Jedro

Nedenarnih prispevkov zakoncev ni mogoče primerjati z obračunsko primerjavo ocene posameznih opravil, kakršne bi veljale za najeto pomoč.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo ugotovilo, da sta tožnik B. P. do 75/100, toženka B. J. P. pa do 25/100 solastnika stanovanja v T., ki se nahaja na parc. št. 1244/286 k.o. ... v prvem nadstropju stanovanjsko poslovnega objekta v izmeri 56,90 m2, kateremu pripada vhodna avla s samostojnim vhodom v visokem pritličju v izmeri 11,90 m2 in dva parkirna prostora in predstavlja 17 % delež na stavbišču ter ostalih skupnih površinah. V višjem delu, torej v deležu nad 75/100 in do 90/100 na nepremičnini opisani zgoraj, pa je tožbeni zahtevek B. P. zavrnilo. Odločilo je tudi, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe (za delež med 75/100 in 90/100) iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče v nasprotju z izvedenimi dokazi, v nasprotju s celo med strankama nesporno ugotovitvijo v drugem postopku, zaključilo, da je izvenzakonska skupnost nastala ob podpisu pogodbe marca 1997. V nadaljevanju je nastanek skupnosti prestavilo v november 1996. Sodišče ni zavzelo stališča do sodbe, ki jo je predložil tožnik in v kateri sta stranki nesporno ugotovili začetek trajanja skupnosti. Sodišče je v tem postopku dodelilo otroka pravdnih strank očetu, torej tožniku, kar omaja zaključke sodišča o prispevku toženke z delom v skupnem gospodinjstvu. Tudi v tukajšnjem postopku je sodišče že ugotovilo, da je izvenzakonska skupnost med strankama trajala od junija 1997 do februarja 2000, kar je drugače kot ugotavlja sodišče sedaj, marec 1997 do leta 2000. Nesprejemljivo je stališče sodišča "kljub temu, da pred tem zato niso bili izpolnjeni pogoji za obstoj izvenzakonske skupnosti, je sodišče kot začetek relevantnega obdobja štelo november 1996." Sodišče je kot verjetno sprejelo razlago tožnika, da je njegovo posebno premoženje, kupnina v višini 73.500 DEM, dediščina v znesku 46.000 in 16.000 DEM, pri tem pa upoštevalo, da naj bi denar iz naslova dediščine bil porabljen za druge namene in ne za stanovanje. S tem je bistveno kršilo materialno pravo, kajti premoženje pravdnih strank je enotna kategorija. Tožnik je plačal del kupnine že po prenehanju izvenzakonske skupnosti. Sodišče mora nadalje ugotoviti, da so bile premičnine kupljene s skupnim denarjem, stanovanje pa z denarjem, ki ga je v skupnost prinesel le tožnik. Zaslužek toženke pri odvetnikih ni bil tolikšen, da bi kakor koli vplival na velikost skupnega premoženja. Sodišče je nadalje napačno ovrednotilo prispevek v smislu medsebojne pomoči (2. odstavek 59. člena ZZZDR). Zakaj sodišče verjame toženki in ne tožniku je nerazumljivo. Sodišče je spregledalo, da je imel tožnik vsaj za 80 % višjo plačo, silni "črni zaslužki" pri odvetnikih toženka ni izkazala. Skrb za otroka in kuho v času, ko je bila toženka na porodniški, ne predstavlja toliko, da bi se zaradi tega delež na skupnem premoženju spremenil. Toženka pa je skrb usmerila tudi otroku iz prve zveze. Povedano pomeni, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje in tudi napačno uporabilo materialno pravo. Delež tožnika je ocenilo na 89 %, toženke na 11 %, nato pa naredilo preobrat in skrb za otroka v času porodniškega dopusta ocenilo bolj kot druga dela, kar 13 % stanovanja. Napaka je spregled dejstva, da je premoženje enotna kategorija in tudi če je tožnik po nakupu pridobil sredstva iz dedovanja, po razpadu izvenzakonske skupnosti pa plačal še ostalo kupnino, to šteje in bi moralo šteti. Napačna je tudi odločitev o stroških, ki ni upoštevalo uspeha v pravdi. Odmere stroškov sodišče ni obrazložilo in jih ni mogoče preizkusiti.

Toženka se je pritožila iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče pojasnilo, da sta se pravdni stranki pred sklenitvijo kupne pogodbe dogovorili, da bo vsaka prispevala za nakup stanovanja lastna sredstva v višini 1/2. To potrjuje dopis odvetnice T. M. z dne 15.2.2000 in dejstvo, da sta v zemljiški knjigi vpisana kot lastnika do deleža 292/1000. Tožnik je želel negirati vse dohodke toženke, ki jih je uspela dokazati (z listinami, s pričami), v nasprotju s tožnikom, ki je dohodke le zatrjeval in z ničemer izkazal. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je bil delež toženke pri vzgoji, varstvu in oskrbi otroka, ne samo v času porodniške, večji od tožnikovega. Prvo sodišče pa je napačno ugotovilo finančne prispevke posamezne stranke. Toženka je imela kredite v višini 22.000 DEM izključno z namenom, da zagotovi 1/2 vrednosti stanovanja. Po razpadu skupnosti ga je tudi sama odplačala, prav tako tudi posojilo odvetniku Ž. Ker je sodišče to štelo v korist obeh strank, je tožeča stranka za ta del neupravičeno obogatena. Sodišče tudi ne bi smelo pokloniti vere priči A., pač pa overjeni kupni pogodbi. Zmotno je nadalje ugotovilo dejansko stanje in sicer je tožnik tretji del kupnine za stanovanje v Kamniku prejel šele 29.1.1997, torej že po tem, ko sta stranki izvršili plačilo G. v znesku 60.000 DEM. Sodišče pa je obrazložilo, da je bil vrstni red obraten. S tretjim obrokom ni bila plačana kupnina za stanovanje v T.. Sodišče bi med drugim moralo všteti tudi 10.000 DEM kot darilo mame in to samo njej, enako obe posojili, ki jih je odplačala sama. Kot prispevek tožnika pa bi moralo šteti 58.000 DEM od stanovanja v Kamniku, 5.000 in 3.000 DEM prihrankov, kar je skupaj 66.000 DEM, od toženke pa 10.000 DEM lastni prihranki, 10.000 DEM darilo mame, 10.000 DEM posojilo odvetnika Ž., 22.000 DEM posojilo pri banki, skupaj 52.000 DEM. Ob upoštevanju bistveno večjih prispevkov glede varstva in vzgoje otrok in opravljanja domačih del bi moralo sodišče zaključiti, da sta deleža pravdnih strank vsakega do 1/2. Pritožbi pravdnih strank nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejansko stanje, ki ga je ugotovilo prvo sodišče. Nedvomno sta pravdni stranki vložili v nakup stanovanja svoje posebno premoženje, del kupnine pa plačali tudi z denarjem, ki sta ga pridobili z delom v času trajanja skupnosti. Od kdaj dalje (točni datum) je njuno skupnost šteti kot izvenzakonsko skupnost, ki ima enake posledice kot zakonska zveza, niti ni nujno potrebno. Nedvomno in nesporno je v nakup stanovanja tožnik vložil del kupnine, ki jo je prejel od kupca njegovega stanovanja v Kamniku, in del, ki ga je podedoval. Svoje posebno premoženje (prihranke) pa je v nakup spornega stanovanja vložila tudi toženka. Pravdni stranki pa sta stanovanje kupili prav z namenom skupnega življenja. Pred nakupom stanovanja te možnosti očitno nista imela. Da kupujeta stanovanje, ki je njuno skupno premoženje, ko se njuna skupnost še ni kazala navzven, saj nista živela v skupnem stanovanju, pa izhaja tudi iz kupne pogodbe, v kateri je določeno, da sta skupna lastnika vsak do 292/1000. O skupni lastnini pa govorimo v primeru zakoncev. Vse to utrjuje pritožbeno sodišče v prepričanju, da stanovanje je skupno premoženje, vprašljiva je le višina deleža posamezne stranke na njem. V teku postopka je že bilo pravnomočno ugotovljeno, da je delež tožnika 6/10, toženke pa 1/10. Vprašanje, ki ga je reševalo prvo sodišče, je torej le še, kakšna sta deleža posamezne pravdne stranke na tem skupnem premoženju. Prvo sodišče je obširno obrazložilo, kaj šteje kot prispevek k skupnemu premoženju ene in kaj druge stranke. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče na to sklicuje. Glede na pritožbene navedbe toženke, da je tožnik del kupnine - za plačilo tretjega obroka G. prejel šele 29.1.1997, obrok prodajalcu spornega stanovanja v višini 60.000 DEM pa je bil plačan en dan prej, pritožbeno sodišče sprejema razlago prvega sodišča, da je dejansko tožnik kupnino prejel prej, preden jo je kot tretji obrok plačal naprej. Pritožnica v zvezi s to trditvijo ne ponudi nobenega razloga oz. ne pove, od kod bi pravdni stranki enak znesek imeli in kam bi prejeto kupnino plasirali naprej. Gre za velik znesek, ki terja pojasnilo. V zvezi z nedenarnim prispevkom pa je le še poudariti, da nedenarnih prispevkov zakoncev ni mogoče primerjati z obračunsko primerjavo ocene posameznih opravil, kakršne bi veljale za najeto pomoč. Oceniti je treba odnos vsake od strank do vsega, kar v družinski skupnosti predstavlja podlago tudi za premoženjsko skupnost in za pridobivanje novega premoženja. Pri tem je delitev opravil nujna. Tudi tisti zakonec, ki sploh ne opravlja pridobitnega dela, pa skrbi za otroke in gospodinjstvo ter s tem omogoči drugemu zakoncu neovirano opravljanje pridobitnega poklica, pridobi delež na skupnem premoženju. Dohodki so namreč samo eden od elementov, ki se upošteva pri ugotavljanju deležev na skupnem premoženju (59. člen ZZZDR). Nekateri prispevki, kot so pomoč zakoncev, varstvo in vzgoja otrok, opravljanje domačih del in podobno (2. odstavek 59. člena ZZZDR), imajo lahko bistveno večji pomen za delež na skupnem premoženju, kot pa bi znašala vrednost najetega dela kot nadomestilo za neposredno osebno delovanje vsakega od zakoncev. Glede pritožbenih navedb, da je toženka vzela kredit oz. dva in ju tudi odplačala je pojasniti, da so za ugotavljanje lastninske pravice na skupnem premoženju zakoncev odločilne okoliščine o pridobivanju sredstev za nakup stvari (v tem primeru stanovanja) v času njene pridobitve. Odplačilo kredita po razvezi zakonske zveze je lahko le predmet kasnejšega obligacijskega razmerja med zakoncema. Ne glede na način izračuna oz. ocene je zaključek prvega sodišča o enakih deležih pravdnih strank na skupnem premoženju po vsem povedanem, pravilen. Ob upoštevanju vložkov posebnega premoženja pravdnih strank in enakega deleža na skupnem premoženju znaša delež tožnika 75/100 oz. 3/4, delež toženke pa 25/100 oz. 1/4. V posledici povedanega pa je tudi odločitev prvega sodišča glede pravdnih stroškov pravilna - torej, da vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške postopka. Pravdni stranki sta namreč v postopku uspeli približno vsaka s polovico svojega zahtevka.

Pritožbi pravdnih strank pritožbeno sodišče ni ugodilo, prav tako ni ugotovilo, da bi sodišče v postopku napravilo napako, ki jo sodišče upošteva po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).