Up-478/01 - 11

9. 4. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A., d.o.o., Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 27. marca 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba družbe A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 395/2000 z dne 19. 9 2001 v zvezi s sklepom Upravnega sodišča št. U 782/97 z dne 17. 2. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Upravno sodišče je z navedenim sklepom zavrglo tožbo pritožnice, s katero je zahtevala razveljavitev odločbe Ministrstva za promet in zveze (v nadaljevanju MPZ) o ugotovitvi, da je družba A., d.d., Ž., operater GSM sistema v Republiki Sloveniji. Tožbo je zavrglo, ker je ugotovilo, da pritožnica (tedaj tožnica) ni izkazala pravnega interesa (pravovarstvene potrebe) iz prvega odstavka 4. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. - v nadaljevanju ZUS).

Vrhovno sodišče je z izpodbijanim sklepom pritožbo pritožnice zavrnilo in potrdilo sklep Upravnega sodišča.

Pritožnica izpodbija sklepa obeh sodišč in zatrjuje, da je Upravno sodišče kršilo četrti odstavek 15. člena in 23. člen Ustave (pravica do sodnega varstva), Vrhovno sodišče 25. člen Ustave (pravica do pravnega sredstva), obe sodišči pa tudi 22. člen Ustave (enako varstvo pravic), saj nista odgovorili na njene navedbe v tožbi oziroma pritožbi.

B.

Ustavna pritožba ni nadaljnje pravno sredstvo, s katerim bi bilo mogoče same po sebi uveljavljati kršitve pri ugotovitvi dejanskega stanja ter uporabi materialnega in procesnega prava.

Na podlagi ustavne pritožbe Ustavno sodišče lahko presoja, ali so bile z izpodbijanimi posamičnimi akti kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine (50. člen Zakona o Ustavnem sodišču ? v nadaljevanju ZUstS). Pri tem se omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem z vidika varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin nesprejemljivem pravnem stališču oziroma ali je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno.

Ustavno sodišče pri obravnavanju zatrjevanih kršitev človekovih pravic presoja le tiste navedbe, ki se nanašajo na akte, ki so predmet ustavne pritožbe. Z izpodbijanim sklepom je Upravno sodišče sprejelo procesno odločitev, s katero je ugotovilo, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ne posega v tožnikovo pravico oziroma v njegovo neposredno, na zakon oprto korist.

Upravno sodišče se zato ni spuščalo v ugotavljanje utemeljenosti tožbenih navedb. Tudi Vrhovno sodišče se je v izpodbijanem sklepu omejilo na tiste pritožničine navedbe, ki so se nanašale na ugotovitve, ki so bile podlaga procesni odločitvi Upravnega sodišča.

Glede na navedeno Ustavno sodišče ni ocenjevalo tistih navedb ustavne pritožnice, ki se nanašajo na kršitve, ki naj bi bile storjene v postopku izdaje odločbe MPZ. Ustavno sodišče se je omejilo le na oceno, ali so bile v postopku pred obema sodiščema storjene očitane kršitve. Zato je tudi očitek kršitve 22. člena Ustave, češ da se sodišči nista opredelili do pritožnikovih navedb o storjenih kršitvah v upravnem postopku, neutemeljen. Ker je Upravno sodišče tožbo zavrglo iz procesnih razlogov in se zaradi tega ni niti spustilo v obravnavo utemeljenosti tožbenih navedb, mu ni bilo treba odgovarjati na takšne navedbe pritožnika.

Navedbe o kršitvah četrtega odstavka 15. člena ter 23. in 25. člena Ustave niso utemeljene. Pravica do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena) pritožnici ni bila kršena. Sodno varstvo v upravnem sporu je po 4. členu ZUS dopustno, če tožnik uveljavlja, da je prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi upravnega akta, ki ga s tožbo izpodbija. Upravni akt, ki ga izpodbija, mora posegati v njegovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto korist (4. točka prvega odstavka 34. člena ZUS). Izpolnjevanje navedenih pogojev oziroma obstoj pravnega interesa za vložitev tožbe mora izkazati tožnik.

Navedeni pogoji predstavljajo procesno predpostavko dopustnosti tožbe (sodnega varstva). Ugotovitev sodišča, da pritožnica nima pravnega interesa za vložitev tožbe, sama po sebi ne pomeni kršitve pravice do sodnega varstva. Takšna kršitev bi bila podana, če bi bila odločitev sodišča očitno napačna ali brez razumne obrazložitve, torej arbitrarna. Tega pa izpodbijanima sklepoma ni mogoče očitati. Upravno sodišče, z njegovo obrazložitvijo se je strinjalo Vrhovno sodišče, je navedlo in obrazložitvijo razloge, zakaj pritožnica (tedaj tožnica) ni izkazala pravnega interesa oziroma zakaj izpodbijana odločba MPZ ni posegla v tožničino pravico ali njeno neposredno, na zakon oprto korist in zakaj tožba ni dopustna. Če je očitek kršitve pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave pred Vrhovnim sodiščem mogoče razumeti tako, da se nanaša na navedbe pritožnice, po katerih se je sodišče omejilo samo na presojo pravilnosti sklepa Upravnega sodišča in ni odgovarjalo na druge njegove navedbe, je ta neutemeljen. Sodišče je dolžno odgovoriti samo na navedbe, ki so relevantne za rešitev spornega vprašanja (v konkretnem primeru, ali je odločitev Upravnega sodišča, da pritožnica nima pravnega interesa, pravilna). Na to je Vrhovno sodišče odgovorilo.

Ker z izpodbijanima sklepoma niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in dr. Zvonko Fišer. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča razen sodnikoma Lojzetu Janku in Jožetu Tratniku, ki sta bila v tej zadevi izločena. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan