Jedro

1. Upnica je v obravnavani zadevi izgubila pravico zahtevati prisilno izpolnitev dolžnikove obveznosti. Ob upoštevanju dejstva, da v obravnavanem primeru ne gre za tako nedenarno obveznost, ki jo lahko izpolni le dolžnik sam, kar pomeni, da gre za takoimenovano nadomestno dejanje, je jasno, da bi upnica lahko dosegla učinkovito pravno varstvo s pravočasnim uveljavljanjem svoje terjatve v izvršilnem postopku v smislu 225. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju.

2. Namen sodnih penalov je prisiliti dolžnika k izpolnitvi njegove obveznosti, njihov namen ni v tem, da bi se spremenili v odškodnino za upnika oziroma v kaznovanje dolžnika z nesorazmernim ukrepom. Vztrajanje pri izterjavi sodnih penalov ne bi služilo več namenu, zaradi katerega so ti v zakonu predpisani, temveč bi se sprevrglo za upnico v sredstvo za pridobivanje denarnih sredstev na račun dolžnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo upničin predlog z dne 10.6.2003, s katerim je sodišču predlagala, naj na podlagi pravnomočnega in izvršljivega sklepa Okrajnega sodišča v I., s katerim so bili dolžniku naloženi v plačilo sodni penali, dovoli izterjavo teh penalov, ki so se natekli v obdobju od 30.11.2002 do 10.6.2003 v skupnem znesku 5.730.000,00 SIT.

Zoper sklep se pritožuje upnica po pooblaščencu. V pritožbi poudarja, da je celo sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklepa priznavalo, da upnica razpolaga s pravnomočnim sklepom, s katerim so dolžniku naloženi dnevni penali. Ta temelji na motenjskem sklepu in priznava upnici do dolžnika terjatev, ki bo obstajala vse dokler obveznosti dolžnik ne izpolni. Zanjo velja splošni 10-letni zastaralni rok, saj gre za terjatev iz naslova sodnega sklepa in ne drži trditev prvostopenjskega sodišča o zastaralni dobi 30 dni. Z odločitvijo, ki jo je sprejelo sodišče v izpodbijanem sklepu, je samo negiralo svoj sklep o določitvi penalov. Zato je sklicevanje na nesorazmernost in višino penalov povsem nerazumljivo. Pravnomočen sklep je potrebno spoštovati, v kontrenem primeru ga dolžnik ignorira, čeprav bi se plačilu penalov lahko izognil s tem, da bi obveznost izpolnil. Upnici tako ostaja le še samovoljen poseg, da torej sama sanira to, kar je naložilo sodišče dolžniku.

Pritožba ni utemeljena.

Na upničin predlog je bil dne 10.7.2000 izdan sklep o določitvi sodnih penalov zaradi neizvršitve obveznosti, ki jo je dolžniku nalagal sklep, izdan v postopku zaradi motenja posesti in s katerim je bilo dolžniku naloženo, da je dolžan ograditi kup peska na parceli št. 11 k.o. R. z deskami in te podložiti s kamenjem. Ker dolžnik svoje obveznosti še vedno ni izpolnil, je upnica predlagala izterjavo sodnih penalov za čas od 14.7.2000 do 28.8.2000 v višini 1.320.000,00 SIT, čemur je prvostopenjsko sodišče ugodilo, zavrnjen pa je bil drugi predlog za izterjavo sodnih penalov za čas od 2.9.2001 do 30.11.2002, zaradi izterjave skupnega zneska penalov 19.800.000,00 SIT. Z izpodbijanim sklepom je sodišče zavrnilo tudi nov predlog za izterjavonadaljnih penalov za čas od 30.11.2002 do 10.6.2003 v skupnem znesku 5.730.000,00 SIT. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z argumenti, s katerimi je prvostopenjsko sodišče svojo odločitev v obravnavani zadevi obrazložilo. Sklep, izdan v motenjskem sporu, s katerim je bila dolžniku naložena prej navedena obveznost, je bil namreč izdan 9.7.1998 in postal pravnomočen 16.7.1999, upnica pa predloga za izvršbo, s katerim bi od sodišča zahtevala realizacijo dolžnikove obveznosti ni vložila, čeprav so prisilni izvršitvi sodnih odločb prvenstveno namenjena izvršilna sredstva po Zakonu o izvršbi in zavarovanju. Pritožba sicer načeloma pravilno opozarja na 10-letni zastaralni rok, ki velja za terjatve, ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo, spregleda pa 429. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki povsem jasno določa, da tožeča stranka izgubi pravico zahtevati v izvršilnem postopku izvršitev sklepa, s katerim je toženi stranki po tožbi zaradi motenja posesti naloženo kakšno dejanje, če ni zahtevala prisilne izvršitve v 30 dneh po izteku roka, ki je bil v sklepu določen za to, da ga opravi. Upnica je torej v obravnavani zadevi izgubila pravico zahtevati prisilno izpolnitev dolžnikove obveznosti. Ob upoštevanju nadaljnjega dejstva, da v obravnavanem primeru ne gre za tako nedenarno obveznost, ki jo lahko izpolni le dolžnik sam, kar pomeni, da gre za takoimenovano nadomestno dejanje, je jasno, da bi upnica lahko dosegla učinkovito pravno varstvo s pravočasnim uveljavljanjem svoje terjatve v izvršilnem postopku v smislu 225. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Pritožbeno sodišče se strinja tudi z nadaljnjim stališčem prvostopenjskega sodišča, da je namen sodnih penalov zagotoviti učinkovito varstvo upnikove pravice na ta način, da se dolžnika z njima prisili k izpolnitvi njegove obveznosti in da torej njihov namen ni v tem, da bi se spremenili v odškodnino za upnika oziroma v kaznovanje dolžnika z nesorazmernim ukrepom. V konkretnem primeru je očitno, da bi nastalo pretirano nesorazmerje med višino sodnih penalov in obveznostjo, v izpolnitev katere se skuša dolžnika z njimi prisiliti, saj kot je bilo zgoraj opozorjeno, ima upnica že sklep o izvršbi zaradi izterjave penalov v višini 1.320.000,00 SIT. Njihov seštevek, če bi v celoti sklepu o določitvi penalov sledili, pa bi v času odločanja prvostopenjskega sodišča narasel že na preko 26.000.000,00 SIT. V obravnavani situaciji nadaljnje vztrajanje pri izterjavi sodnih penalov ne bi služilo več namenu, zaradi katerega so ti v zakonu predpisani, temveč bi se sprevrglo za upnico v sredstvo za pridobivanje denarnih sredstev na račun dolžnika. Upničin primarni interes tako niti več ni dolžnikova izpolnitev nedenarne terjatve kot ji jo priznava sklep o motenju posesti. Takšen interes pa ni več v skladu z namenom, zaradi katerega so sodni penali uvedeni v našem pravnem sistemu. Upnica, ki ima sicer prav, da razpolaga s pravnomočno sodno odločbo tako o obstoju svoje terjatve do dolžnika kot s tisto, ki doložniku nalaga plačilo dnevnih penalov za primer neizvršitve te obveznosti, vztraja pri izterjavi sodnih penalov v nasprotju z namenom zakona, ki ta institut predvideva. Takšna njena razlaga sodnih penalov zato tudi ni skladna z Ustavo. Zato tudi ne drži, da naj bi bila Ustava razlagana v obravnavani zadevi v njeno škodo, kot to izpostavlja v svoji pritožbi. Pritožbe sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.