Jedro

Dolžnik je glede na vrednost svojega premoženja sicer zmožen plačati sodno takso v višini 12,00 EUR, vendar pa po presoji pritožbenega sodišča v posledici blokade obeh odprtih transakcijskih računov, ki je izkazana v evidencah AJPES tudi na dan odločanja pritožbenega sodišča, dolžnik sodne takse ni zmožen poravnati takoj.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se dolžniku plačilo sodne takse za ugovor odloži do odločitve o ugovoru zoper sklep o izvršbi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se predlogu dolžnika (za oprostitev plačila stroškov postopka in sodnih taks na podlagi 11. člena Zakona o sodnih taksah - ZST-1) ne ugodi in se ga ne oprosti plačila sodnih taks.

Zoper takšen sklep se pritožuje dolžnik brez navedbe pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). V pritožbi navaja, da je sodišče napačno ocenilo premoženjsko stanje dolžnika. Ne glede na to, da gre za plačilo sodne takse v višini 12,00 EUR, jih dolžnik ne more plačati zaradi svoje finančne situacije in blokade računov, niti tega ne more storiti zakoniti zastopnik, ker ima tudi on večmesečno blokiran osebni račun in ne prejema nobenega mesečnega dohodka. Dodaja še, da so vsa opredmetena osnovna sredstva nepremičnine, ki se prodajajo na trgu in bodo po prodaji dospela nakazila na TRR. Zato zahteva, da se ga oprosti plačila sodnih taks.

Pritožba je utemeljena.

Prvi odstavek 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ki je veljal v času izdaje izpodbijanega sklepa, je določal, da sodišče oprosti stranko plačila taks, če bi ji bila s tem plačilom občutno zmanjšanja sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. Sedaj veljavni prvi odstavek 11. člena ZST-1, ki je bil spremenjen z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodnih taksah (ZST-1B) pa določa, da sodišče oprosti stranko plačila taks v celoti, če stranka na podlagi odločbe pristojnega organa prejema denarno socialno pomoč po določbah zakona, ki ureja socialno varstvene prejemke, in zakona, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, medtem ko drugi stavek 11. člena ZST-1 sedaj določa, da stranko, ki ni prejemnik denarne socialne pomoči po prejšnjem odstavku, sodišče delno oprosti plačila taks, če bi bila s plačilom v celotnem znesku občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. V skladu s tretjim odstavkom 11. člena ZST-1 sodišče stranki, ki ni prejemnik denarne socialne pomoči po prvem odstavku tega člena, odloži plačilo taks ali ji dovoli obročno plačilo, če bi bila s takojšnjim plačilom ali takojšnjim plačilom v celotnem znesku občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. Sodišče lahko stranki odloži plačilo taks najdlje do izdaje odločbe, takse za postopek o predlogu za izvršbo pa najdlje do preteka šestih mesecev od izdaje sklepa o izvršbi. V skladu s sedaj veljavnim četrtim (prej tretjim) odstavkom 11. člena ZST-1 pa se določbe drugega in tretjega odstavka tega člena smiselno uporabljajo tudi za podjetnika posameznika v postopkih v zvezi z njegovo dejavnostjo in za pravne osebe glede plačila taks za vloge, pri katerih je plačilo takse procesna predpostavka, če nimajo sredstev za plačilo celotne takse in jih tudi ne morejo zagotoviti oziroma jih ne morejo zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti. Nadalje peti (prej četrti) odstavek 11. člena ZST-1 določa, da mora pri odločanju o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks sodišče skrbno presoditi vse okoliščine, zlasti pa upoštevati premoženjsko stanje stranke in njenih družinskih članov, vrednost predmeta postopka in število oseb, ki jih stranka preživlja. Pri odločanju o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks iz tretjega odstavka 11. člena ZST-1 pa mora sodišče upoštevati premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke.

Izpodbijana odločitev se opira na ugotovitve sodišča prve stopnje: (-) da znaša znaša sodna taksa za ugovor 12,00 EUR, (-) da ima dolžnik opredmetena osnovna sredstva v višini 147.359,00 EUR in zaloge 1.403.215,00 EUR, kot je razvidno iz bilance stanja za leto 2012 in (-) da je dolžnik sam v ugovoru omenjal, da se lahko upnik uspešno poplača iz drugega premoženja, čeprav tega premoženja v izjavi o premoženjskem stanju ni navedel ter da je dejstvo, da je lastnik vsaj tiste nepremičnine, na katero je sodišče dovolilo izvršbo. Na podlagi takšnih ugotovitev pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da s plačilom sodne takse v višini 12,00 EUR ne bo ogroženo poslovanje dolžnika oziroma njegova dejavnost. Iz zgoraj povzetih razlogov je razvidno, da je sodišče prve stopnje le delno upoštevalo tako premoženjsko, finančno kot tudi likvidnostno stanje dolžnika, ki je v predlogu za oprostitev plačila sodnih taks za ugovor z dne 6. 5. 2013 navedel, da se nahaja v težki finančni situaciji zaradi neplačila velikega števila dolžnikov, da nima tekočih likvidnih sredstev, da ni sposoben tekoče poravnavati obveznosti do svojih dobaviteljev in da ima blokirana oba transakcijska računa, v izjavi o premoženjskem stanju pa je zapisal, da po podatkih iz bilance stanja in izkaza poslovnega izida za leto 2012 izhaja, da sta njegovi aktiva in pasiva 1,612.859,00 EUR, čisti poslovni izid obračunskega obdobja zadnjega letnega poročila -143.789,00 EUR in bilančna izguba 319.255,00 EUR, to pa izhaja tudi iz priloženih bilanc stanja in izkaza poslovnega izida za leto 2012. Načeloma se je sicer mogoče strinjati s presojo sodišča prve stopnje, da je dolžnik glede na svoje premoženjsko stanje zmožen plačati sodno takso v višini 12,00 EUR, vendar pa po presoji pritožbenega sodišča teh sredstev v posledici blokade obeh odprtih transakcijskih računov, ki je izkazana v evidencah AJPES tudi na dan odločanja pritožbenega sodišča, dolžnik sodne takse ni zmožen poravnati takoj. Potrebno je namreč upoštevati, da morajo v skladu s 36. členom Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) pravne in druge osebe, samostojni podjetniki posamezniki, posamezniki, ki samostojno opravljajo dejavnost, upravni in drugi državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil plačila za dobavljeno blago in opravljene storitve ter druga plačila prejemnikom nakazovati na njihove transakcijske račune, odprte pri ponudnikih plačilnih storitev razen, če gre za plačila v manjših zneskih ali če je drugače zagotovljena evidenca o teh plačilih.

Če ima dolžnik blokirana transakcijska računa, preko katerih bi moral opraviti plačilo, je jasno, da tega ne more izvesti. Sicer v skladu s 23.a členom Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku v primeru, ko je izplačevalec dohodka pravna oseba, plačila za dobavljeno blago in opravljene storitve, ki jih izplačuje, ni dolžna nakazati na transakcijski račun pravne osebe ali fizične osebe, ki opravlja dejavnost, če posamično plačilo ne presega 420,00 EUR, vendar pa v obravnavani zadevi tudi ni izkazano, da bi dolžnik razpolagal z gotovino, da bi lahko z njo plačal sodno takso. Na drugi strani pa iz ugotovljenih dejstev izhaja, da dolžnik ima določeno premoženje, ki pa ga še mora vnovčiti, da bi lahko plačal sodno takso, zaradi česar mu je utemeljeno odložiti plačilo sodne takse do izdaje odločbe o ugovoru zoper sklep o izvršbi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 5. alinejo 353. člena ZPP in 15. členom ZIZ dolžnikovi pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v skladu s tretjim odstavkom 11. člena ZST-1 dolžniku dovolilo odlog plačila sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi do odločitve o tem ugovoru.