Jedro

Tožnik je toženi stranki izročil več posojil na podlagi različnih, časovno si sledečih posojilnih pogodb. Tožena stranka je svoje obveznosti iz posojilnih pogodb poravnavala z več izplačili, vendar pa tisto, kar je tožena stranka izpolnila, ni zadostovalo, da bi se mogle vse obveznosti poravnati. Po določbi prvega odstavka 312. člena ZOR je v takšnem slučaju treba obveznosti vračunati po tistem vrstnem redu, ki ga določi dolžnik ob izpolnitvi, če se o tem stranki nista sporazumeli že prej.

Izrek

Revizija se zavrne.

Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencema naložilo, da morata solidarno plačati tožniku vtoževani znesek z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.12.1997 dalje. Istočasno je zavrnilo tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe, s katerim sta toženca zahtevala ugotovitev, da so določila v posameznih posojilnih pogodbah o pogodbenih obrestih in načinu obračunavanja nična. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožena stranka vlaga proti odločitvi o tožbenem zahtevku tožeče stranke revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga v tem obsegu razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, ali pa le razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v novo odločanje. Določba 313. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) je bila uporabljena brez pravih dejanskih ugotovitev. Slednje omogočajo le uporabo določbe 312. člena ZOR, po kateri se pri vračunavanju izpolnitev najprej upošteva dogovor med strankami, če pa tega ni, pa vrsti red, ki ga določi dolžnik. Iz potrdil o plačevanju posameznih zneskov dolga sledi, da so se plačevale samo obresti (razen pri potrdilu za znesek 2.800.000 SIT). Zato bi bilo treba spoštovati dogovor in posamezna plačila šteti kot plačila vseh obresti. Niti banka, ki je izdelala obračun, niti izvedenec finančne stroke, navedenega nista upoštevala. Zato je tožena stranka oškodovana. Nekatere glavnice posojil se namreč obrestujejo celo obdobje v nezmanjšani vrednosti. Napačno je uporabljena tudi določba 399. člena ZOR. Stranki sta v pogodbah določili linearni način obrestovanja, sodišče pa je sprejelo konformni način, ki se ga je poslužil izvedenec, dopustilo pa je tudi obrestovanje obresti (279. člen ZOR). Iz potrdila o vrnitvi zneska 2.800.000 SIT izhaja, da navedeni znesek edini ni bil dan iz naslova obresti, saj so bile dotlej že vse obresti poravnane.

Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Vrhovno državno tožilstvo pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožnik je toženi stranki izročil več posojil na podlagi različnih, časovno si sledečih posojilnih pogodb. Tožena stranka je svoje obveznosti iz posojilnih pogodb poravnavala z več izplačili, vendar pa tisto, kar je tožena stranka izpolnila, ni zadostovalo, da bi se mogle vse obveznosti poravnati. Po določbi prvega odstavka 312. člena ZOR je v takšnem slučaju treba obveznosti vračunati po tistem vrstnem redu, ki ga določi dolžnik ob izpolnitvi, če se o tem stranki nista sporazumeli že prej. V načelnem pogledu ima torej revizija prav, ko se sklicuje na navedeno zakonsko določbo. Vendar pa je to določbo mogoče uporabiti le ob ugotovljenih dejstvih dejanskega stanja. Ta dejstva pa so taka, da ne govore v prid trditvi, da sta se pravdni stranki bodisi sporazumeli o načinu vrstnega reda vračunavanja, bodisi je ta vrstni red določil dolžnik (tožena stranka) ob izpolnitvi. Znesek 2.800.000 SIT, ki ga je tožena stranka zaradi poravnave dolga plačala dne 11.12.1997, se ne nanaša samo na plačilo glavnice, kakor bi sledilo iz revizijske trditvene podlage. Sodišče prve stopnje je sprejelo dokazno oceno, da tudi iz samega besedila na potrdilu o poravnavi navedenega zneska ni mogoče sklepati, da bi navedena teza držala. Revizija torej v tem obsegu posega - sicer s sklicevanjem na revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava - na področje nestrinjanja z dokazno oceno, kar pa na revizijski stopnji ni dopustno (tretji odstavek 370. člena ZPP). V tem okviru pa tudi ni mogoče izpodbijati izhodišča, ki se ga je poslužila banka ob obračunu in ki ga je sprejel tudi izvedenec finančne stroke.

Sledeč opisanim dejanskim ugotovitvam sta sodišči nižjih stopenj tudi pravilno uporabili določbo 313. člena ZOR o vračunavanju obresti. Če namreč dolžnik dolguje poleg glavnice tudi obresti, se te vračunavajo tako, da se najprej odplačajo obresti in končno glavnica. Ugotovljeno dejansko stanje zanesljivo potrjuje pravilnost uporabe navedene zakonske določbe, po kateri je obveznost tožene stranke izračunana v višini, in na način, kakor jo je postavila tožeča stranka v skrčenem tožbenem zahtevku dne 17.12.1997. Revizija končno izpodbijani sodbi očita tudi zmotno uporabo določbe 399. člena ZOR o pogodbeni obrestni meri in o načinu izračunavanja dolžnega zneska na podlagi te določbe. Pravdni stranki naj bi v posojilnih pogodbah določili linearni način obrestovanja, sodišče pa naj bi tako po izračunu banke in izvedenca dopustilo konformni način obračunavanja (tekoče pripisovanje obresti), dopustilo pa naj bi tudi obrestovanje obresti v nasprotju z določbo 279. člena ZOR. Navedeni del revizijske trditvene podlage ne predstavlja novosti le s stališča predlagane pravne presoje, temveč tudi s stališča tožbene trditvene podlage. Gre torej za revizijsko navajanje novih dejstev, ki pa se ne nanašajo na morebitne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (372. člen ZPP). Takšno navajanje novih dejstev pa na revizijski stopnji ni dopustno, zaradi česar se revizijsko sodišče v ta del revizijske trditvene podlage ni spuščalo.

Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP, pri čemer pa je revizijsko sodišče v skladu z določbo 165. in 155. člena ZPP odločilo o tem, da pravdni stranki trpita vsaka svoje revizijske stroške: tožena stranka zato, ker z revizijo ni uspela, tožeča pa, ker z navedbami v odgovoru na revizijo ni prispevala k odločitvi.