Jedro

Velja načelo proste presoje dokazov, ki zanika kakršnakoli dokazna pravila, veleva pa, da sodišče po skrbni oceni vsakega dokaza posebej in vseh skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka po svojem prepričanju odloči, katera dejstva šteje za dokazana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. in 3. točka) potrdi.

II. Pravdne stranke same krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice za plačilo odškodnine in toženkama naložilo plačilo 2.800 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 07. 2007 do plačila (1. tč.). Višji tožbeni zahtevek, za 6.200 EUR, je zavrnilo (2. tč.). Toženkama je sodišče naložilo tudi povračilo pravdnih stroškov tožnice v znesku 705,90 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.

Proti ugodilnemu delu sodbe (tč. 1 in 3) sta se pritožili toženki, ki v obširni pritožbi nizata razloge zmotne uporabe materialnega prava, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve postopka. Pritožbenemu sodišču predlagata spremembo izpodbijane sodbe v smeri zavrnitve zahtevka oziroma njeno razveljavitev in zahtevata povrnitev pritožbenih stroškov. Menita, da bi prvo sodišče moralo ugotoviti njuno stisko oziroma silobran, saj je bila tožnica v vlogi napadalke, ko je s knjigo udarila po glavi drugo toženko, onidve pa sta se branili oziroma je prva toženka drugi priskočila na pomoč. Glede tega pritožba vidi v prvi sodbi tudi nasprotje med razlogi, zato se sklicuje na 15. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (UL RS 26/99 s kasnejšimi spremembami; ZPP). Prvostopenjskemu sodišču pritožnici tako očitata, da ni ugotovilo udarca s knjigo, za žaljivke pa je ocenilo, da ne dajejo razloga za fizični obračun. Menita, da je bila njuna obramba izzvana in nujno potrebna. Nadalje menita, da izpovedbe prič J. M., M. L. in M.V. ne nudijo podlage za ugotovljeni potek incidenta, saj priče niso videle celotnega dogajanja, zlasti ne začetka. Sodišče bi moralo upoštevati izpovedbo toženk in priče G. P. in to, da sta iskali zdravniško pomoč. Opozarjata, da tudi izvedenec ni ovrgel teze, da bi toženki poškodbe utrpeli pri branjenju. Tudi višina prisojene odškodnine se jima zdi izrazito previsoka, neskladna s sodno prakso glede na ugotovljen strah, telesne bolečine in poseg v osebnostne pravice. Ugotovitve o telesnih bolečinah so glede na to, da je tožnica dobila le prasko in odrgnino, tudi povsem nerealne. Primarni strah ni mogel biti hud, saj je tožnico spremljal njen partner, izrečene žaljivke kažejo, da je ni moglo biti strah, pa tudi za sekundarni strah po mnenju pritožnic ni bilo podlage. Glede posega v osebnostne pravice je prvo sodišče neutemeljeno opisovalo tožničine bolečine, zgolj izrečene žaljivke pa ne upravičujejo tako visoke odškodnine. Glede obresti pritožnici menita, da ne morejo teči od 18. 07. 2007, saj je sodišče tožbo prejelo 19. 07. 2007, onidve pa 14. 09. 2007. Končno tudi glede stroškov menita, da je napačno ocenjen tožničin uspeh, ker je posebej upoštevan temelj obveznosti.

3.

Tožnica je na pritožbo odgovorila, pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, predlaga zavrnitev pritožbe in opredeljuje svoje pritožbene stroške.

4.

Pritožba ni utemeljena.

5.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejansko stanje, ki ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, glede na odločilna pravnorelevantna dejstva pa je prvostopenjsko sodišče tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Navedeni razlogi za takšno odločitev so jasni in izčrpni, prepričljivo podani in logično utemeljeni, očitanih protislovij ali manjkajočih razlogov po presoji pritožbenega sodišča ni. Tudi nasprotja, ki ga skuša prikazati pritožba, ni, saj prvo sodišče dosledno pove, da ne verjame toženkama, da je tožnica drugo toženko (prva) udarila s knjigo, da pa morebitne žaljivke, ki niso dokazane, ne upravičujejo uporabe telesne sile.

6.

Prvostopenjsko sodišče je natančno pojasnilo, zakaj ključna pravnorelevantna dejstva ugotavlja tako, kot jih, in ta so z vidika prepričljivosti, življenjskih izkušenj in pravil logičnega sklepanja sprejemljiva, pritožba pa vanje ne zbuja tehtnejših pomislekov. Četudi nobena od prič ni bila očividec celotnega dogodka, je imelo v njihovih izpovedbah ob drugih izvedenih dokazih (zaslišanju strank, listinah, izvedencu) vseeno dovolj opore za svoje zaključke o poteku škodnega dogodka. Velja načelo proste presoje dokazov, ki zanika kakršnakoli dokazna pravila, veleva pa, da sodišče po skrbni oceni vsakega dokaza posebej in vseh skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka po svojem prepričanju odloči, katera dejstva šteje za dokazana. Tudi v izpovedbah prič J. M., M. L. in M. V. je prvo sodišče imelo podlago za svoje zaključke, da tožnica ni izzvala fizičnega napada nase, da pa sta jo toženki napadli, jo poškodovali, prestrašili in razžalili. Prvo sodišče je ob neposrednem zaslišanju prič in strank imelo priložnost zanesljivo oceniti, komu verjame in zakaj, to svojo oceno pa je, kot že poudarjeno, tudi povsem sprejemljivo artikuliralo. Tako je prepričljivo pojasnilo, zakaj ne verjame toženkama. Dejstvo, da izvedenec ni mogel zanesljivo izključiti zatrjevanega mehanizma nastanka domnevnih poškodb toženk, ničesar ne dokazuje, sploh pa poškodbe toženk niso bile dokazane.

7.

Pravilen in zakonit je torej zaključek prvega sodišča, da sta toženki dolžni povrniti povzročeno škodo, ker nista ravnali ne stiski ne v silobranu (1. in 2. odst. 138. čl. Obligacijskega zakonika, UL RS 83/01 s kasnejšimi spremembami; OZ), saj napad nanju oziroma na nobeno od njiju ni dokazan. Tudi pritožbeno sodišče meni, da so v ravnanju toženk, kot ga je ugotovilo prvo sodišče, podani vsi zahtevani elementi civilnega delikta.

8.

Pritožbeno sodišče se strinja z oceno prvostopenjskega sodišča tudi glede tega, da za deljeno odgovornost v obravnavanem primeru ni podlage (1. odst. 171. čl. OZ), saj deli ključno oceno o nesprejemljivosti tega, da sme verbalni konflikt (za katerega niti ni dokazano – in tako oceno sprejema tudi pritožbeno sodišče – da bi ga začela tožnica) prerasti v fizično obračunavanje.

9.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno upoštevalo tudi vse pomembne okoliščine po 2. odst. 179. čl. OZ in tožnici odmerilo pravično denarno odškodnino za prestane telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, duševne bolečine zaradi razžalitve in za strah. Tožnica je resda utrpela le udarnine in odrgnine, kar je poškodba, ki se po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb uvršča med zelo lahke telesne poškodbe (I), vendar je bilo udarnin in odrgnin veliko, kar je lahko tudi močno boleče in povezano s precej nevšečnostmi. Prvostopenjsko sodišče se je pri ugotavljanju tožničinih bolečin in nevšečnosti, ki jih je v zvezi z njimi pretrpela, utemeljeno oprlo na mnenje izvedenca V. S. in ga korektno povzelo na 8. str. svoje obrazložitve, zato tega ni treba še enkrat ponavljati. Pritožbeno nasprotovanje, češ da je taka ocena „nerealna“, je brez podlage. Za bolečine različne intenzivnosti in trajanja, ki jih je trpela tožnica, je sodišče prve stopnje v skladu z ustaljeno sodo prakso odmerilo pravično odškodnino. Enako velja za strah, in sicer hud kratkotrajni strah, ki se je pojavil zaradi nenadnega udarca v glavo, ko tožnica ni vedela, kako hudo bo poškodovana, in za strah za izid zdravljenja, ki pa je bil po mnenju izvedenca srednje in blažje intenzitete. Na drugačno oceno ne more vplivati dejstvo, da je tožnico spremljal njen partner, saj je očitno, da napada nanjo ni mogel preprečiti. Pritožba tudi zmotno meni, da z udarcem lahko prizadeneš le telesno, ne pa tudi duševne bolečine. Udarec je lahko tudi razžalitev, kot so bili v konkretnem primeru po pravilni oceni prvega sodišča udarci v obraz in lasanje. Skupaj z verbalnimi žaljivkami opravičuje telesni napad tožnico tudi do odškodnine iz tega naslova, tako kot je to povsem ustrezno ocenilo že prvo sodišče. 10.

Sodišče prve stopnje je pri odločanju o višini odškodnine za vse tri vrste nepremoženjske škode (1000 EUR za prestane telesne bolečine in nevšečnosti, 800 EUR za strah ter 1000 EUR za duševne bolečine zaradi razžalitve časti in dobrega imena) ustrezno uravnovesilo načelo individualizacije odškodnine z načelom njene objektivne pogojenosti, po katerem mora biti odškodnina vpeta tudi v širše družbene okvire. Tožnici prisojena odškodnina ustrezno odraža pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, ki je v tem, da dobi oškodovanka pravično zadoščenje za svoje trpljenje. Hkrati je primerljiva z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo v drugih podobnih primerih (nekaj manj kot tri neto povprečne plače na zaposlenega v RS), pritožba pa svojega očitka o „neusklajenosti s sodno prakso“ ne konkretizira.

11.

Pravilna je odločitev prvostopenjskega sodišča, da tečejo zakonske zamudne obresti od dneva vložitve tožbe, ki je v tem primeru 18. 07. 2007 (299. čl. OZ). Prispetje tožbe na sodišče in njena vročitev toženkama na to ne vplivata.

12.

Neutemeljeni so pritožbeni očitki tudi proti odločitvi prvostopenjskega sodišča glede stroškov postopka, saj je pravilna in zakonita ocena, da je tožničin uspeh v pravdi skupno približno 65 %. Določba 2. odst. 154. čl. ZPP daje sodišču prve stopnje možnost, da v primeru delnega uspeha stranke upošteva vse okoliščine primera. Prvostopenjsko sodišče je to tudi storilo, ko je posebej upoštevalo, da je tožnica uspela v celoti dokazati odgovornost toženk za nastalo ji škodo (torej po temelju), z višino zahtevane pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo pa je uspela 31 %.

13.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. čl. ZPP). Izkazalo se je namreč, da pritožbeni očitki niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa pri preizkusu sodbe sodišča prve stopnje tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP).

14.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP. Toženki s pritožbo nista uspeli, zato sami krijeta stroške, ki so bili za pritožbo potrebni, odgovor na njuno pritožbo pa ni bil potreben, zato tudi tožnica sama krije stroške v zvezi z njim (155. čl. ZPP).