Jedro

Pritožbena trditev tožnika, da je zavarovanka toženke vozila po sredini ceste, drži. Vendar pri tem tako pritožnik kot sodišče prve stopnje spregledata ugotovitev izvedenca, da drugačna vožnja zavarovanke toženke na tej cesti sploh ni mogoča, na kar v pritožbi utemeljeno opozarja toženka. Tožnik skuša vožnjo zavarovanke toženke prikazati kot napačno v luči, da vanjo ne bi trčil, če bi ona vozila po svojem desnem robu. Od nje torej terja, da vozi po robu, da sam lahko vozi z neprilagojeno hitrostjo. To je povsem nevzdržno, pa tudi drži ne, saj je izvedenec pojasnil, kako bi se vozili lahko srečali, če bi obe vozili po svojem desnem robu.

Za odločitev je brez dvoma bistvena ugotovitev izvedenca, da zavarovanka toženke drugače, kot je vozila, glede na naravo vozišča ni mogla. Tako se izkaže, da izvedensko mnenje res ne daje podlage za sokrivdo, temveč je za nesrečo kriv izključno tožnik sam (in ne soudeleženka, kot tožnik neutemeljeno trdi). To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje materialno pravo napačno uporabilo, ko je zavarovanki toženke pripisalo sokrivdo za nastanek nesreče zaradi vožnje po sredini vozišča.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne, pritožbi tožene stranke pa se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se po spremembi glasi: „Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 8.400 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2019 dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške, odmerjene po sodišču, s plačilom v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodne odločbe dalje do plačila pod izvršbo.““

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožniku od zahtevanih 8.400 EUR, dosodilo 3.050 EUR odškodnine (z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2019 dalje) za nematerialno škodo, ki jo je utrpel v prometni nezgodi 14. 7. 2018 kot voznik štirikolesnika, ko je pri vožnji po gozdni makadamski cesti trčil v nepreglednem ovinku v zavarovanko toženke, ki je vozila osebni avto Land Rover. Ugotovilo je, da sta za nastanek nezgode udeleženca kriva vsak 50 %, da je zahtevek tožnika za nematerialno škodo po višini delno utemeljen, za nematerialno škodo pa neutemeljen. Sodišče je tožniku dosodilo tudi stroške postopka po uspehu v višini 43 %.

2. Zoper sodbo sta se pravočasno iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov pritožili obe pravdni stranki. Tožnik izpodbija zavrnilni del sodbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter mu prizna višjo odškodnino oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter v tem obsegu zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje, s stroškovno posledico za toženko. Toženka pa se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, s stroškovno posledico za tožnika, podrejeno pa, da zadevo vrne v ponovno obravnavanje na prvo stopnjo. Obe stranki sta priglasili tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnik v pritožbi zatrjuje, da mnenje izvedenca B. ne daje podlage za sprejeto odločitev o 50 % sokrivdi udeležencev v prometni nezgodi. Poudarja, da je zavarovanka toženke vozila po sredini cestišča, ki je sicer dovolj široko, da bi se vozili lahko srečali, če bi vozili vsak po svoji desni strani, pri čemer je zavarovanka toženke cesto tudi poznala in vedela, da je prometna. Tožnikova prilagojena hitrost bi bila 21 km/uro, ugotovljena je bila med 30 in 38 km/uro, to pa je manj, kot je dovoljena hitrost v naselju, na tem delu ceste pa hitrostne omejitve sploh ni. Tožnik je prepričan, da njegova hitrost ni imela vpliva na prometno nesrečo, saj jo je zakrivila zavarovanka toženke. Ko jo je tožnik zagledal, je zapeljal na brežino, da bi se trku izognil. Izpovedi policistov pa ni mogoče upoštevati, ker je izvedenec ugotovil nepravilnosti in izrazil dvom v točnost navedb policije in njihove skice. Upoštevati je treba tudi dominanco osebnega vozila v podrejenosti do tožnikovega štirikolesnika. Poudarja, da drugi odstavek 154. člena Obligacijskega zakonika avtomatsko ne določa sokrivde. Obrazloženo tudi ni, zakaj je tožnik odgovoren za nastanek nezgode, še manj, zakaj je enako odgovoren kot soudeleženka. Glede nematerialne škode je prepričan, da mu ta pripada v celoti, glede nematerialne škode pa vsaj razlika med osebnim dohodkom, ki bi ga za mesec avgust 2018 prejel in prejetim nadomestilom. Tudi stroški postopka so napačno odmerjeni, tožnikov uspeh je več kot 43 %, upravičen je do vseh priglašenih stroškov, toženka pa materialnih stroškov ni imela.

4. Toženka v pritožbi trdi, da je tožnik 100 % odgovoren za nezgodo in je zato treba njegov zahtevek po temelju zavrniti. Poudarja, da je izvedenec ugotovil, da bi bilo srečanje vozil možno le, če bi se nahajali v bližini svojega desnega roba vozišča. Zaključil je, da v dani situaciji nastanka prometne nesreče udeleženca nista mogla preprečiti. Hitrost tožnika je bila odločilna za nastanek nesreče, udeleženka pa drugače ne bi mogla peljati glede na cestišče. Srečala bi se lahko le, če bi peljala manj kot 10 km/uro. Na desni strani udeleženke je bila neutrjena zemeljska bankina in gozdna strmina. Udeleženka je vozila največ 16 km/uro, tožnik pa 30 do 38 km/uro. Tudi dosojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je previsoka, tožniku pripada največ 3.000 EUR, enako velja za strah, iz tega naslova mu pripada največ 500 EUR.

5. Na vročeno pritožbo toženke je tožnik odgovoril in predlaga njeno zavrnitev, toženka na vročeno pritožbo tožnika ni odgovorila.

6. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženke je utemeljena.

7. V skladu s 350. členom ZPP1 sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče se v nadaljevanju opredeljuje le do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena za sprejeto odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP). Glede na to, da se obe stranki pritožujeta tako glede temelja kot glede višine odškodnine, se pritožbeno sodišče najprej opredeljuje do pritožbenih trditev strank glede temelja odškodninskega zahtevka.

8. Tožnik zahteva plačilo odškodnine od toženke, ker je prepričan, da je za škodo, ki jo je utrpel kot udeleženec v prometni nesreči, kriva njena zavarovanka. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta kriva oba. Tožnik je odgovoren 50 %, ker je vozil s preveliko hitrostjo, zavarovanka toženke pa je odgovorna 50 %, ker je vozila po sredini ceste. Odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila, je urejena v 154. členu OZ2. Tožnik v pritožbi ne pove, kašen vpliv naj bi imela zatrjevana dominanca osebnega vozila na nastanek prometne nezgode, zato te trditve ni mogoče upoštevati. Dejstvo je, da sta obe udeleženi vozili motorni vozili, za kateri odgovornost pri nesreči ureja prej navedeni člen. Drži trditev tožnika, da drugi odstavek 154. člena OZ ne daje avtomatične podlage za polovično odgovornost obeh udeležencev nesreče in tudi, da je treba uporabiti prvi odstavek tega člena, vendar zmotno meni, da je treba krivdo za nesrečo pripisati zavarovanki toženke.

9. Ni sporno, da sta tožnik in zavarovanka toženke trčila na gozdni cesti, in sicer na delu vozišča, ki v naravi predstavlja nepregledni ovinek makadamske gozdne poti širine največ 3,4 metra (čiste zglajene in utrjene površine pa zgolj 3,1 meter). Tožnik je vozil navzdol in imel na desni strani z grmovjem poraščeno brežino, zavarovanka toženke pa je vozila navzgor in imela na desni strani neurejeno zemeljsko bankino, ki se prevesi v gozdno strmino3. Izvedenec je ugotovil, da je (glede na velikost vozil) srečanje vozil sicer mogoče, vendar se morata vozili pomakniti na desni rob, njuna hitrost pa ne sme presegati 10 km/h, še primerneje pa bi bilo, če se eno vozilo pred srečanjem ustavi, drugo pa zapelje mimo. Kot primerno hitrost za tožnika, to je hitrost, ki omogoča zaustavitev na polovični razdalji preglednosti, je ocenil na 21 km/h, pri čemer je bila tožnikova hitrost kar med 30 in 38 km/h (sam je svojo hitrost ocenil na 40 km/h). Hitrost zavarovanke toženke pa je bila prilagojena karakteristikam vozišča, saj je v trenutku nastanka nevarne prometne situacije znašala le 16 km/h. Do mesta trka je uspela tudi ustaviti. Njeno ravnanje je bilo tako skladno z njenim vedenjem, da je cesta prometna. Glede na lastnost vozišča in glede na hitrost tožnika je izvedenec ugotovil, da prometne nesreče udeleženca nista mogla preprečiti. Pritožbena trditev tožnika, da je zavarovanka toženke vozila po sredini ceste, drži. Vendar pri tem tako pritožnik kot sodišče prve stopnje spregledata ugotovitev izvedenca, da drugačna vožnja zavarovanke toženke na tej cesti sploh ni mogoča, na kar v pritožbi utemeljeno opozarja toženka. Tožnik skuša vožnjo zavarovanke toženke prikazati kot napačno v luči, da vanjo ne bi trčil, če bi ona vozila po svojem desnem robu. Od nje torej terja, da vozi po robu, da sam lahko vozi z neprilagojeno hitrostjo. To je povsem nevzdržno, pa tudi drži ne, saj je izvedenec pojasnil, kako bi se vozili lahko srečali, če bi obe vozili po svojem desnem robu. Prepričanje tožnika, da njegova hitrost na nastanek prometne nesreče ni imela vpliva, je popolnoma napačno. Poleg tega tudi ni odločilno, ali je vozil v skladu z omejitvijo, odločilno je, da hitrosti vožnje lastnostim vozišča ni prilagodil. 10. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je izvedenec res ugotovil, da se poraja dvom v zavorne sledi, ki so jih označili policisti, vendar je mesto trka lahko določil na približni oddaljenosti 1 meter od desnega roba vozišča, gledano v smeri vožnje tožnika, kar so v skici narisali tudi policisti, le izmera ne ustreza dejanskemu stanju. Kako naj bi netočno narejena skica policistov vplivala na samo odločitev ter katerih izpovedi policistov ni mogoče upoštevati, pa pritožba ne pove, zato teh pavšalnih trditev tudi sicer ni mogoče upoštevati.

11. Za odločitev je brez dvoma bistvena ugotovitev izvedenca, da zavarovanka toženke drugače, kot je vozila, glede na naravo vozišča ni mogla. Tako se izkaže, da izvedensko mnenje res ne daje podlage za sokrivdo, temveč je za nesrečo kriv izključno tožnik sam (in ne soudeleženka, kot tožnik neutemeljeno trdi). To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje materialno pravo napačno uporabilo, ko je zavarovanki toženke pripisalo sokrivdo za nastanek nesreče zaradi vožnje po sredini vozišča. Navedeno narekuje zavrnitev tožnikove pritožbe in ugoditev pritožbi toženke, spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka (peta alineja 358. člena ZPP).

12. Glede na to, da je zahtevek tožnika neutemeljen že po temelju, se pritožbeno sodišče do pritožbenih trditev v zvezi z višino škode in višino tožnikovih stroškov postopka ni opredeljevalo.

13. Sprememba odločitve o glavni stvari terja spremembo odločitve o pravdnih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Po spremembi izpodbijane sodbe je toženka v pravdi v celoti uspela, zato bi ji moral tožnik, ki krije sam svoje stroške postopka, povrniti v pravdi nastale potrebne pravdne stroške (prvi odstavek 154. člen in prvi odstavek 155. člena ZPP). Ker pa je v skladu z drugim odstavkom 163. člena ZPP stranka v zahtevi za povračilo stroškov dolžna stroške opredeljeno navesti, česar pa toženka ni storila, sodišče toženki stroškov ni priznalo. Toženka bi namreč morala priglašene materialne stroške opredeliti tako, da bi bili ti zneskovno določeni ali vsaj določljivi. V konkretnem primeru pa je v odgovoru na tožbo, v pripravljalni vlogi z dne 4. 8. 2021 ter v pritožbi stroške opredeli kot materialne stroške: 30 EUR (fotokopiranje in poštnina). S tako priglašenimi stroški pa ne more uspeti, ker iz te zahteve ni razvidno, koliko materialnih stroškov odpade na posamezno postavko in v kateri višini.

14. Izrek o stroških pritožbenega postopka tožnika temelji na prvem odstavku 165. in prvem odstavku 154. člena ZPP. Ker s pritožbo ni uspel, nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 2 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, številka 83/2001, s kasnejšimi spremembami. 3 Sliki 14 in 15 na strani 18 izvedenskega mnenja B. B. z dne 19. 7. 2021.