Jedro

Samo dejstvo, da je prvi toženec to zemljišče uporabljal, še ne pomeni, da je bil lastnik, ali da je imel na njem kakšno drugo pravico. Prvi toženec je namreč svoje trditve dokazoval le z odločbo o dodelitvi stanovanja (oziroma o dodelitvi stanovanjske pravice). Z nakupom po Stanovanjskem zakonu je prvi toženec pridobil lastninsko pravico na stanovanju, na katerem je imel prej stanovanjsko pravico, vendar le v obsegu, določenem s pogodbo. Odločba o dodelitvi stanovanja po sklenitvi kupoprodajne pogodbe ni več predstavljala pravne podlage za uporabo spornega dela zemljišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Kopru naložilo prvemu tožencu, da je dolžan opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožnika na parc.št. 303 in da je dolžan vzpostaviti prejšnje stanje tako, da s parc.št. 303 odstrani gradbeni material, odeje cisterno, ostale odpadke ter predmete v svoji lasti ter tako, da odstrani nadstrešek z valovito kritino in zazida odprtino, ki s stavbe B. vodi neposredno na dvorišče na parc.št. 303 k.o. K. Drugi do četrti toženec pa so dolžni opustiti vsako poseganje v lastninsko pravico tožnika na parc.št. 303 in vzpostaviti prejšnje stanje tako, da s parc.št. 303 odstranijo lopo bele barve ter vse predmete v njihovi lasti, ki se nahajajo v lopi. Sodišče je še zavrnilo, kar je tožeča stranka zahtevala več (da drugi do četrti toženec odstranijo predmete kjerkoli na parc.št. 303), vsem tožencem prepovedalo v bodoče s takimi ali podobnimi dejanji vznemirjati lastninsko pravico tožnika na parc.št. 303 k.o. K. ter tožencem solidarno naložilo v plačilo 2.095,95 EUR pravdnih stroškov. Iz razlogov sodbe izhaja, da so vse stvari, o katerih je govora v izreku, na parc.št. 303 k.o. K., ki je v lasti tožnika, in da so jih tja postavili in jih uporabljajo prvi toženec oziroma drugi do četrti toženec. Prvi toženec, ki je kljub prodaji svoje nepremičnine še vedno legitimiran na podlagi določbe 190. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ni dokazal, da bi skupaj s stanovanjem kupil tudi del parc.št. 303, ki ga uporablja. V zvezi z delom, ki je v posesti drugega do četrtega toženca pa je bila 2004 sklenjena sodna poravnava med tožnikom, občino in drugim tožencem, na podlagi katere so bila urejena razmerja v zvezi s parc.št. 303 in po kateri je sporni del pripadel tožniku. Te poravnave toženci niso spodbili. Tudi če so sporno lopo zgradili že v letu 1963, pa takrat sporne nepremičnine niso mogli priposestvovati, saj je bila nepremičnina takrat v družbeni lastnini.

Zoper sodbo se pritožujejo vse tožene stranke. Prvo tožena stranka v pritožbi navaja, da so razlogi sodbe o odločbi o dodelitvi stanovanja v nasprotju z vsebino same odločbe, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Sodišče namreč pravi, da je rubrika za klet v odločbi ostala neizpolnjena, kar pa ne drži. Sodišče je tako dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovilo, saj se je oprlo zgolj na podatke katastra in zemljiške knjige, čeprav je iz skice geodeta jasno, da oboje ne ustreza dejanskemu stanju. Tožnik dostopa do spornega dela nepremičnine nikoli ni imel, tako se je ugotovilo na kraju samem. Sodišče bi moralo ugotoviti dejansko rabo zemljišča in v zvezi s tem zaslišati številne predlagane priče. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi, priglaša pritožbene stroške.

Drugo do četrto tožena stranka v pritožbi navajajo, da iz zemljiško knjižnega izpiska v spisu izhaja, da sta na parc.št. 303 dve stanovanjski hiši, poleg tožnikove še hiša, last tožencev. Zato je jasno, da sporno dvorišče ne more biti samo v lasti tožnika. V zvezi s tem je sodišče navedlo, da gre za nekdanje zemljiškoknjižno stanje, ki ga ne more upoštevati v zvezi s poravnavo, sklenjeno v letu 2004. S tem je sodišče preseglo svoja pooblastila, saj je bila trditev strank, da predstavlja izpisek sedanje zemljiškoknjižno stanje in samo na trditve strank lahko sodišče opre svojo odločitev. Na podlagi te protizakonite in neresnične trditve postavi sodišče še eno in navaja, da je zagotovo prišlo do razdelitve parcele št. 303, saj v to parcelo ne spada več hiša, last tožencev. Nejasnosti naj bi stranke uredile s poravnavo. Če sodišče gradi trditveno podlago v imenu katerekoli od strank je to arbitriranje, ki po Evropski konvenciji o človekovih pravica pomeni nepošteno sojenje, ki pa je v nasprotju z Ustavo RS. Da je zgornja trditev sodišča konstrukt, se vidi tudi iz skice geodeta, iz katere izhaja, da je na parc.št. 303 del hiše, ki je nesporno last tožencev. Namen poravnave očitno ni bila ureditev v zvezi s parc.št. 303, ampak zgolj to, da se tožencu omogoči vpis, saj je bila njegova hiša pomotoma vpisana na drugega toženca. Sodišče je v zadevi razpisalo tudi ogled, vendar ga ni opravilo v skladu z določbami ZPP, saj je na njem zgolj imenovalo izvedenca. Vseeno je ugotovilo, da tožnik nima izhoda iz svoje hiše na sporno dvorišče. Obe hiši sta vedno stali na parc.št. 303, pravni prednik tožnika dvorišča nikoli ni imel za svojega in ga niti ni koristil. Nasprotno so si sporno zemljišče vedno lastili toženci, ki so v ta namen tudi predlagali številne dokaze, ki pa jih sodišče zaradi napačnega materialnopravnega stališča ni izvedlo. S tem je tožencem onemogočilo dokazovati njihove trditve, kar predstavlja kršitev njihovih ustavnih pravic in pravic po ZPP. Trditev tožencev v zvezi s priposestvovanjem se ne nanaša na čas po nacionalizaciji, ampak na čas pred njo.

Pritožba ni utemeljena.

Glede prvo tožene stranke Pritožba sicer pravilno opozarja, da je sodišče napačno razlagalo odločbo o dodelitvi stanovanja, saj je v njej res zapisano, da spada k stanovanju tudi ena klet, vendar ta kršitev na pravilnost in zakonitost odločitve v zadevi ni vplivala (gre za kršitev dokazne ocene, ki je le relativna kršitev postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Prvi toženec je namreč zatrjeval, da tožnik ni lastnik spornega dela dvorišča in da se je v stanovanje vselil v letu 1989, ko mu je bilo hkrati z odločbo o dodelitvi stanovanja pokazan sporni prostor, ki ga je kasneje uredil. V zvezi s prvo trditvijo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik lastnik parc.št. 303 k.o. K. in da k tej parceli spada tudi sporni prostor, na katerem je prvi toženec postavil nadstrešek in nanj odlagal stvari, naštete v izreku sodbe. S trditvami, da dvorišče ni bilo predmet kupoprodajne pogodbe med občino in tožnikom in da zato tožnik ni lastnik spornega dela nepremičnine, prvi toženec ne more uspeti, saj je bila nepremičnina s parc.št. 303 vpisana na tožnika na podlagi sodne poravnave, sklenjene med tožnikom, občino in drugim tožencem. Samo dejstvo, da je prvi toženec to zemljišče uporabljal, še ne pomeni, da je bil lastnik, ali da je imel na njem kakšno drugo pravico. Prvi toženec je namreč svoje trditve dokazoval le z odločbo o dodelitvi stanovanja (oziroma o dodelitvi stanovanjske pravice). Z nakupom po Stanovanjskem zakonu je prvi toženec pridobil lastninsko pravico na stanovanju, na katerem je imel prej stanovanjsko pravico, vendar le v obsegu, določenem s pogodbo. Odločba o dodelitvi stanovanja po sklenitvi kupoprodajne pogodbe ni več predstavljala pravne podlage za uporabo spornega dela zemljišča. Vsebine kupoprodajne pogodbe pa prvi toženec ni niti zatrjeval, niti je ni predložil kot dokaz, prav tako ni zatrjeval kakšnega drugega kasnejšega pravnega posla, na podlagi katerega bi imel kakšno upravičenje do uporabe nepremičnine in ki bi vezal tudi pridobitelja parc.št. 303, se pravi tožnika. Da ugovori prvega toženca niso utemeljeni, izhaja torej že iz navedb, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da zahtevku tožnika ugodi, pravilna.

Glede drugo do četrto tožene stranke Pritožbene navedbe v zvezi z zemljiškoknjižnim izpiskom nimajo podlage v spisovnem gradivu. Tožeča stranka je namreč kot dokaz predlagala redni zemljiškoknjižni izpisek (priloga A8), iz katerega izhaja današnje stanje v zemljiški knjigi, v tožbi je postavila tudi ustrezne trditve o lastništvu nepremičnin. Sodišče prve stopnje zato v ničemer ni preseglo pooblastil, ki jih ima v pravdnem postopku in ni namesto tožeče stranke gradilo nobene trditvene podlage. Res je tožena stranka vložila star izpisek iz leta 1986, vendar ji je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da izpisek ne velja več, saj ne odraža dejanskega stanja ob sklenitvi sodne poravnave v letu 2004. Sodišče prve stopnje se je v zvezi z izpiskom iz leta 1986 po nepotrebnem ukvarjalo z vprašanjem, kako je prišlo do spremembe v zemljiškem katastru, saj je pravilno ugotovilo, da je bila do sklenitve poravnave na parc.št. 303 (ki je imela takrat enak obseg kot danes, torej samo eno stavbo) vpisana solastnina občine do ½ in drugega toženca do ½ in edino to dejstvo je odločilno. Šele od leta 2004 dalje torej drugi toženec ni več (zemljiškoknjižni) solastnik nepremičnine s parc.št. 303 k.o. K. (tretji toženec in četrta tožnica uporabljata sporni del nepremičnine skupaj z drugim tožencem). Sodna poravnava je nedvoumna in na novo ureja lastninska razmerja med podpisniki, ima učinek pravnomočno razsojene stvari. Če drugi toženec meni, da ne ustreza njegovi dejanski volji, bi jo moral spodbijati v skladu z ustreznimi določbami ZPP. Tega ni storil, zato s sklicevanjem na priposestvovanje ne more uspeti, prav tako pa tudi ne tretje in četrto tožena stranka, ki svojega lastništva niti nista zatrjevali. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugodilo tožbenemu zahtevku, je zato pravilna.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preverilo še glede kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Ker teh ni našlo, je na podlagi povedanega obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).