Jedro

Dokazni standard gotovosti se zahteva za celotno dokazno gradivo in ne le za posamezen dokaz. Zato na primer prepoznava storilca, četudi ne izraža gotovosti, ali izvedensko mnenje, ki je dano le na določeni stopnji verjetnosti, nikakor nista brez dokazne vrednosti oziroma teže. Tisti, čigar stanovanje ali prostori se preiskujejo, svojo pravico, da je pri preiskavi navzoč, lahko uresničuje sam ali preko zastopnika; ta je lahko odvetnik, ali odrasel družinski član tistega, čigar stanovanje se preiskuje.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene M.M. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojena je dolžna plačati povprečnino 1.500 EUR.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bila M.M. (pod točko I) spoznana za krivo storitve nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednotnic ali vrednostnih papirjev po tretjem odstavku 250. člena KZ (kazniva dejanja pod točkami A II/1-2, B II/1-13 in C I) ter kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 256. člena KZ (C II). Za vsako od navedenih dejanj ji je bila določena kazen po dve leti zapora in nato izrečena enotna kazen dve leti in en mesec zapora. Med drugim je bilo tudi odločeno, da je obsojenka dolžna skupaj s soobsojencem nerazdelno plačati stroške kazenskega postopka, od tega 200.000 SIT povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je ob ugoditvi pritožbi obsojenkinega zagovornika in po uradni dolžnosti prvostopenjsko sodbo v obsodilnem delu spremenilo tako, da je obsojenki za nadaljevano kaznivo dejanje po tretjem odstavku 250. člena KZ izreklo kazen eno leto in tri mesece zapora, za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 256. člena KZ pa je iz razloga po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) izreklo zavrnilno sodbo. V ostalem je izpodbijano sodbo potrdilo.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenkin zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo obravnavanje.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. je v odgovoru na zahtevo ugotovil, da zagovornik izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča, z obširnim navajanjem, kako so grafološke ekspertize nezanesljiv dokaz, pa zahteva želi Vrhovno sodišče napotiti na uporabo 427. člena ZKP, kar pa ne more biti vsebina zahteve za varstvo zakonitosti. Ne strinja se tudi z navedbami zahteve, da je bil obsojenkin rokovnik zasežen nezakonito in ugotavlja, da je bila hišna preiskava opravljena skladno z zakonom.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil posredovan obsojenki in njenemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vrhovno sodišče v svojih sodbah večkrat poudarja, da zahteve za varstvo zakonitosti, ki je namenjena odpravi kršitev (materialnega in procesnega) zakona, po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dovoljeno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar Vrhovno sodišče utemeljenosti zahtev s takšno vsebino ne presoja, saj je vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi.

1. Po navedbah zagovornika obsodilna sodba ne dosega dokaznega standarda, potrebnega za obsodilno sodbo (prepričanje onkraj razumnega dvoma). Temelji zgolj na enem dokazu, to je na grafološkem izvedenskem mnenju, kar pa je po mnenju zagovornika dokazno pravno in procesno pravno sporno in pomeni kršitev 17. člena ZKP. V nadaljevanju opozarja na dvomljivo dokazno vrednost grafologije kot kriminalistično preiskovalne tehnike, zaradi česar se lahko po mnenju vložnika takšno mnenje uporabi zgolj v kombinaciji z drugimi dokazi, kot "izločevalen dokaz". Nobena od dvaindvajsetih prič obsojenke ni identificirala kot ženske, ki naj bi v trgovinah izpolnjevala in vnovčila ponarejene čeke, opisi celo odstopajo od dejanskega izgleda obsojenke. Nezanesljivost izvedenskega mnenja ponazori z navajanjem zgolj nekaj primerov, kjer izvedenci ugotavljajo istovetnost obsojenkine pisave in pisave na čekovnih blanketih, medtem ko priče obsojenke niso prepoznale oziroma so zanikale, da bi bila ona storilka ali celo prepoznavale drugo osebo kot storilko. Višjemu sodišču očita "protispisnost", ko navaja, da je imelo "sodišče prve stopnje v vseh drugih izvedenih dokazih dovolj opore za obsodilno sodbo", pri čemer vložniku ni jasno, katere druge dokaze je imelo pri tem v mislih.

Na podlagi doslej navedenega je jasno, da načelno razpravljanje vložnika zahteve o dokaznem standardu, potrebnem za obsodilno sodbo ter o dokazni vrednosti izvedenskih mnenj "grafološke stroke" presega zakonsko dovoljen okvir, znotraj katerega sme Vrhovno sodišče odločati o zahtevi za varstvo zakonitosti.(1) Enako velja tudi za vse ostale navedbe, s katerimi želi zahteva prepričati, da dokazi (po kvaliteti in kvantiteti) za obsodbo M.M. ne zadoščajo. Čeprav se zahteva pri tem sklicuje na kršitev 17. člena ZKP (procesno načelo, ki sodišče zavezuje k "popolni in nezmotni ugotovitvi dejanskega stanja"), ni dvoma, da tudi ti ugovori ne pojasnjujejo nobene kršitve zakona, temveč izražajo zgolj vložnikovo nestrinjanje z obsodilno sodbo, ki se pomembno, ne pa izključno, opira tudi na že omenjena izvedenska mnenja. Podobno tudi sklicevanje na "protispisnost" razlogov višjega sodišča na način, kot je utemeljena, ne pomeni uveljavljanje procesne kršitve v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (napačna navedba in razlaga vsebine nekega dokaza glede odločilnega dejstva), temveč nestrinjanje z argumenti višjega sodišča, ki podlago za obsodilno sodbo vidi tudi v "drugih dokazih", s čimer pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje glede dejanskega stanja. Strinjati se je mogoče z oceno vrhovnega državnega tožilca v odgovoru na zahtevo, da želi vložnik zahteve vzbuditi dvom oziroma doseči ponovno razpravljanje o dejanskem stanju (427. člen ZKP), ki je že pravnomočno presojeno in zato ne more biti predmet izpodbijanja z zahtevo.

2. Neupoštevne so navedbe zahteve, da je izpodbijana sodba "nezakonita", ker ni nobenih dokazov, da je obsojenka (ki se ji poleg ponareditve čekov očita tudi njihova uporaba) v posameznih trgovinah čeke tudi vnovčila oziroma uporabila kot prave. Sodišče prve stopnje namreč ugotavlja, da je obsojenki dokazana tudi ta izvršitvena oblika kaznivega dejanja, sodišče druge stopnje pa je tej oceni pritrdilo. Zato nasprotno zatrjevanje zahteve pomeni zgolj grajo ugotovljenega dejanskega stanja.

Zahteva tudi navaja, da sodbi ne pojasnita, na podlagi česa sprejemata očitek obtožbe, da je prav obsojenka ponarejene čeke uporabila kot prave; v tem smislu pravnomočna sodba naj ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih, izrek sodbe (v točkah A II/1-2 in B II/1-13) pa naj bi bil tudi v nasprotju z obrazložitvijo prvostopenjske sodbe, ki ugotavlja, da "obsojenke kot storilke ni identificirala nobena od prič".

Najprej je treba poudariti, da se dokazni standard gotovosti zahteva za celotno dokazno gradivo in ne le za posamezen dokaz. Zato prepoznava storilca, četudi ne izraža gotovosti (splošno znano je, da je sposobnost priče opisati že enkrat videno praviloma slaba in da je najšibkejši člen prepoznave prav prepoznava obraza), kot tudi izvedensko mnenje, ki je dano le na določeni stopnji verjetnosti (lahko tudi zaradi omejitev določene znanosti ali stroke), nikakor nista brez dokazne vrednosti oziroma teže. V obravnavanem primeru so izvedenska oziroma strokovno mnenje in prepoznave obsojencev primerni dokazi, ki jih je sodišče v skladu z načelom proste presoje ocenjevalo vsakega posebej in v povezavi z drugimi dokazi (drugi odstavek 355. člena ZKP).

Sodišče prve stopnje je v obsežni in razumni obrazložitvi sodbe (41 strani) utemeljilo svojo dokazno presojo in zaključke ter ugotovilo, da je M.M. v obdobju od februarja 1998 do novembra 1998 pri nakupu blaga vnovčevala čeke, ki jih je predhodno ponaredila (s tem, da je vanje vpisovala ustrezno vsebino) in na ta način vnovčila 118 čekov v skupni vrednosti 1.751.480,00 SIT. Z vnočenimi čeki je (skupaj s soobsojencem) kupovala različno blago v trgovinah po različnih krajih Slovenije in na škodo različnih oškodovancev. Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe med drugim ugotavlja (stran 28), da so izpovedbe prič, ki so opisovale storilca, enake, kolikor navajajo, da sta bila to mlajša moški in ženska, da pa so sicer zelo različne (tudi takšne, ki niso ustrezale dejanskemu izgledu obsojenke). Vendar pa po mnenju sodišča prve stopnje ti opisi storilcev sami po sebi ne potrjujejo in tudi ne zavračajo očitkov obtožbe. Sodišče prve stopnje je kot dovoljene dokaze ocenilo tudi strokovna oziroma izvedenska mnenja o preiskovanju pisave, ugotovilo, da se mnenja v bistvenem ujemajo in posebej poudarilo, da je v celoti sledilo izvedenskemu mnenju dr. B.R., ki je (po oceni pravnomočne sodbe na ravni gotovosti) ugotovil istovetnost spornih rokopisov in podpisov na posameznih čekih s pisavo obsojenke in da je obsojenka izpisala tudi zapiske v zaseženem rokovniku. Iz razlogov prvostopenjske sodbe pa izhajajo tudi drugi dokazi in dejstva, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo, da je obsojenka storila očitana kazniva dejanja. Med drugim je sodišče opravilo temeljito analizo zagovorov obeh obsojencev, ki sta zakonca, živita skupaj in gradita hišo. Kot neresničen oziroma povsem nedokazan je zavrnilo obsojenčev zagovor, ko se je neprepričljivo skliceval na različne sostorilke pri kaznivih dejanjih z očitnim namenom, da zaščiti obsojenko. Nadalje je ugotovilo, da so bili obsojencu na domu zaseženi nekateri predmeti, ki izvirajo iz posameznih kaznivih dejanj. Podrobno je analiziralo in upoštevalo tudi izpovedbe posameznih prič, ki so opisovale okoliščine posameznih kaznivih dejanj itd. Vse to pa so tisti "drugi izvedeni dokazi", ki jih je očitno imelo v mislih sodišče druge stopnje, v katerih je, poleg strokovnih mnenj izvedencev, ugotovilo zadostno oporo za izrek obsodilne sodbe. Zato po oceni Vrhovnega sodišča zatrjevani procesni kršitvi iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP nista izkazani, saj imata izpodbijani sodbi primerne razloge tudi glede v izreku zatrjevane uporabe ponarejenih čekovnih blanketov.

3. V zvezi z izvedenskimi oziroma strokovnimi mnenji vložnik poudarja, da je z vidika zakonitosti postopka bistveno, da izvedenec mnenje izdela: 1.) neodvisno od mnenj pred njim postavljenih izvedencev in 2.) brez upoštevanja dokazov, ki bi morali biti izločeni. Trdi, da bi strokovno mnenje Centra za forenzične preiskave (CFP) moralo biti iz spisa izločeno ob smiselni uporabi odločbe Ustavnega sodišča U-I 132/95, ker ne more predstavljati dokaza, na katerega bi bilo mogoče opreti sodno odločbo; da se izvedenski mnenji V.B. in dr. B.R. opirata na strokovno mnenje CFP in ga upoštevata (kar nedvomno izhaja iz njunih mnenj) in da je izvedenec dr. B.R. prebral in upošteval tudi obe prejšnji mnenji. Izvedensko mnenje, ki se opira na predhodno izdelana mnenja pa po prepričanju vložnika zahteve ni neodvisno.

Ustavno sodišče je v svoji odločbi, na katero se sklicuje vložnik, res zavzelo stališče, da zaupanje izvedenskega dela organom, ki na podlagi zakona sodelujejo pri izvrševanju funkcije pregona kaznivih dejanj, pomeni kršitev ustavnega jamstva o enakem varstvu pravic (22. člen Ustave). Vendar pa v predmetni zadevi CFP ni bil postavljen za izvedenca, v predkazenskem postopku je opravil le primerjalne analize pisav obsojencev in pisav na čekovnih blanketih ter podal strokovno mnenje. Glede takšnega strokovnega mnenja pa je Vrhovno sodišče že v več svojih odločbah zavzelo stališče, da je tudi takšno mnenje dovoljen dokaz in da se sodna odločba nanj sme opirati. Dvome v nepristranskost in zanesljivost takšnega strokovnega mnenja stranke sicer smejo uveljavljati, vendar ne zgolj s sklicevanjem na status CFP, temveč z navajanjem konkretnih okoliščin.

Načelno je treba pritrditi kritiki vložnika zahteve, da bi moralo sodišče, ko je odredilo drugega izvedenca iste stroke, poskrbeti, da ta izvedenec ne bi bil seznanjen s prejšnjimi mnenji, da se to v konkretni zadevi ni zgodilo in da s tega vidika izvedenski mnenji nista "neodvisni v smislu določb ZKP". S takšnimi navedbami pa zahteva ne uveljavlja nobene konkretne kršitve procesnega zakona, temveč graja uporabljeno metodo dela, posredno s tem pa tudi pravilnost izvedenskih mnenj, kar pa po vsebini pomeni nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja. Vložnik zahteve z ničimer ne izkaže, da zaradi takšnega načina dela izvedenca nista podala mnenj v skladu s svojim strokovnim znanjem in pravil svoje stroke. Kot ugovor dejanske in ne pravne narave je treba šteti tudi razmišljanja zagovornika, da bi tudi za tovrstna izvedenstva moralo veljati enako pravilo iz 242. člena ZKP, kot velja za priče, ki morajo opraviti prepoznavo med več osebami ali predmeti, ne pa, da ima izvedenec na voljo samo eno pisavo in enega storilca.

Vložnik zahteve tudi navaja, da vsa navedena mnenja temeljijo na rokovniku (kot primerjalnem nevplivnem rokopisu), ki je bil obsojenki zasežen na podlagi hišne preiskave na naslovu skupnega prebivališča obeh obsojencev, ki je bila opravljena brez navzočnosti obsojenke, torej v nasprotju z določbo 216. člena ZKP. Zato po mnenju vložnika sodišče ne bi smelo svoje odločbe opreti na nezakonito zasežen rokovnik (219. člen ZKP).

Pravnomočna sodba res ugotavlja, kot navaja zahteva, da je bila hišna preiskava, pri kateri je bil zasežen sporni rokovnik, opravljena na naslovu takratnega skupnega prebivališča obeh obsojencev, in sicer v L., na katerem je imela tudi obsojenka prijavljeno stalno prebivališče od 29.5.1998 dalje. Hišna preiskava je bila opravljena na podlagi odredbe Okrožnega sodišča v Kranju z dne 7.10.1998 v predkazenskem postopku le v zvezi z utemeljenim sumom, da je obsojeni P.M. "skupaj z neznano žensko" (in ne z obsojeno M.M.) storil kaznivo dejanje po tretjem odstavku 250. člena KZ. Pri hišni preiskavi je bil v sobi obsojenca najden rokovnik, glede katerega je bilo na podlagi izvedenskih mnenj v pravnomočni sodbi ugotovljeno, da ga je pisala obsojenka. Odredba o hišni preiskavi je bila vročena obsojencu, hišna preiskava pa je bila opravljena v navzočnosti dveh polnoletnih oseb, obsojenca in njegovega očeta M.M. kot imetnika stanovanja. Obsojenec je zapisnik o hišni preiskavi in potrdilo o zasegu predmetov podpisal brez pripomb. Obsojenka ob hišni preiskavi ni bila navzoča, v spisu pa po ugotovitvi sodišča prve stopnje tudi ni podatka, ali je bila o njej obveščena.

Nedotakljivost stanovanja je uvrščena med človekove pravice in temeljne svoboščine (36. člen Ustave). Po tretjem odstavku 36. člena Ustave in prvem odstavku 216. člena ZKP ima pravico biti navzoč pri hišni preiskavi tisti, čigar stanovanje ali prostori se preiskujejo ali njegov zastopnik. Soba, ki sta jo po ugotovitvi pravnomočne sodbe skupaj uporabljala obsojenca, nedvomno predstavlja takšno stanovanje. Zato je tudi obsojenki v konkretnem primeru po ustavi in zakonu bila zagotovljena pravica, da sme biti kot souporabnica stanovanja navzoča pri hišni preiskavi, ne glede na to, da takrat še ni imela statusa osumljenke. Tisti, čigar stanovanje ali prostori se preiskujejo, svojo pravico po prvem odstavku 216. člena ZKP lahko uresničuje sam ali preko zastopnika; ta je lahko odvetnik, ali odrasel družinski član tistega, čigar stanovanje se preiskuje. Obsojenki je bilo v konkretnem primeru uresničevanje te pravice zagotovljeno z navzočnostjo soobsojenca (njenega moža), ki je bil navzoč pri hišni preiskavi in ni ugovarjal, da zanjo niso izpolnjeni zakonski pogoji, brez pripomb pa je tudi podpisal zapisnik o preiskavi stanovanja in potrdilo o zasegu predmetov. Zato je tudi po mnenju Vrhovnega sodišča, kot pravilno ugotavlja tudi izpodbijana sodba, hišna preiskava bila opravljena skladno s prvim odstavkom 216. člena v navzočnosti oseb, ki morajo biti navzoče. Rokovnik, ki je bil zasežen na podlagi zakonito opravljene preiskave in izvedenska mnenja, ki temeljijo na njem, so zato dovoljeni dokazi, na katere je sodišče smelo opreti svojo sodbo (219. člen ZKP).

Ostale navedbe zahteve, da sodišče ni moglo razumno pričakovati, da bo izvedenec dr. B.R., kljub navodilu sodišča, svoje strokovno mnenje lahko izdelal tudi brez upoštevanja omenjenega rokovnika glede na to, da sta se nanj opirali prejšnji strokovni mnenji, sodijo v okvir nedovoljenega izpodbijanja dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP) in so zato neupoštevne.

Ker po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP. Sodna taksa, kot strošek, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom, bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

Op.št.(1):Grafologija je veja psihologije, ki se ukvarja z ugotavljanjem značajskih in drugih lastnosti pisca, zato je primernejše poimenovanje "izvedensko mnenje za forenzično preiskovanje pisav"; glej več o tem v prispevku Boruta Pogačnika, Trdne in manj trdne meje med grafologijo in forenzičnim preiskovanjem pisav, Pravosodni bilten, št. 3, Ljubljana, 2008.