Jedro

Tožnik zahteva izdajo dopolnilne odločbe, s katero naj bi se uredilo vprašanje dejanskega izvrševanja posesti za predmetno parcelo med zavezancem za vrnitev solastniškega deleža parcele v last in posest (SKZG) ter tožnikom (skrbnikom za posebni primer). Vendar pa izdaje takšne odločbe s strani upravnega organa niti ZDen, niti katerikoli drugi zakon ne predpisuje in torej pravna podlaga za izdajo takšne odločbe, kot je zahteva tožnik, ni podana.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju ministrstvo) je z izpodbijanim sklepom zavrglo zahtevo tožnika za izdajo dopolnilne odločbe na podlagi molka prvostopenjskega organa. V obrazložitvi navaja, da tožnik v zahtevi z dne 30. 11. 2014 zahteva izdajo dopolnilne odločbe, s katero naj bi organ prve stopnje uredil vprašanje dejanskega izvrševanja posesti za predmetno parcelo med zavezancem za vrnitev solastniškega deleža parcele v last in posest, torej Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov RS (v nadaljevanju SKZG) ter tožnikom kot skrbnikom za posebni primer. Ministrstvo pa ugotavlja, da na podlagi določb Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) take odločbe ni mogoče izdati, saj ta zakon ne daje pravne podlage za njeno izdajo. ZDen namreč ne nalaga upravnim organom, da so dolžni izdati upravno odločbo, s katero bi uredili razmerja med zavezancem in upravičencem po pravnomočni vrnitvi nepremičnine v postopku denacionalizacije oziroma sedaj med solastnikoma vrnjene parcele. Ker torej stvar, na katero se nanaša predmetna zahteva tožnika, ni upravna zadeva, jo je ministrstvo zavrglo na podlagi 1. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

2. Tožnik v tožbi navaja, da izpodbijani sklep bistveno posega v pravni položaj, pravice in pravne koristi denacionalizacijskega upravičenca. Z izpodbijanim sklepom je bilo poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine denacionalizacijskega upravičenca, predvsem pa gre za nadaljevanje poseganja v človekovo dostojanstvo po 34. členu Ustave. Dejstvo je, da denacionalizacija na novo ureja lastninska razmerja z učinkom za naprej, očitno pa se oblast ogiba določiti začetno stanje pri predaji podržavljenega zemljišča v posest. Pred upravnim in pritožbenim organom je zgolj terjal izvršitev 2. točke odločbe Upravne enote Ljubljana z dne 11. 9. 2012, to je izročitev v posest, kjer bo zavezanec na določen dan izročil s citirano odločbo vrnjeno premoženje. V tožbi smiselno predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek.

3. V dopolnitvi tožbe z dne 12. 1. 2015 pa še predlaga, da sodišče, poleg odločanja o zakonitosti izpodbijanega sklepa in zakonitosti postopkovnih dejanj, obravnava in odloča o tožbi tudi na podlagi 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Poudarja, da odločba Upravne enote Ljubljana z dne 11. 9. 2012 ni bila izvršena v celoti, saj ni bil izvršen njen bistveni del, to je izročitev nepremičnine v neposredno dejansko posest. Šele z izročitvijo posesti bi tožnik kot skrbnik za poseben primer oziroma kasneje dediči denacionalizacijskega upravičenca lahko nad tako vrnjenim premoženjem izvajali učinkovito dejansko oblast in bi jim bilo nadalje omogočeno mirno uživanje njihovega premoženja. Tako je organ dolžan izdati dopolnilno odločbo. Izpostavlja tudi, da zahteve za izdajo dopolnilne odločbe ni podal na podlagi določb ZDen, temveč na podlagi molka organa prve stopnje. Tožnik domnevne posege v njegove zakonske pravice vidi tudi kot poseg v ustavno pravico enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave. Sodišču predlaga, opravi ogled na kraju samem ter opravi glavno obravnavo, na kateri naj zasliši tožnika, toženko ter predstavnika SKZG ter po izvedbi predlaganih dokazov po prvem odstavku 66. člena ZUS-1 prepove uporabo celotnega izpodbijanega sklepa za naprej ter s tem odloči, da se odpravi poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine ter vzpostavi zakonitost in z ustavnimi načeli demokratične, pravne in socialne države priznane pravice, kot pripadajo vsem državljanom brez razlike ter da se vzpostavi stanje, kot ga terja odločba Upravne enote Ljubljana št. 321-728/93-180 z dne 11. 9. 2012 ter kot ga terjajo nameni in cilji ZDen.

4. Stranka z interesom SKZG v odgovoru na tožbo pritrjuje izpodbijanemu sklepu. Navaja, da tožnik neutemeljeno zatrjuje, da se SKZG izmika izročitvi solastninskega deleža parcele v posest skrbniku za poseben primer. SKZG namreč denacionalizacijskim upravičencem oziroma njihovim dedičem ne onemogoča nastopa posesti na denacionaliziranem premoženju, tudi ne na parcelah, ki so bile v denacionalizaciji vrnjene v deležu ter ima na preostalem deležu solastnino RS. Iz evidenc SKGZ tudi ni razvidno, da bi bila predmetna parcela oddana v zakup, ne v delu in ne v celoti. Pripominja pa tudi, da se tožnik v času od izdaje denacionalizacijske odločbe, niti po njeni pravnomočnosti, ni obrnil nanj in „zahteval“ ureditev razmerij, za katera sedaj zahteva, da se uredijo z upravnim aktom.

5. Tožnik je dne 2. 2. 2015 vložil še pripravljalno vlogo, v kateri odgovarja na navedbe stranke z interesom v odgovoru na tožbo.

6. Toženka na tožbo vsebinsko ni odgovorila, je pa sodišču poslala upravni spis.

7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je sporno, ali je ministrstvo ravnalo pravilno, ko je zavrglo tožnikovo zahtevo z dne 30. 11. 2014 za izdajo dopolnilne odločbe zaradi molka prvostopenjskega organa.

9. Z odločbo Upravne enote Ljubljana št. 321-728/93-180 z dne 11. 9. 2012 (priloga A2), katere dopolnitev je zahteval tožnik s predmetno vlogo z dne 30. 11. 2014, je bilo odločeno: (1) da se pok. upravičencu A.A. vzpostavi lastninska pravica na nepremičnini parc. št. 2240 k.o. ... v deležu 17714/21789; (2) da je zavezanec za vrnitev (stranka z interesom) dolžan izročiti nepremičnino iz 1. točke izreka v last upravičencu in posest skrbniku za poseben primer – tožniku z dnem pravnomočnosti te odločbe; (3) da bo o zahtevku za odškodnino zaradi manjvrednosti vrnjene parc. št. 2240 k.o. ... odločeno v nadaljevanju postopka z dopolnilno odločbo; (4) da je pravnomočna odločba podlaga za vknjižbo lastninske pravice pri denacionalizirani nepremičnini – zemljišču za upravičenca, ki jo izvede zemljiška knjiga po uradni dolžnosti; (5) da stroški postopka niso zaznamovani. Z vlogo z dne 30. 11. 2014 pa je tožnik zahteval izdajo dopolnilne odločbe zaradi molka organa prve stopnje v zvezi z navedeno odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 11. 9. 2012 in predlagal, da se z dopolnilno odločbo odloči: - da je SKZG, kot zavezanec za vrnitev v citirani odločbi, dolžan do 31. 1. 2015 izročiti nepremičnino iz 1. točke izreka odločbe z dne 11. 9. 2012 v last upravičencu in v posest skrbniku za poseben primer (tožniku); - da mora SKZG skrbniku denacionalizacijskega upravičenca pri izročitvi deleža 17714-tin parc. št. 2240 k.o. ... v posest jasno zagotoviti, da je njena celotna velikost v naravi 21.789 m2 in ne manjša ter stvarno v naravi pokazati meje celotne parcele; - da mora SKZG skrbniku denacionalizacijskega upravičenca pri izročitvi deleža na parc. št. 2240 k.o. ... s pisnimi dokazili zagotoviti, da meje celotne parcele niso sporne in da lastniki sosednjih parcel nimajo nikakršnih zahtev do te parcele, ki bi lahko povzročile kakršnekoli obremenitve ali služnosti na lastniškem deležu; - da mora SKZG skrbniku denacionalizacijskega upravičenca pri izročitvi deleža na parc. št. 2240 k.o. ... s pisno izjavo zagotoviti, da na celotni parceli v času izročitve posesti ni speljanih poti ali infrastrukturnih vodov v lasti ali uporabi posameznikov ali organizacij, ki bi v nadaljevanju lahko pomenile kakršnekoli zahtevke katerihkoli fizičnih ali pravnih oseb; - da je SKZG dolžan s skrbnikom denacionalizacijskega upravičenca skleniti dogovor o posesti dela zemljišča, ki ostane v lasti in posesti SKZG in da je za ta del zemljišča SKZG na tej parceli sam dolžan soočiti skrbnika za poseben primer in najemnika oziroma zakupnika lastniškega deleža premoženja, vpisanega na SKZG in zagotoviti, da posest na vrnjenem lastniškem deležu ne bo motena, da bo vsakokratni zakupnik oziroma najemnik ravnal po splošnih pravilih SKZG in sprejetem dogovoru med solastnikoma; - da je SKZG dolžan na parc. št. 2240 k.o. ... za delež zemljišča 4075/21789 sofinancirati vzdrževanje poti, melioracijskih in drugih sistemov; - da mora SKZG skrbniku denacionalizacijskega upravičenca predati delež na parc. št. 2240 k.o. ... v stanju, kot je bilo na dan uveljavitve ZDen ob upoštevanju nadaljnje normalne rabe in izkoriščanja zemljišča po načelu dobrega gospodarja za namen, ki izhaja iz prostorskih aktov, v primeru, da stanje ne bo vzpostavljeno po stanju, kot je bilo na dan uveljavitve ZDen, pa se mora SKZG obvezati, da bo na prvi poziv upravnega organa, kolikor ga bo ta spoznal za zavezanca za plačilo manjvrednosti po 26. členu ZDen in odškodnin po drugem odstavku 72. člena ZDen, to v celoti na prvi poziv tudi izplačal; - da je SKZG dolžan skrbniku denacionalizacijskega upravičenca za vsak dan prekoračitve roka iz prve alineje predlaganih sklepov izplačati kazen za zamudo v znesku 20 EUR.

10. Sodišče ugotavlja, da iz upravnega spisa zadeve izhaja, da je predmetna denacionalizacijska odločba Upravne enote Ljubljana št. 321-728/93-180 z dne 11. 9. 2012, katere dopolnitev zahteva tožnik v tem postopku, postala pravnomočna 14. 5. 2014 (sodba Upravnega sodišča I U 892/2013 z dne 14. 5. 2014) ter da je iz sklepa Okrajnega sodišča v Trbovljah Dn št. 180842/2014 z dne 26. 8. 2014 razvidno, da je bila v zemljiško knjigo na podlagi te odločbe že vknjižena solastninska pravica na parceli na pokojnega upravičenca. Kot izhaja iz upravnega spisa, pa tudi iz odgovora na tožbo, predmetna parcela ni bila oddana v zakup ter zato ni ovire, da tožnik ne nastopi posesti na navedeni parceli v skladu z njegovim solastniškim deležem, niti mu tega SKZG ni preprečeval. Da bi mu SKZG dejansko preprečeval nastop posesti, tožnik v tožbi niti ne zatrjuje. Pavšalno le navaja, da ni bil izvršen bistveni del denacionalizacijske odločbe z dne 11. 9. 2012, to je izročitev nepremičnine v neposredno dejansko posest. Kot je ugotovilo že ministrstvo v izpodbijanem sklepu, iz v 9. točki te sodbe citiranega zahtevka tožnika, ki ga je postavil v vlogi z dne 30. 11. 2014, izhaja, da zahteva izdajo dopolnilne odločbe, s katero naj bi se uredilo vprašanje dejanskega izvrševanja posesti za predmetno parcelo med zavezancem za vrnitev solastniškega deleža parcele v last in posest (SKZG) ter tožnikom (skrbnikom za posebni primer). Vendar pa izdaje takšne odločbe s strani upravnega organa niti ZDen, niti katerikoli drugi zakon ne predpisuje in torej pravna podlaga za izdajo takšne odločbe, kot jo zahteva tožnik, ni podana. To pomeni, da zahteva, kot jo je podal tožnik, ne predstavlja upravne zadeve. Zato je ministrstvo ravnalo pravilno, ko je tožnikovo zahtevo za izdajo takšne dopolnilne odločbe zavrglo na podlagi 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, po kateri organ zahtevo s sklepom zavrže, če stvar, na katero se vloga nanaša, ni upravna zadeva.

11. Po povedanem je sodišče ugotovilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbene navedbe pa neutemeljene, zato je tožbo zavrnilo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Tožbo je obravnavalo v rednem upravnem sporu, čeprav je tožnik v tožbi uveljavljal tudi, da je bilo z izpodbijanim sklepom poseženo v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine in sodišču predlagal odločanje po 4. in 66. členu ZUS-1. Izpodbijani sklep je namreč akt, ki se lahko izpodbija v (rednem) upravnem sporu, saj gre za sklep, s katerim je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta končan (drugi odstavek 5. člena v zvezi z drugim odstavkom 2. člena ZUS-1). To pomeni, da v obravnavani zadevi niso podani pogoji za obravnavo tožbe v subsidiarnem upravnem sporu po določbi prvega odstavka 4. člena ZUS-1.