Jedro

Teža kaznivega dejanja (povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti s smrtnim izidom) ne izključuje izreka pogojne obsodbe.

Izrek

Pritožba državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženko spoznalo za krivo kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po II. in I. odstavku 325. člena KZ. Obtoženki je izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen enega leta zapora s preizkusno dobo dveh let. Po določbi 39. člena KZ pa je obtoženki izreklo stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila kategorije B za dobo šestih mesecev. Obtoženki je v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka.

Zoper sodbo se je zaradi odločbe o kazenski sankciji (pritožbeni razlog iz 4. točke 370. člena ZKP) pritožila državna tožilka ter predlagala, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženki izreče kazen zapora.

Višje državno tožilstvo v ... je v svojem pisnem mnenju, podanem skladno z določbo II. odstavka 377. člena ZKP predlagalo ugoditev pritožbi.

Skladno z določbo I. odstavka 378. člena ZKP je sodišče druge stopnje o seji senata obvestilo le državnega tožilca.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni moč pritrditi navedbam v pritožbi državne tožilke, da je sodišče prve stopnje pri izreku kazenske sankcije premalo upoštevalo težo dejanja, ki da izreka pogojne obsodbe ne opravičuje. Pri izbiri kazenske sankcije obtoženki, je sodišče prve stopnje kot olajševalne okoliščine utemeljeno upoštevalo, da je bilo obtoženkino dosedanje življenje neoporečno, saj dosedaj še ni bila kaznovana, njeno mladost - v času prometne nesreče je bila mlajša polnoletnica ter njeno obžalovanje. Te okoliščine, ob upoštevanju tudi časovne oddaljenosti dogodka (dve leti), pa tudi po oceni sodišča druge stopnje opravičujejo izrek pogojne obsodbe obtoženki. Pri določitvi kazni enega leta zapora, pa je sodišče prve stopnje tudi dovolj upoštevalo težo dejanja in posledico ter stopnjo obtoženkine krivde (zavestna malomarnost). Prav tako je tudi preizkusna doba dveh let po oceni sodišča druge stopnje dovolj dolga, da bo obtoženka v njej lahko s svojim nadaljnjim vedenjem dokazala, da je opravičila zaupanje sodišča, dano ji z izrekom te kazenske sankcije.

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo državne tožilke zavrnilo in ker tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev postopka in kršitev kazenskega zakona v škodo obtoženke, je v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.