Jedro

Sodišče se je v sodbi dolžno opredeliti do vseh bistvenih in pravno relevantnih navedb iz zahteve za sodno varstvo, sicer krši načelo poštenega postopka in s tem določbo drugega odstavka 167. člena ZP-1.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva o prekršku vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Inšpektorat Republike Slovenije za delo, Območna enota Koper – Postojna – Nova Gorica, je dne 13. 11. 2015 zoper storilki pravno osebo S., d. o. o., in odgovorno osebo M. O. izdal plačilni nalog št. PN 710-2494/2015-1 zaradi prekrška po 14. točki prvega odstavka 218. člena Zakona o delovnih razmerjih-1 (v nadaljevanju ZDR-1). Storilkama prekrška je na podlagi navedenega zakonskega določila izrekel globo, in sicer pravni osebi S., d. o. o., v višini 1.500,00 evrov ter odgovorni osebi M. O. v višini 150,00 evrov. Okrajno sodišče v Kopru je zahtevo za sodno varstvo pravne osebe S., d. o. o., zavrnilo kot neutemeljeno in ji naložilo plačilo sodne takse v višini 150,00 evrov.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec zaradi absolutne bistvene kršitve določb postopka o prekršku po 8. točki prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških-1 (v nadaljevanju ZP-1) in relativne bistvene kršitve določb postopka o prekršku po drugem odstavku 155. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 167. člena in tretjim odstavkom 59. člena ZP-1. Določbo 153. člena ZDR-1 vrhovni državni tožilec razlaga tako, da se mora delodajalec posvetovati s sindikati zgolj takrat, ko uvaja nočno delo, ki vključuje delo nočnih delavcev, ne pa ob vsakršni uvedbi vsakega dela ponoči. Poudarja, da je sodišče prve stopnje v zvezi s tem povsem prezrlo navedbe pravne osebe v zahtevi za sodno varstvo, da nočnega dela ni opravljala z nočnimi delavci, to pa predstavlja odločilno pravnorelevantno dejstvo, od presoje katerega je odvisno vprašanje, ali sta se bili storilki dolžni posvetovati s sindikati in je zato opustitev takšnega posvetovanja pomenila kršitev 153. člena ZDR-1. Ker sodba sodišča prve stopnje o tem odločilnem dejstvu nima razlogov, je obremenjena s kršitvijo 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Sodišče prve stopnje se s tem v zvezi tudi ni opredelilo do pravno relevantnih navedb zahteve za sodno varstvo, zato je storilki kršilo tudi pravico do učinkovitega pravnega sredstva in poštenega sojenja, kar je vplivalo na zakonitost sodbe in je zato podana tudi kršitev po drugem odstavku 155. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 167. člena ZP-1. Glede na navedeno vrhovni državni tožilec Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo o prekršku razveljavi, zadevo o prekršku pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 vročilo obema storilkama, ki sta se v pisnih izjavah z dne 14. 2. 2017 v celoti pridružili navedbam vrhovnega državnega tožilca ter predlagali, da ju Vrhovno sodišče oprosti prekrškovnega očitka.

B.

4. Na podlagi 153. člena ZDR-1 se mora delodajalec pred uvedbo nočnega dela, če se nočno delo redno opravlja z nočnimi delavci pa najmanj enkrat letno, posvetovati s sindikati pri delodajalcu o določitvi časa, ki se šteje kot čas nočnega dela, o oblikah organiziranosti nočnega dela, o ukrepih varnosti in zdravja pri delu ter o socialnih ukrepih. Pri tem se za nočnega delavca na podlagi prvega odstavka 151. člena ZDR-1 šteje delavec, ki dela ponoči vsaj tri ure svojega dnevnega delovnega časa oziroma delavec, ki dela ponoči vsaj tretjino polnega letnega delovnega časa. Za nočno delo pa se na podlagi prvega odstavka 150. člena ZDR-1 šteje vsako delo v času med 23. uro in šesto uro naslednjega dne, če pa je z razporeditvijo delovnega časa določena nočna delovna izmena, se za nočno delo šteje osem nepretrganih ur v času med 22. uro in sedmo uro naslednjega dne.

5. V zvezi z dolžnostjo sodišča odgovoriti na strankine navedbe se je v več svojih odločbah izjavilo Ustavno sodišče(1) in poudarilo, da je za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja, kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo, velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni enostavno prezrlo. Pravici stranke do izjavljanja zato na drugi strani ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe strank vzame na znanje, da pretehta njihovo pomembnost ter da se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli.

6. Absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1 je podana, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe; ali če sodba nima razlogov oziroma so razlogi nerazumljivi. Vrhovno sodišče je v sodbi IV Ips 66/2011 z dne 20. 9. 2011 med drugim obrazložilo, da ZP-1 ne predpisuje izrecne vsebine obrazložitve sodbe, s katero sodišče odloči o zahtevi za sodno varstvo, zato je treba v skladu s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1 smiselno uporabiti določbe pritožbenega postopka v rednem sodnem postopku. Po drugem odstavku 167. člena ZP-1 sodišče druge stopnje v obrazložitvi odločbe oceni navedbe pritožbe in navede kršitve materialnopravnih določb tega zakona ali predpisa, ki določa prekršek, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Odločanje o zahtevi za sodno varstvo ne pomeni samo pravnega sredstva zoper odločbo prekrškovnega organa, ampak praviloma predstavlja edino stopnjo sodnega varstva v hitrem postopku o prekršku. Bistvo pravice do sodnega varstva ni v tem, da se storilcu omogoči formalna pravica do vložitve zahteve za sodno varstvo, temveč v tem, da sodišče njegovo vlogo vsebinsko obravnava in pri tem bistvene navedbe zahteve loči od nebistvenih ter na prve vsebinsko odgovori.

7. V obravnavani zadevi je storilka pravna oseba S., d. o. o., zoper plačilni nalog prekrškovnega organa vložil zahtevo za sodno varstvo, v kateri je očitala zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Navedeno kršitev je utemeljevala z dejstvom, da pri njej ni zaposlenih nočnih delavcev v smislu prvega odstavka 151. člena ZDR-1, temveč je z dnem 1. 10. 2015 v razdelilni kuhinji Kontejnerskega terminala Luke Koper zgolj uvedla nočno izmeno, pri čemer gre za poskusno obdobje dveh mesecev, ki ga opravlja en delavec, pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi pa je z vsemi kandidati opravila pogovor in pridobila njihovo soglasje za opravljanje dela ponoči v primeru neenakomerne razporeditve delovnega časa. Ker storilka ni uvajala nočnega dela z nočnimi delavci, posledično ni kršila obveznosti na podlagi 153. člena ZDR-1 in je zato prekrškovni organ zmotno in nepopolno ugotovil dejansko stanje.

8. Iz obrazložitve sodbe Okrajnega sodišča v Kopru, s katero je bila storilkina zahteva za sodno varstvo zavrnjena kot neutemeljena, izhaja, da je sodišče sprva podalo opis dejanskega stanja z navedbo dokazov ter povzelo navedbe zahteve za sodno varstvo. Nato je okrajno sodišče citiralo določbo 153. člena ZDR-1, zatem pa navedlo dejstva, ki so izhajala iz spisovne dokumentacije ter listin, ki jih je predložila storilka. Zaključilo je, da v nasprotju s 153. členom ZDR-1 pred uvedbo nočnega dela storilka ni opravila posveta s sindikati, odgovorilo pa je tudi na to, da je storilkino zatrjevanje o tem, da posvet ni bil opravljen zaradi poskusnega dela, neutemeljeno, saj citirani člen ZDR-1 ne predvideva izjeme od zakonsko naložene obveznosti delodajalca, da se pred uvedbo nočnega dela posvetuje s sindikati pri njemu.

9. Vrhovno sodišče sprejema stališče vrhovnega državnega tožilca, da se okrajno sodišče s takšno obrazložitvijo sodbe ni opredelilo do dovolj konkretiziranih in bistvenih navedb zahteve za sodno varstvo o tem, da storilka ni opravljala nočnega dela z nočnimi delavci. Glede na zakonsko določbo o obveznem posvetu delodajalca s sindikati v primeru uvedbe nočnega dela, so storilkine navedbe namreč bistvene ravno zato, ker je od pravilne pravne presoje dejstva, ali je opravljala nočno delo z nočnimi delavci, odvisna odločitev sodišča o tem, ali se je bila storilka dolžna posvetovati s sindikati in posledično, ali takšna opustitev njenega ravnanja pomeni kršitev 153. člena ZDR-1 ter ugotovitev njene odgovornosti za prekršek. Sodišče se je zato do takšnih bistvenih in pravno relevantnih navedb zahteve za sodno varstvo dolžno konkretno opredeliti v obrazložitvi sodbe. Ker v konkretnem primeru tega ni storilo, je kršilo načelo poštenega postopka (fair trial) in obrazložitev sodbe, s katero je bila zahteva za sodno varstvo zavrnjena, tudi ob upoštevanju, da je standard obrazložitve instančne odločbe nižji, po presoji Vrhovnega sodišča ne zadošča zgoraj opisanim merilom.

10. Ugotovljena kršitev ne pomeni absolutne bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, saj je ta kršitev podana, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe; ali če sodba nima razlogov oziroma so razlogi nerazumljivi. Sodba nima razlogov, če sploh nima obrazložitve ali če nima obrazložitve o kateri izmed odločb, vsebovanih v izreku(2). V konkretnem primeru ravnanje okrajnega sodišča predstavlja kršitev določbe drugega odstavka 167. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1, saj v obrazložitvi sodbe ni v celoti ocenilo bistvenih in pravno relevantnih navedb zahteve za sodno varstvo, s čimer je bila storilcu v postopku o prekršku kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva in poštenega sojenja, to pa je po presoji Vrhovnega sodišča vplivalo na zakonitost sodbe (drugi odstavek 155. člena ZP-1).

C.

11. Vrhovno sodišče je zahtevi vrhovnega državnega tožilca ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo o prekršku vrnilo Okrajnemu sodišču v Kopru v novo odločanje (171. člen ZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 426. člena ZKP). V novem odločanju se bo moralo sodišče opredeliti do vseh bistvenih navedb zahteve za sodno varstvo in ponovno odločiti, ali so podani vsi elementi prekrška opustitve delodajalčevega posvetovanja s sindikati pri njemu po 153. členu ZDR-1 in je podana odgovornosti obeh storilk za tak prekršek.

(1) Tako npr. v odločbi Up-399/2005 z dne 15. 5. 2008 in v odločbi Up-1266/2005 z dne 7. 6. 2007. (2) Tako npr. sodba Vrhovnega sodišča IV Ips 71/2011 z dne 20. 9. 2011.