Jedro

Sklicevanje na specifikacijo, ki jo je tožeča stranka kot posebno prilogo hkrati s predlogom za izvršbo poslala na sodišče, ne zadošča za izdajo sklepa o izvršbi. Za plačilo obresti bi tožeča stranka morala postaviti določen zahtevek za vsak posamezen račun, specifikacijo pa predložiti kot dokaz.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (3. in 5. točka izreka) potrdi.

Zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se kot neutemeljen zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je najprej odločilo, da ne dovoli spremembe tožbe z zvišanjem tožbenega zahtevka za plačilo zakonitih zamudnih obresti od 64.540,00 SIT za čas od 18.6.1994 do 29.11.1994 (1. točka izreka). Nato je sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani, opr. št. VI Ig 1878/94 z dne 7.11.1994 v 1. tč.

razveljavilo glede glavnice (2. točka izreka), ker je tožeča stranka v tem delu umaknila tožbo in prav tako glede zahtevka za plačilo obresti od zneska 92.640.00 SIT od 18.9.1994 do plačila, vendar zato, ker teh obresti tožeča stranka v specifikaciji z dne 15.4.1998 ni zajela. Štelo je, da zamudnega plačila tega zneska ni dokazala in zato zahtevek za plačilo obresti od omenenega zneska zavrnilo (4. točka izreka). Glede obresti od zneskov -72.060,00 SIT od 4.4.1994 do 17.6.1994 -143.560,00 SIT od 9.6.1994 do 29.11.1994, -96.240,00 SIT od 28.6.1994 do 29.11.1994 -240.720,00 SIT od 26.7.1994 do 13.12.1994, -128.820,00 SIT od 19.8.1994 do 13.12.1994 -108.240,00 SIT od 31.8.1994 do 13.12.1994 -64.800,00 SIT od 2.9.1994 do 10.1.1995 -80.400,00 SIZ od 8.10.1994 do 10.5.1995 -119.760,00 SIT od 20.10.1994 do 10.1.1995 je v 1. točki citiran sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi in prav tako glede izvršilnih stroškov iz 3. tč. tega sklepa (3. točka izreka izpodbijane odločbe) ter odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki njene nadaljnje pravdne stroške v znesku 35.425,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.7.1998 dalje (5. točka izreka).

Proti odločitvi iz 3. in 5. točke je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 353. čl. ZPP. Predlaga zavrnitev zahtevka za plačilo obresti iz prve do šeste alinee 3. točke izreka izpodbijane sodbe ter spremembo stroškovnega izreka (5. točke) tako, da bodo stroški odmerjeni glede na uspeh pravdnih strank. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Drugi odstavek 35. člena ob izdaji sklepa o izvršbi veljavnega Zakona o izvršilnem postopku (v nadaljevanu ZIP) je določal, da mora predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine vsebovati tudi zahtevo, naj sodišče naloži dolžniku, da poravna upnikovo terjatev. Da mora biti ta zahteva določena, kar pomeni podana v pravno relevantni obliki, pa izhaja iz določila 1. odst. 186. člena ZPP. Pritožba pravilno opozarja, da sklicevanje na specifikacijo, ki jo je tožeča stranka kot posebno prilogo hkrati s predlogom za izvršbo poslala na sodišče, ne zadošča za izdajo sklepa o izvršbi. Za plačilo obresti bi tožeča stranka morala postaviti določen zahtevek za vsak posamezen račun, ki ga tožena stranka ni plačala. Tega pa ni storila, ampak se je le sklicevala na priloženo specifikacijo (priloga A12), torej na priložen dokaz. Zato bi moralo izvršilno sodišče, predno je izdalo sklep o izvršbi, pozvati tožečo stranko, da določno postavi tudi obrestni zahtevek.

Tekom postopka pred sodiščem prve stopnje je tožeča stranka kar trikrat skrčila svoj tožbeni zahtevek. Prvič z vlogo z dne 16.12.1994 za 477.128,00 SIT, drugič z vlogo z dne 7.12.1994 za 303.240,00 SIT in tretjič z vlogo z dne 12.1.1995, ko je v celoti umaknila tožbo za plačilo glavnice. V prvi vlogi je zahtevala plačilo obresti od zneskov 108.240,00 SIT, 240.720 SIT in 128.820 SIT (4. do 6. alinea 3. tč. izpodbijane sodbe), v drugi vlogi od zneskov 142.560,00 SIT, 96.240,00 SIT in 64.540,00 SIT (2. in 3. alinea 3. tč. izpodbijane sodbe), v zadnji pa od zneskov 64.800,00 SIT, 80.400,00 SIT in 119.760,00 SIT (zadnje 3 alinene 3. tč. izpodbijane sodbe). V zadnji pripravljalni vlogi z dne 15.4.1998 je tožeča stranka glede zahtevka za plačilo obresti od posameznih prepozno plačanih terjatev (razen za plačilo obresti od 72.060,00 SIT - 1. alinea 3. tč. izpodbijane sodbe) le povzela prejšnje skrčitve. Zato je očitek pritožbe, da je prvostopno sodišče dolčilo ultra petitum, neutemeljen. Prav tako so tedaj brezpredmetna, poleg tega pa tudi nepravilna vsa pritožbena izvajanja o tem, da umik glavnice pomeni tudi umik obresti. V zakonu namreč ni nobene ovire za delni umik tožbe.

Prvi dve vlogi tožeče stranke s skrčitvijo zahtevka toženi stranki sicer nista bili dostavljeni, pa bi ji morali biti (1. odst. 5. čl., v zvezi s 1. odst. 299. čl. ZPP). Vendar ker ji je bila dostavljena vloga z dne 15.4.1998, v kateri so povzete vse skrčitve, pritožbeno sodišče ocenjuje, da do kršitve določila 1. odst. 5.člena ZPP ni prišlo.

S tem, ko je tožeča stranka v vsaki od posameznih vlog natančno precizirala vsak posamezni obrestni zahtevek, je sanirala prvotno formalno pomanjkljivost. Tudi če je bilo tedaj ob izdaji sklepa o izvršbi vprašljivo, ali je bil obrestni zahtevek določen, po skrčitvah, v katerih je bil prav vsak obrestni zahtevek natančno specificiran, o tem ni moglo biti nobenega dvoma več. Ker je tožeča stranka s skrčitvami hkrati popravila tudi obrestni zahtevek tako, da je bil sposoben za obravnavanje (prim. 3. odst. 109. člena ZPP), prvostopno sodišče s tem, ko je štelo, da je bil postavljen že ob vložitvi izvršilnega predloga, ni ravnalo narobe. Ker je bil predlog za izvršbo vložen leta 1994, to je istega leta, v katerem je tožena stranka v celoti poravnala svojo obveznost, se sodišče prve stopnje utemeljeno z ugovorm zastaranja ni ukvarjalo, saj noben zastaralni rok ni krajši od enega leta.

Ni res, da bi tožena stranka že ob ugovoru vložila listino, s katero je dokazovala, da je odprta terjatev iz 1. alinee 3. tč. izpodbijane sodbe nižja z znesek 7.520,00 SIT. Ta trditev, za katero v spisu ni nobenega dokaza, je nedovoljena pritožbena novota (1. odst. 496.a člena ZPP), zato se pritožbeno sodišče z njo ni ukvarjalo.

O separatnih stroških je sodišče prve stopnje odločilo s sklepom z dne 2.7.1998, tožena stranka pa ga je prejela dne 12.10.1998. Ker ga ob vložitivi pritožbe (5.10.1998) še ni prejela, je pritožbene navedbe, ki se na nanašajo na separatne stroške, pritožbeno sodišče štelo kot predlog za izdajo omenjenega sklepa, proti kateremu pa ni vložila pritožbe.

Glede na višino priznanih stroškov tožeči stranki v znesku 35.225,OO SIT, je več kot očitno, da je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je bila glavnica (1.138.720,00 SIT) umaknjena, saj je že eno samo odvetniško opravilo od pcto v višini 1,138.720,00 SIT ocenjeno s 400 odvetniškimi točkami, kar je skoraj prav toliko, kot znašajo vsi priznani pravdni stroški tožeči stranki.

Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče ni zasledilo nobenih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2.odst. 365. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (368. člena ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odst. 166. člena, v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP.