toženki je naložilo plačilo uporabnine za to stanovanje v višini 1.502,38 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 511,80 EUR od 10. 11. 2017 dalje do plačila in od zneska 990,58 EUR od 29. 1. 2018 dalje do plačila (II. točka izreka). Višji zahtevek je zavrnilo (III. točka izreka). Toženki je še naložilo, da tožnici povrne 1.644,33 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper to odločitev (po vsebini gre za pritožbo zoper ugodilni del sodbe v II. točki in pravdne stroške v IV. točki izreka) se pritožuje toženka po pooblaščencu. Navaja, da ne vzdrži navedba sodišča prve stopnje, da za odločitev o uporabnini ni potrebno prikrajšanje na strani tožnice. Ne drži, da tožnica razmerja ni odpovedala ob neprimernem času. Toženki se je tedaj življenje "postavilo na glavo“. Razmerje je bilo odpovedano v izrazito neprimernem času. Psa ni mogla vzeti nikamor s seboj in ga je pustila v stanovanju. Tja se je vračala izključno zaradi tega, da je vsaj minimalno poskrbela zanj. Zaključki o uporabi stanovanja so neživljenjski. Ne drži, da je toženka spreminjala navedbe oziroma izpovedbo o datumu izselitve (kdaj se je le zmedla). Nepravilen je zaključek, da je toženka stanovanje še vedno uporabljala, ker iz njega ni odnesla vseh svojih stvari in je skrbela za psa. Te svari in tudi pes so bile nenazadnje skupne. Toženka si tedaj, ob "napetih" odnosih z bivšim partnerjem, ni želela očitkov, da ga je z odnašanjem stvari okradla. Da bi morala toženka izročiti stanovanje v stanju, kot je bilo ob prevzemu, je "novota v postopku", ki ni bila ustrezno obravnavana v postopku. Sodišče prve stopnje je nerelevantna dejstva uporabilo toženki v škodo. V določenem delu (od kdaj toženka spornega stanovanja ni več uporabljala) sodba nima razlogov oziroma so ti sami s seboj v nasprotju. Nasprotuje tudi višini uporabnine oziroma delu, ki odpade na toženko. Dejstvo je, da so v stanovanju bivali trije (toženka in njena dva otroka). Morebitna obveznost plačila uporabnine bi se morala deliti "po glavi". Dolžnost preživljanja pri tem oziroma v tej fazi, ni relevantna.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila. Podanim navedbam je nasprotovala. Pritrjevala je odločitvi sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po delnem umiku tožbe (glede izpraznitve in izročitve stanovanja na naslovu [...]) je tožnica v tej pravdi zahtevala od toženke uporabnino za to stanovanje, za obdobje od 1. 11. 2017 do 29. 1. 2018. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je zahtevek po temelju v celoti utemeljen, po višini pa delno (tožnica je zahtevala mesečno uporabnino v znesku 650,00 EUR, sodišče prve stopnje pa ji je priznalo 511,80 EUR). Štelo je, da je bilo med tožnico in toženko sklenjeno t.i. trajno dolžniško razmerje (dogovor o brezplačni rabi stanovanja), ki ga je tožnica zakonito odpovedala 14. 10. 2017. Rok za izpraznitev in izselitev je bil 31. 10. 2017, toženka pa je ključe tega stanovanja vrnila tožnici šele 29. 1. 2018. V tem obdobju je uporabljala stanovanje brez pravne podlage in plačila.

6. Neuspešno je pritožbeno sklicevanje, da naj bi tožnica odpovedala to pogodbo ob izrazito neprimernem času. Sodišče prve stopnje je zapisalo, da toženka tekom postopka ni podala nobenih navedb o tem, da bi bila odpoved podana ob neprimernem času. Te okoliščine ni upoštevalo zaradi neobstoječe trditvene podlage. Tega procesnega stališča pritožba ne omaje. Za pritožbo nadalje ni sporno, da je bila brezplačna uporaba stanovanja preklicana 14. 10. 2017 in da je bil rok za izpraznitev in izselitev določen do 31. 10. 2017. Sporno je predvsem vprašanje, ali je toženka to stanovanje uporabljala še do 29. 1. 2018, ko je tožnici vrnila ključe. Sodišče prve stopnje je temu pritrdilo. Ugotovilo je, da se je toženka iz stanovanja sicer izselila, in sicer že pred tem, ko je tožnici vrnila ključe, vendar točnega dneva te izselitve (prenehanja bivanja) ni moglo zanesljivo ugotoviti. Razhajanja v izpovedbi toženke, ki jih pritožba v zvezi s tem izpostavlja, zato niso bistvena. Pomembno je, da toženka o tej izselitvi tožnice ni obvestila, da iz stanovanja ni odnesla vseh svojih stvari, da se je vsakodnevno vračala v stanovanje zaradi skrbi za psa in da ji (vse do 29. 1. 2018) ni izročila ključev. V skladu s tem je povsem sprejemljiv zaključek, da toženka stanovanja ni prenehala uporabljati. Drugačnih pritožbenih tolmačenj pritožbeno sodišče ne sprejema. Neutemeljene so trditve, ki v zvezi s tem merijo na nekakšne novote v postopku, ki niso bile ustrezno obravnavane pred sodiščem prve stopnje. Ne drži, da sodba v določenem delu (od kdaj točno toženka stanovanja ni več uporabljala za bivanje) nima razlogov ali da so ti sami s seboj v nasprotju. Zaključki, ki jih je podalo sodišče prve stopnje so razumljivi, življenjski in predvsem celoviti. Ne temeljijo zgolj na oskrbi (zatrjevano) skupnega psa in stvareh, ki naj bi iz takšnih ali drugačnih vzrokov ostali v stanovanju. S poudarjanjem in subjektivno razlago teh okoliščin, ki so glede na povedano parcialne narave, pritožba ne uspe.

7. Netočno je pritožbeno navajanje, da je sodišče prve stopnje štelo, da za odločitev o uporabnini ni potrebno prikrajšanje na strani tožnice. V izpodbijani sodbi je namreč pojasnjeno, kakšna mora biti vsebina tožnikovih trditev pri sklicevanju na neupravičeno obogatitev (v razmerju lastnik – nelastnik). Prav tako je navedeno, da je tožnica v konkretni zadevi svojemu trditvenemu bremenu glede obstoja prikrajšanja na eni strani in obogatitve na drugi strani zadostila. Nadalje ne gre pritrditi pritožbenemu stališču, da bi se morala morebitna uporabnina deliti "po glavi", ker so v stanovanju bivali trije (toženka in njena dva otroka). Sodišče prve stopnje je navedlo, da sta stanovanje skupaj s toženko uporabljala še njena dva mladoletna otroka, ki ju je slednja dolžna preživljati. Otroka torej tega stanovanja (v določenem časovnem obdobju) nista uporabljala po lastni volji in želji, temveč zaradi bivanja skupaj z materjo, na podlagi njenega izvrševanja starševske skrbi (varstva in vzgoje otrok). Pritožbeno vztrajanje, da bi se moral tožbeni zahtevek nanašati na vse tri uporabnike, ne drži. 8. Ker pritožbeno sodišče ni zasledilo niti uradoma upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

9. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, tožnici pa mora povrniti njene pritožbene stroške v višini 186,66 EUR (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Ta znesek predstavlja nagrado za odgovor na pritožbo v višini 250 točk oziroma 150,00 EUR (1. točka tarifne št. 22 Odvetniške tarife - vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku znaša 1.502,38 EUR), pavšalni znesek materialnih stroškov (3,00 EUR) in pripadajoči davek na dodano vrednost (33,66 EUR). Višje in druge zahtevke je pritožbeno sodišče zavrnilo.