Jedro

Zakon o računovodstvu (Ur.l. SFRJ, št. 12/89) je v 15. členu izrecno določal, da morajo organizacije o splošnem aktu določiti delavce, ki so odgovorni za zakonitost in pravilnost nastanka poslovne spremembe in plačevanja na podlagi knjigovodskih listin. Le tako opredeljena odgovornost je lahko izhodišče za ugotavljanje tožničine disciplinske odgovornosti za očitano nezakonito ravnanje z družbenimi sredstvi in zlorabo položaja. Če delodajalec ne dokaže, da je imela tožnica, ki je delala kot referent za osebne dohodke, pooblastila v smislu 15. člena Zakona o računovodstvu, ne bo podana odgovornost tožnice za kršitev v zvezi z obračunanim dodatkom k svoji plači.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku le delno ugodilo tožničinemu zahtevku in disciplinska sklepa tožene stranke z dne 29.10.1993 ter 9.12.1993 spremenilo toliko, da je tožnico oprostilo odgovornosti za tretje očitano disciplinsko kršitev (povzročanje nemira in nezaupanje pri sodelavcih), ki naj bi predstavljala le posledične učinke prvih dveh, glede prvih dveh očitanih disciplinskih kršitev (zloraba položaja in nezakonito razpolaganje z združenimi sredstvi v zvezi z obračunom 20 %-nega dodatka pri obračunu plače v času od 1.8.1993 do 5.8.1993 ter nevestno in malomarno delo v zvezi z izpolnjevanjem obrazca M4) ter glede izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanje delovnega razmerja, reparacije in reintegracije v delovno razmerje ter povračila stroškov postopka pa zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Pri tem je zavzelo stališče, da je tožnica, kot obračunovalka plač, odgovorna za nezakonit obračun svoje plače, ki ni bil v skladu s predhodnim pismenim dogovorom, ne glede na to, da je računovodkinja, ki je v spornem času nadomeščala tudi direktorico, soglašala s pripravljenim obračunom. Hkrati so tožničine napake pri izpolnjevanju obrazca M4 za potrebe matične evidence pri ZPIZ presegale nivo običajnih napak, ki se delavcu pri takšnem delu lahko pripete ob normalni skrbnosti, čeprav je računovodkinja, zaslišana kot priča, tožničine napake poskušala bagatilizirati.

Zoper zavrnilni del gornje sodbe se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni v smeri popolne ugoditve zahtevku, podredno pa predlaga razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijenem delu in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Pri tem navaja, da je sodišče prezrlo ugotovitve v dokaznem postopku, da se je izkazal zgolj 10 % dodatek k plači za tožničino dodatno delo zaradi nadomeščanja dalj časa odsotne delavke za neustreznega, saj si je tožnica že več mesecev nazaj v skladu z ustnimi navodili in ob vednosti direktorice obračunavala višji dodatek, spreminjale pa so se tudi odredbe glede nadur. V mesecu avgustu 1993 je zato računovodkinja v odsotnosti direktorice le soglašala z že uveljavljenim obračunom. S sankcioniranjem tožnice za delo, ki ga je opravila v času njene odsotnosti, je tako direktorica hotela na neprimeren način urediti po njeni oceni neustrezno stanje, ki ga je direktorica dejansko sama povzročila.

Glede drugo očitane kršitve pa opozarja na dopis predstavnika ZPIZ, iz katerega izhaja korektno sodelovanje tožnice pri izpolnjevanju obrazca M4, katerega je sodišče pri izdaji izpodbijane sodbe povsem zanemarilo. Ta dokaz pa skupaj z drugimi izvedenimi dokazi kaže na neutemeljenost očitka malomarnega dela.

Pritožbeno sodišče je o tožničini pritožbi doslej odločalo že dvakrat, obe odločitvi pa sta bili na revizijski stopnji razveljavljeni. Glede na to, da se v tej zadevi vodi spor o prenehanju delovnega razmerja v posledici izrečenega disciplinskega ukrepa, ki se v smislu določb 4. člena Konvencije MOD, št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (zakon o ratifikaciji objavljen v Ur. l. SFRJ - Mednarodne pogodbe, št. 4/84) lahko uvršča med spore o prenehanju delovnega razmerja zaradi obnašanja delavca v smislu te konvencije in da je v smislu 2. a tč. 9. člena konvencije v primerih teh sporov dokazno breme, da obstoja resen razlog za prenehanje delovnega razmerja, na strani delodajalca ter upoštevaje dosedanji dokazni postopek, pritožbeno sodišče tudi ob tretji obravnavi tožničine pritožbe sicer meni, da bi bili podani pogoji za meritorno odločitev o zadevi. Vendar je pri odločanju vezano na opozorila in napotke Vrhovnega sodišča RS v zadnjem razveljavitvenem sklepu (VIII Ips 279/99, z dne 16.5.2000) glede dodatnega razčiščenja spornih vprašanj (1. odst. 377. člena v zvezi s 399. členom ZPP/77).

V navedenem razveljavitvenem sklepu je Vrhovno sodišče poudarilo, da je bistveno za opredelitev tožničine disciplinske odgovornosti za očitane kršitve, kakšna so bila pooblastila udeležencev, ki so pri tem sodelovali, saj gre za nezakonito ravnanje z družbenimi sredstvi in zlorabo položaja lahko le v primeru, če ima tisti, ki naj bi tako kršitev storil, vsa potrebna pooblastila. V tem smislu je zato potrebno dodatno osvetliti tožničin položaj pri toženi stranki.

Glede na gornja stališča so najmanj preuranjeni zaključki prvostopnega sodišča v izpodbijani sodbi, da je tožnica odgovorna za disciplinsko kršitev v zvezi z obračunom dodatka k svoji plači ne glede na to, da je tak obračun izrecno akceptirala tudi nadrejena računovodkinja, ki je istočasno nadomeščala odsotno direktorico.

Obračun plače predstavlja knjigovodsko listino v smislu določb 14. člena v času tožnici očitanih ravnanj veljavnih določil Zakona o računovodstvu (Ur. l. SFRJ, št. 12/89). Ta zakon je v 15. členu izrecno določil, da morajo organizacije s spošnim aktom določiti delavce, ki so odgovorni za zakonitost in pravilnost nastanka poslovne spremembe in plačevanja na podlagi knjigovodskih listin. Le tako opredeljena odgovornost je lahko izhodišče za ugotavljanje tožničine disciplinske odgovornosti za očitano nezakonito ravnanje z družbenimi sredstvi in zlorabo položaja.

Če tožena stranka v ponovljenem postopku ne bo izkazala, da je imela tožnica pooblastila v smislu 15. člena Zakona o računovodstvu, ob doslej ugotovljenem dejanskem stanju odgovornost tožnice za doslej očitano disciplinsko kršitev v zvezi z obračunom dodatka k svoji plači ne bo podana. V tem primeru bi se lahko postavilo le vprašanje odgovornosti za svoje delo. Če delavec nima jasnih pismenih navodil za svoje delo, lahko upošteva (tudi ustna) navodila nadrejenih delavcev, s tem da je naloga nadrejenih, da so njihova navodila dovolj jasna. V dosedanjem postopku med strankama ni bilo sporno, da 10 % dodatek iz pismenega dogovora z dne 4.9.1992 ni bilo vse, kar je tožnica prejemala iz naslova dodatnega dela na obračunu plač zaradi nadomeščanja dalj časa odsotne delavke, ki je sicer ta dela redno opravljala. Ker se je tudi tožena stranka v svojih navedbah sama zapletala, kakšna izplačila so bila tožnici odobrena, je direktorica tožene stranke, zaslišana kot priča, na zahtevo sodišča izrecno pojasnila, da je tožnici poleg 10 %-nega dodatka po posredovanju računovodkinje odobrila najprej po 20 nadur mesečno (november, december 1992, april 1993), od maja 1993 dalje pa pavšalno po 40 nadur mesečno. Ob istočasnih ugotovitvah, da si je tožnica že nekaj mesecev pred spornim obračunom obračunavala 20 % dodatek, ki za finančno poslovanje odgovornim delavkam tožene stranke ni mogel ostati prikrit (razen kolikor je bila za finančno poslovanje pri izplačilu plač tožnica edina in izključno odgovorna), naj prvostopno sodišče v ponovljenem postopku ponovno zavzame stališče do vprašanja, ali so bila navodila za obračun plače tožnice glede na dodatna dela dovolj jasna, da bi se lahko tožnici očitala krivdna odgovornost, da si je v začetku avgusta 1993 obračunala plačo v nasprotju z veljavnimi navodili. Glede presoje odgovornosti za lastno delo naj sodišče s strani tožene stranke pribavi opis del in nalog, za katera je bila zadolžena tožnica in druga pismena navodila za njeno delo, s katerim je tožena stranka razpolagala. Če s takšnimi pismenimi dokumenti tožena stranka ne razpolaga, to ne bo moglo iti v škodo tožnice.

Poleg navedenega pritožba utemeljeno opozarja, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni razvidno, da bi ob presoji tožnici očitanega malomarnega dela v zvezi z izpolnjevanjem obrazca M4 sodišče vsebinsko upoštevalo tudi zapisnik revizorja ZPIZ J. K. z dne 24.9.1993, oz. da bi do zapisa na zapisniku s tega dne zavzelo stališče. Ker je tudi izpovedba priče Š. v tej zvezi šla v prid tožnici, bi bila lahko vsestranska ocena vseh zbranih dokazov pomembna. Tako naj sodišče v ponovljenem postopku pri dokazni oceni upošteva tudi navedeno dokazno listino, na katero se tožnica izrecno sklicuje.

Glede na povedano je pritožbeno sodišče na pritožbo tožnice v skladu z določili 370. člena v času izdaje prvostopne sodbe veljavnega ZPP sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in v razveljavljenem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje in dopolnitev postopka v nakazanih smereh.

O pritožbenih stroških bo sodišče odločilo skupaj z dokončno odločbo o glavni stvari.

rije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).