Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Po presoji sodišča hladilnica z letnim šankom kot tudi plesišče s hišico ob njem, glede na namembnost in dimenzije, navedene v izreku izpodbijane odločbe, ne štejejo za enostavne objekte po Uredbi, saj v njej noben izmed njih ni izrecno določen kot enostavni objekt.
Tožba se zavrne.
Vsaka stranka krije svoje stroške tega upravnega spora.
Gradbeni inšpektor je z izpodbijano odločbo tožeči stranki kot investitorki naložil, da mora takoj ustaviti gradnjo hladilnice z letnim šankom, ki stoji na zemljišču s parc. št. 1111/1 in 1627/1, obe k.o. ..., ter plesišča s hišico ob njem, ki stoji na zemljišču s parc. št. 1627/1 k.o. ... Tožeča stranka je navedene objekte, dimenzij navedenih v 1. točki izreka izpodbijane odločbe, nelegalno zgrajene ob lovski koči, dolžna do dne 31. 12. 2010 odstraniti. Inšpektor je tožečo stranko opozoril, da če ne bo izpolnila naloženih obveznosti, se bo zoper njo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti (2. točka izreka) in ji glede objektov izrekel prepovedi iz 1. odstavka 158. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04-UPB1 s spremembami, v nadaljevanju ZGO-1). V obrazložitvi izpodbijane odločbe inšpektor navaja, da mu je tedanji starešina tožeče stranke dne 13. 3. 2006 dostavil listine (lokacijsko dovoljenje z dne 22. 11. 1984, gradbeno dovoljenje z dne 23. 11. 1984 in uporabno dovoljenje z dne 7. 12. 1988), ki so bile izdane za lovsko kočo na zemljišču s parc. št. 1627/9 k.o. ..., ki je bilo bila kasneje iz neznanega razloga spremenjena v parc. št. 1627/1. Iz navedenih listin in iz (arhiviranega) upravnega spisa v zadevi gradnje lovske koče, v katerega je inšpektor vpogledal, izhaja, da je bila lovska koča zgrajena legalno. Dne 30. 7. 2009 je inšpektor opravil ogled, pri katerem je ugotovil, da so ob lovski koči, na zemljiščih s parc. št. 1111/1 in 1627/1, obe k.o. ..., zgrajeni še hladilnica z letnim šankom ter plesišče s hišico ob njem. Dne 11. 1. 2010 je starešino tožeče stranke A.A. seznanil z ugotovitvami ogleda, ta pa je povedal, da so lovsko kočo, za katero so pridobili vsa potrebna dovoljenja, zgradili leta 1987, kasneje, v letu 1989, so ob njej zgradili še sporne objekte, za gradnjo katerih pa niso pridobili ustreznih dovoljenj. Na podlagi vsega navedenega je inšpektor zaključil, da predstavljajo objekti, zgrajeni ob lovski koči in natančno opredeljeni v izreku izpodbijane odločbe, nelegalno gradnjo, zato je tožeči stranki izrekel inšpekcijski ukrep ustavitve gradnje in odstranitve spornih objektov na podlagi 1. odstavka 152. člena ZGO-1. Tožeča stranka je zoper izpodbijano odločbo vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za okolje in prostor z odločbo, št. 0612-112/2010/2 z dne 19. 10. 2010, zavrnilo.
Tožeča stranka se z izpodbijano odločbo ne strinja, zato vlaga tožbo v upravnem sporu. V njej navaja okoliščine, s katerimi utemeljuje, da je bila lovska koča zgrajena legalno. Nadalje navaja težave, ki jih ima zaradi nerazumljivega preštevilčenja parc. št. 1627/9 v parc. št. 1627/1 ter zaradi nezaključenega denacionalizacijskega postopka navedenega zemljišča. Vprašljiva je tudi njena legitimacija kot stranke v inšpekcijskem postopku, saj je zemljiškoknjižna lastnica zemljišča s parc. št. 1627/1, k.o. ..., Republika Slovenija. Meni, da so sporni objekti pomožni objekti, ki služijo rabi lovske koče in kot taki enostavni objekti, za gradnjo katerih pridobitev gradbenega dovoljenja ni potrebna. So namreč konstrukcijsko nezahtevni, niso namenjeni prebivanju in nimajo vpliva na okolje. Objekti so deloma odprti, manjših dimenzij in so primerljivi z drugimi enostavnimi objekti, predvsem s pomožnimi kmetijsko gozdarskimi objekti, začasnimi objekti oziroma z vadbenimi objekti (plesišče). Podrejeno navaja, da bi moral v tem primeru inšpektor namesto po 152. členu ZGO-1 ukrepati po 153. členu ZGO-1. Na podlagi vsega navedenega sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in inšpekcijski postopek ustavi.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve, in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.
K točki 1 izreka: Tožba ni utemeljena.
V predmetni zadevi med strankama ni sporno, da je tožeča stranka v letu 1987, na podlagi ustreznih dovoljenj, zgradila lovsko kočo. Dovoljenje ji je bilo izdano za gradnjo na zemljišču s parc. št. 1627/9 k.o. ..., ki je bilo kasneje preštevilčeno v parc. št. 1627/1. Postopki, ki se tičejo preštevilčenja oziroma denacionalizacije navedenega zemljišča, na katere se tožeča stranka sklicuje v tožbi, so v tej zadevi nepomembni, saj dejstvo, da je bila lovska koča zgrajena legalno, za toženo stranko ni sporno. Sodišče zato v tej zvezi tudi ni izvedlo dokaza z izvedencem geodetske stroke, izvedbo katerega je tožeča stranka predlagala v tožbi.
V predmetni zadevi pa je sporna gradnja hladilnice z letnim šankom, ki stoji na zemljiščih s parc. št. 1111/1 in 1627/1, obe k.o. ..., ter plesišča s hišico ob njem, ki stoji na zemljišču s parc. št. 1627/1 k.o. ... Navedene objekte je tožeča stranka, po lastnih navedbah, zgradila ob lovski koči naknadno, v letu 1989, za njihovo gradnjo pa si ni pridobila ustreznih dovoljenj. Da so bila dovoljenja izdana samo za gradnjo lovske koče izhaja tudi iz fotokopij tehnične dokumentacije v zadevi pridobitve gradbenega dovoljenja za njeno gradnjo, ki so v upravnem spisu. Ker se gradnja objekta lahko začne samo na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja (1. odstavek 3. člena ZGO-1), predstavljajo sporni objekti, za gradnjo katerih si tožeča stranka ni pridobila dovoljenja, tudi po presoji sodišča, nelegalno gradnjo v smislu 12.1. točke 1. odstavka 2. člena ZGO-1. Tožeča stranka v tožbi ponavlja pritožbeno navedbo, da predstavljajo sporni objekti enostavne objekte, katerih gradnja se lahko začne brez gradbenega dovoljenja (1. odstavek 3.a člena ZGO-1), ki jo sodišče ocenjuje kot neutemeljeno. Da se objekt šteje za enostavni objekt, morajo biti izpolnjeni vsi pogoji iz 12. člena Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uradni list RS, št. 37/08 in 99/08, v nadaljevanju Uredba), med drugim, da je v Uredbi objekt izrecno določen kot enostavni objekt. Po presoji sodišča tako hladilnica z letnim šankom kot tudi plesišče s hišico ob njem, glede na namembnost in dimenzije, navedene v izreku izpodbijane odločbe, ne štejejo za enostavne objekte po Uredbi, saj v njej noben izmed njih ni izrecno določen kot enostavni objekt, kar je tožena stranka pravilno utemeljila v drugostopni odločbi.
Ker so objekti, navedeni v 1. točki izreka izpodbijane odločbe, nelegalna gradnja, je gradbeni inšpektor ravnal skladno z določbami ZGO-1, ko je toženi stranki izrekel ukrepe po 152. členu ZGO-1, to je, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekti v določenem roku na stroške tožeče stranke odstranijo. Neutemeljena je tako tudi tožbena navedba, da bi moral v tej zadevi inšpektor izreči ukrep po 153. členu ZGO-1, po katerem se ukrep izreče v primeru neskladne gradnje, ki se izvaja v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, saj v tej zadevi gradbeno dovoljenje za objekte iz izpodbijane odločbe nesporno ni bilo pridobljeno. Nesporno v zadevi pa je tudi dejstvo, da je bila investitor predmetne nelegalne gradnje tožeča stranka, zato je neutemeljen tudi njen tožbeni ugovor glede legitimacije v inšpekcijskem postopku.
Po povedanem je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) po tem, ko je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo upravnih aktov obeh stopenj pravilen, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni.
Ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, med strankama ni sporno, in je sodišče v tej zadevi presojalo pravilnost uporabe materialnega prava, je na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena ZUS-1 odločitev sprejelo na nejavni seji.
K točki 2 izreka: Tožeča stranka je v tožbi predlagala tudi, da sodišče toženi stranki naloži v plačilo njene stroške tega upravnega spora. Odločitev sodišča temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri, v primeru ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.