Jedro

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni odločilo o zahtevku tožene stranke o sočasni izpolnitvi. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je ugovor tožene stranke glede sočasne izpolnitve brezpredmeten, saj med strankama ni bila dogovorjena sočasna izpolnitev pogodbenih obveznosti. Tožena stranka je namreč sama priznala, da se je zavezala plačati kupnino vnaprej. Prav tako je tožeča stranka navedla, da je pripravljena svojo obveznosti izpolniti kadarkoli po plačilu kupnine, zato drugi odstavek 101. člena OZ v obravnavanem primeru ni uporabljiv.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, mora pa tožeči stranki v roku 8 dni povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v višini 280,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki v roku 8 dni plačati 1.897,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 5. 2018 dalje (I. točka izreka) ter toženi stranki v roku 8 dni naložilo plačilo stroškov postopka tožeče stranke v višini 1.098,18 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2.Zoper navedeno sodbo je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, tožeči stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov tožene stranke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglasila je pritožbene stroške.

3.Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo ter toženi stranki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče obravnavani gospodarski spor po prvem odstavku 495. člena Zakon o pravdnem postopku (ZPP) po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. O pritožbi je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. V sporih majhne vrednosti je sodbo mogoče izpodbijati samo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6.Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje, na katerega je pritožbeno sodišče vezano:

- tožena stranka je pri tožeči stranki naročila 33 kartonov testa za pico 220 gramov v vrednosti 784,08 EUR (brez DDV) in 33 kartonov testa za pico 300 gramov v vrednosti 782,01 EUR (brez DDV);

- tožena stranka se je zavezala plačati kupnino za blago že vnaprej, nato bi tožeča stranka dobavila blago;

- tožena stranka je blago tožeči stranki naročila z naročilnico, tožeča stranka pa je po prejemu naročilnice izdala (vtoževani) račun za znesek 1.897,96 EUR.

7.Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni zaslišalo predlaganih prič A. A. in B. B. Pri tem navaja, da bi s pričama dokazala, da tožeča stranka ni imela mandata izstaviti račun, temveč predračun. Nadalje v zvezi s tem še navaja, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z vsebino listin v spisu presodilo, da je tožena stranka ugovarjala zgolj nomenklaturi račun/predračun in ne vsebini. Iz zavrnitve računa naj bi namreč po njenem mnenju izhajalo, da je zavrnila vsebino računa, ker so bili dogovorjeni, da najprej prejmejo predračun in ko ga plačajo, gre izdelek v proizvodnjo.

8.Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlagi sodišča prve stopnje v točki 12 obrazložitve, da glede na trditve tožene stranke sama razlika v poimenovanju (račun/predračun) za odločitev v obravnavani zadevi ni bistvena. Bistveno je namreč, da iz trditev tožene stranke izhaja, da sta se dogovorili za vnaprejšnje plačilo. Tožena stranka je sicer trdila, da se je zavezala za plačilo po izdaji predračuna in ne računa, vendar pa tudi v pritožbi ne pojasni, kako bi se situacija izstavitve predračuna vsebinsko razlikovala od situacije z izstavitvijo računa. Ni namreč trdila, da bi moral predračun vsebovati posebne značilnosti oziroma pogoje, ki jih račun ne vsebuje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zatrjevala okoliščine, iz katerih bi sicer lahko izhajalo, da prezgodnja dobava zanjo ne bi imela smisla, a je hkrati tudi navedla, da je tožečo stranko obvestila, da bo naročila blago šele, ko si bo uredila ustrezno hladilnico. Prav tako ni podala trditev, da bi hkrati s podajo naročilnice tožečo stranko obvestila, da hladilnice nima urejene in naj še ne izda predračuna (oziroma računa), na sami naročilnici pa tudi ni navedenih morebitnih posebnih dogovorov o rokih. V pritožbi tožena stranka navaja, da na naročilnici ni zapisanih vseh bistvenih elementov dogovora, ki pa so bili dogovorjeni, kar bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti z izvedbo predlaganih zaslišanj prič. Vendar, razen zatrjevanja, da tožeča stranka ni imela mandata izstaviti računa, temveč predračun, ne pojasni, kakšni naj bi bili ti dogovori. Ker v pritožbi navaja, da je z zaslišanjem prič želela zgolj dokazati, da sta se stranki dogovorili za izstavitev predračuna in ne računa, je sodišče prve stopnje glede na ugotovitev, da razlikovanje ni bistveno, pravilo presodilo, da dokazi niso bili potrebni. Neutemeljeni so zato pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznih predlogov zagrešilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je navedene razloge za zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem prič tudi ustrezno pojasnilo v 5. točki obrazložitve, so neutemeljeni tudi očitki, da je bila obrazložitev pavšalna in je sodišče zagrešilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

9.Pritožba sodišču prve stopnje nadalje očita, da je razlaga, da je testo za pico vedno generična stvar, napačna, saj za toženo stranko ni vseeno, kakšno testo za pico kupi. Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji trdila, da bi morala tožeča stranka dokazati, da lahko izpolni naročilo, saj je dolžna dostaviti točno tiste predmete, ki jih je toženi stranki predstavila. Tožeča stranka je zatrdila, da naročilo lahko izpolni, saj gre za generičen produkt. Sodišče prve stopnje je sledilo trditvami tožeče stranke, da gre za blago, določeno zgolj po vrsti (genus), saj naročilo vsebuje zgolj navedbo teže in tip moke. Pritožbeno sodišče tudi v tem delu pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje. Tožena stranka namreč v postopku na prvi stopnji ni trdila, da bi šlo za individualno določene stvari oziroma ni pojasnila, zakaj naj bi naročeno testo za pico predstavljalo individualno določeno stvar (na primer, da gre za določen tip moke, pridelan v določenem letu, ki ne obstaja več). Iz same narave predmeta (testo za pico) in samega naročila (teža in tip moke) pa tudi ne izhaja, da bi šlo za posebno individualno določeno blago.

10.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni odločilo o zahtevku tožene stranke o sočasni izpolnitvi. Sodišče prve stopnje je v 14. točki obrazložitve pojasnilo, da je ugovor tožene stranke glede sočasne izpolnitve brezpredmeten, saj med strankama ni bila dogovorjena sočasna izpolnitev pogodbenih obveznosti. Tožena stranka je namreč sama priznala, da se je zavezala plačati kupnino vnaprej. Prav tako je tožeča stranka navedla, da je pripravljena svojo obveznosti izpolniti kadarkoli po plačilu kupnine, zato drugi odstavek 101. člena Obligacijskega zakonika (OZ) v obravnavanem primeru ni uporabljiv.

11.Pritožbene navedbe glede relativnih bistvenih kršitev postopka (glede dokazovanja trditev) in pritožbene navedbe glede nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (glede tega, da pisna pogodba ni bila sklenjena, ker naj bi se stranki še pogovarjali o pogojih dobave) pa niso dopustne v sporu majhne vrednosti (prvi odstavek 458. člena ZPP).

12.Pritožba tožene stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13.Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povračila pritožbenih stroškov, mora pa tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške (154. in 165. člen ZPP). Le-te je pritožbeno sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku in v skladu z Odvetniško tarifo. Potrebni stroški tožeče stranke tako znašajo 375 točk za nagrado za odgovor na pravno sredstvo (tar. št. 22/1 OT), 2 odstotka materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 odstotkov DDV na odvetniške storitve (drugi odstavek 2. člena OT), skupaj torej 280,00 EUR.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 101, 101/2 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 458, 458/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.