Up-28/96

22. 4. 1999

O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi N. I. iz M., ki jo zastopa N. G., odvetnik v M. na seji dne 22. aprila 1999

o d l o č i l o :

Sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 22/95 z dne 24. 10. 1995 se razveljavi.

Zadeva se vrne Vrhovnemu sodišče v novo odločanje.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnica navaja, da ji je z izpodbijano sodbo Vrhovno sodišče kratilo temeljna ustavna načela glede človekovih pravic in temeljnih svoboščin v zvezi z disciplinskim prenehanjem delovnega razmerja pri TGP P. iz M. Z dokončnim sklepom drugostopnega disciplinskega organa je bil disciplinski postopek zoper njo ustavljen. Na predlog Družbenega pravobranilca samoupravljanja pa je nato sodišče združenega dela potrdilo odločitev disciplinske komisije in s tem odločitev o prenehanju delovnega razmerja. Po prepričanju pritožnice je družbeni pravobranilec vložil predlog na sodišče prepozno, sodišče pa je odločilo v škodo pritožnice in za dejanje, ki sploh ni bilo predmet disciplinskega postopka. S tem naj bi ji bile kršene človekove pravice iz 15., 22., 23., 25. in tudi 27. člena Ustave.

2.Navaja, da jo je prvostopno sodišče združenega dela oprostilo očitkov za dejanja, ki so bila opredeljena kot kršitev v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka in o katerih je tekel postopek. Nikoli se ni zagovarjala zaradi kršitev, ki jih je opredelilo sodišče in ki niso bile predmet zahteve za uvedbo postopka. Pritožbeno sodišče pa njeni pritožbi ni ugodilo, ampak naj bi prvostopno odločbo spremenilo v njeno škodo s tem, ko oprostilnega sklepa Odbora za pritožbe ni samo razveljavilo, ampak ga je spremenilo.

B.

3.Pritožnici je bil s sklepom disciplinske komisije pri delodajalcu v letu 1990 izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Očitano dejanje je storila kot prodajalka v prostocarinski prodajalni tako, da je fiktivno prikazala nakup manjše vrednosti (1 DEM), plačilo z bankovci večje vrednosti (1 000 DEM) in vračilo razlike v drugi valuti (ATS). Zaradi valutnih razlik je s takim "menjalniškim poslom" prišlo do oškodovanja delodajalca. Drugostopni disciplinski organ je odločitev disciplinske komisije spremenil tako, da je - po oceni, da ni dokazov, da je pritožnica storila očitano kršitev - disciplinski postopek ustavil. Na predlog Družbenega pravobranilca samoupravljanja - vloženega na podlagi 66. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 ter Uradni list RS, št. 4/91- ZTPDR) - je sodišče združenega dela odločilo tako, da je potrdilo odločitev disciplinske komisije - torej odločitev o prenehanju delovnega razmerja pritožnici. Odločba je postala pravnomočna pred uveljavitvijo Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 - v nadaljevanju: ZDSS), pritožnica pa je vložila revizijo po 73. členu ZDSS, ki jo je Vrhovno sodišče z izpodbijano sodbo kot neutemeljeno zavrnilo.

4.Za presojo, ali so bile pritožnici v obravnavanem postopku kršene zatrjevane ustavne pravice, so bistvena naslednja dejstva. Disciplinska komisija je s sklepom št. 3/90-141 z dne 25. 4. 1990 spoznala pritožnico za odgovorno hujših kršitev delovnih obveznosti nezakonitega razpolaganja z družbenimi sredstvi in zlorabe položaja oziroma prekoračitve danega pooblastila, z namenom pridobiti sebi ali komu drugemu protipravno premoženjsko korist. Odbor za pritožbe je s sklepom z dne 21. 6. 1990 odločitev disciplinske komisije spremenil tako, da je disciplinski postopek ustavil: ocenil je, da na podlagi predloženih dokazov, pritožnici ni mogoče dokazati storitve očitanih kršitev. Sodišče združenega dela v Mariboru je z odločbo št. S-545/90 z dne 26. 6. 1992 najprej razveljavilo sklep Odbora za pritožbe in mu vrnilo zadevo v ponovno odločanje. Na pritožbo delavke pa je Sodišče združenega dela Republike Slovenije tako odločbo razveljavilo in naložilo prvostopnemu sodišču, da meritorno odloči. V ponovljenem postopku je Sodišče združenega dela v Mariboru z odločbo št. S- 1201/92 z dne 28. 5. 1993 ugotovilo (v obrazložitvi), da ni dokazov, da bi pritožnica s svojim ravnanjem storila očitane kršitve. Za očitane kršitve je potreben naklep oziroma namen, ki pa ni bil dokazan. Pač pa je sodišče štelo, da je pritožnica s svojim ravnanjem storila drugo kršitev delovnih obveznosti: malomarno oziroma neredno izvrševanje del oziroma nalog, zaradi česar je nastala premoženjska škoda. Ocenilo pa je, da je tudi taka kršitev tako huda, da je na mestu izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa, zaradi česar je (v izreku) potrdilo sklep disciplinske komisije le glede izrečenega disciplinskega ukrepa. Na pritožbo delavke je Sodišče združenega dela Republike Slovenije z odločbo št. Sp-1602 z dne 4. 3. 1994 potrdilo prvostopno odločbo v delu, ki se nanaša na odgovornost pritožnice za kršitev, ugotovljeno v sodnem postopku, izrek pa je spremenilo tako, da je v celoti potrdilo sklep disciplinske komisije.

5.Izrek odločbe št. Sp-1602 z dne 4. 3. 1994 potrjuje odgovornost pritožnice za dejanje, za katerega v obrazložitvi navaja, da ga ni storila. Po izpodbijani revizijski sodbi pa naj bi šlo le za spremembo napačno uporabljenega pojma v izreku in ne za vsebinsko spremembo odločbe. S sklepom disciplinske komisije je bila pritožnica spoznana za odgovorno hujše kršitve delovne obveznosti nezakonitega razpolaganja z družbenimi sredstvi in zlorabe položaja oziroma prekoračitve danega pooblastila, storjene z namenom sebi ali komu drugemu pridobiti protipravno premoženjsko korist. Za tako kršitev je bil predpisan obvezen izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa.

6.Drugostopni Odbor za pritožbe je na podlagi ocene dodatnih dokazov odločil, da delavka ni odgovorna za očitano kršitev, ker da je zaradi pomanjkanja ustrezne valute morala razliko vračati v drugi valuti. Prvostopno sodišče (odločba št. S-1201 z dne 28. 5. 1993) je sklep Odbora za pritožbe razveljavilo in potrdilo sklep disciplinske komisije - vendar "le v obsegu izreka disciplinskega ukrepa". V ostalem delu seveda sklepa disciplinske komisije niti ni moglo potrditi, ker je spremenilo (le v obrazložitvi) kvalifikacijo kršitve. Sodišče je namreč ocenilo, da ni dokazov za to, da bi delavka storila očitano kršitev, ker ni dokazan namen oziroma naklep, ki je sestavni del opredelitve te kršitve. Ocenilo pa je, da je storila drugo kršitev - malomarno oziroma neredno izvrševanje del in nalog, zaradi česar je nastala premoženjska škoda. Šlo naj bi za "vsaj hudo obliko malomarnosti". Pritožbeno sodišče se je strinjalo s spremenjeno kvalifikacijo kršitve, štelo pa je, da naj bi šlo za zavestno opravljanje poslov, ki niso bili ne predmet poslovanja podjetja ne neposredne naloge pritožnice kot prodajalke. S tem, ko je spremenilo izrek, je v bistvu potrdilo nekaj drugega, kot izhaja iz obrazložitve. Potrdilo je namreč v celoti sklep disciplinske komisije, ki se v izreku glasi na drugačno opredelitev in pravno kvalifikacijo ravnanja pritožnice. Disciplinski organi se namreč niso ukvarjali s kršitvijo, ki jo je pritožnici očitalo šele sodišče. Drugostopna odločba tako z izrekom potrdi odgovornost za eno kršitev, z razlogi v obrazložitvi pa pritrdi odločitvi prvostopnega sodišča, da pritožnica te kršitve ni storila, ampak je storila neko drugo kršitev.

7.Zato trditev, da je "bil tako s prvostopenjsko odločbo kot tudi z drugostopenjsko odločbo potrjen sklep disciplinske komisije", ne drži. Prvostopenjska odločba je namreč potrdila sklep disciplinske komisije le v "obsegu izreka disciplinskega ukrepa", drugostopenjska pa v celoti. To pa je bistvena vsebinska sprememba zato, ker sta s tem potrjeni odločitvi o kršitvi in odgovornosti, za kateri je tudi drugostopenjsko sodišče samo presodilo, da nista podani. Zoper tako odločitev, sprejeto na zadnji stopnji v postopku pred nekdanjimi sodišči združenega dela, pritožnica ni imela možnosti pritožbe ali drugega učinkovitega pravnega sredstva.

Ustavno sodišče je že presodilo (na primer z odločbo št. Up- 286/96 z dne 16. 7. 1998), da je "pravica, da revizijsko sodišče revizijske trditve in stališča obravnava, jih ovrednoti in v primeru zavrnitve obrazloži, zakaj ne vzdržijo, sestavni del pravice do enakega varstva pravic pred sodiščem." V obravnavanem primeru je bila revizija neutemeljeno zavrnjena brez vsebinske presoje o tem, ali je bila sodna sprememba pravne kvalifikacije očitane kršitve delovne obveznosti zakonita, ali pa je sodišče združenega dela pri tem kršilo prepoved reformatio in peius. S tem je bila pritožnici kršena pravica iz 22. člena Ustave, zato je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

8.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94-ZUstS) v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, dr. Miroslava Geč - Korošec, Milojka Modrijan, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam - Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

P r e d s e d n i k : Franc Testen