Jedro

Tožeče stranke so uveljavljale, da jih je tožena stranka dolžna sprejeti v delovna razmerja oziroma jih pozvati nazaj na delovno mesto, ki so ga zasedale v hčerinski družbi, v katero so prešli delavci tožene stranke. Vendar so tožečim strankam delovna razmerja pri tej družbi prenehala, tožena stranka pa jim ni želela ponovno zagotoviti dela niti pravic iz delovnih razmerij. Zato bi morale tožeče stranke v skladu s tretjim odstavkom 204. člena ZDR sodno varstvo v zvezi z ugotovitvijo obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki (po datumih prenehanja delovnih razmerij pri navedeni hčerinski družbi družbi) uveljavljati v 30 dnevnem prekluzivnem roku. Tega niso storile, zaradi česar je tožba s spremenjenim primarnim tožbenim zahtevkom prepozno vložena.

V skladu s četrtim odstavkom 73. člena ZDR je delodajalec prenosnik skupaj z delodajalcem prevzemnikom solidarno odgovoren za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa, ter za terjatve, nastale zaradi odpovedi po prejšnjem odstavku, torej v primeru, če delavec odpove pogodbo o zaposlitvi, ker so se iz objektivnih razlogov poslabšale pravice iz pogodbe o zaposlitvi. Iz citirane določbe izhaja, da tudi če bi šlo za spremembo delodajalca po 73. členu ZDR, ne bi bilo nikakršne podlage za solidarno odgovornost delodajalca prenosnika za primer prenehanja delovnega razmerja v delodajalcu prevzemniku. Širjenje odgovornosti delodajalca prenosnika tudi na primere, ko bi delavcu prenehalo delovno razmerje na podlagi odpovedi v stečaju, ni sprejemljivo in zanj ni pravne podlage.

Izrek

Pritožbi se zavrneta ter se potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka razsodilo (pravilno: odločilo) tako, da je zavrglo primarni zahtevek (pravilno: tožbo z zahtevkom) za ugotovitev, da delovna razmerja tožečih strank z datumi, razvidnimi iz izreka sodbe, pri toženi stranki niso prenehala in še trajajo, da je dolžna tožena stranka tožečim strankam priznati vse pravice iz delovnih razmerij od datumov, ugotovljenih v izreku sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za zapadle plače, ki bi jih prejele, če bi delale, jih prijaviti v zavarovanje od dneva prenehanja delovnega razmerja in pozvati nazaj na delovno mesto, ki so jih zasedale pri družbi A. d.o.o., do prenehanja delovnega razmerja. Nadalje je sodišče prve stopnje v II. točki izreka zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, s katerim so tožeče stranke uveljavljale ugotovitev obstoja njihovih terjatev do tožene stranke v zneskih, razvidnih iz izreka sodbe. V III. točki izreka je odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje pravdne stroške.

Zoper III. točko izreka sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka. Poudarja, da sklep o pravdnih stroških ni obrazložen, kar pomeni, da gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sklicevanje na uspeh v pravdi in na peti odstavek 41. člena ZDSS-1 je premalo. Izrek o stroških je potrebno obrazložiti. Če bi tožeče stranke postavile le primarni tožbeni zahtevek, bi bila odločitev pravilna, tako pa so postavile tudi podredni zahtevek, s katerim so zahtevale ugotovitev obstoja denarnih terjatev v višini 47.242,79 EUR. Gre torej za denarni zahtevek, za katerega pa določba 41. člena ZDSS-1 ne pride v poštev. Ker tožeče stranke tudi s podrednim zahtevkom niso uspele, jim bo sodišče moralo pravdne stroške naložiti v plačilo. Priglaša pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo tožeče stranke prerekajo navedbe iz pritožbe tožene stranke in predlagajo njeno zavrnitev.

Zoper navedeno odločbo so se pravočasno pritožile tožeče stranke, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je bila tožba glede primarnega tožbenega zahtevka vložena po poteku 30-dnevnega roka iz tretjega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami; v nadaljevanju: ZDR/02). Ta subjektivni rok namreč velja le za vložitev tožbe za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ugotovitev drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca. V konkretnem primeru pa tožeče stranke kot beneficiarji zahtevajo le izpolnitev zaveze, ki jo je tožena stranka sprejela v številnih pogodbah, da bo v primeru stečaja družbe A. vse njene delavce sprejela nazaj v delovno razmerje. Veljavnost te zaveze je v več sodbah potrdilo tudi pritožbeno sodišče. V konkretnem primeru tudi ne pride v poštev uporaba določbe prvega odstavka 204. člena ZDR/02, saj ta podobno kot tretji odstavek istega člena, predpostavlja obstoj predhodnega delovnega razmerja med strankama, takšnega razmerja pa v konkretnem primeru (vsaj neposredno pred vložitvijo tožbe) ni bilo. Tožečim strankam ni mogoče odrekati sodnega varstva niti na podlagi smiselne uporabe določbe petega odstavka 204. člena ZDR/02. Omejitev pravice do sodnega varstva se lahko določi le z zakonom in ker ta pravica tožečim strankam ni bila omejena z nobeno od določb ZDR/02, je sodišče prve stopnje nedopustno poseglo v navedeno pravico s tem, ko je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na primarni tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, saj se ni opredelilo do večine navedb, ki so jih tožeče stranke podale v vlogah in so pomembne za presojo. Ni razlogov do navedb, povezanih z razlago Direktive 2001/23/ES, zlasti drugim odstavkom 4. člena. Nacionalna sodišča so dolžna nacionalno pravo interpretirati v skladu z direktivami. Izpodbijana sodba se ne opredeljuje do navedb tožečih strank glede neupoštevanja določb Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju, organizacije, premoženjskega položaja, namena ustanovitve in poslovanja družbe A., kršitve obveznosti t.i. koncernskega privilegija in glede veljavnosti obveznosti tožene stranke po pogodbi o zaposlovanju delavcev iz B. v A. z dne 4. 8. 1995. V primeru tožečih strank je prišlo do večkratnega zaposlovanja, in sicer najprej od tožene stranke na družbo A., iz katere so se tožeče stranke prezaposlile v družbo C. storitve in nato ponovno nazaj na družbo A.. Prav tako se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb, da gre pri pogodbi o zaposlovanju delavcev z dne 4. 8. 1995 za t.i. vzajemno neizpolnjeno pogodbo, ki toženo stranko zavezuje ne glede na to, da je bil nad njo začet stečajni postopek. Sodišče ni pojasnilo, zakaj zaradi začetka stečajnega postopka tožena stranka omenjene pogodbe ne bi mogla izpolniti (glede na 265. čl. ZFPPIPP v zvezi s 125. členom OZ vzajemno neizpolnjene pogodbe stečajnega dolžnika zavezujejo). Kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana tudi zato, ker so si razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju. Tako sodišče prve stopnje nekonsistentno in napačno uporablja določene pravne termine. Sodišče prve stopnje očitno ne loči med uvedbo in začetkom stečajnega postopka. Nadalje sodišče ugotavlja, da sta tožena stranka in družba A. sodelovali kot enakopravna partnerja, iz zaslišanja prič pa je razvidno, da je bila družba A. v celoti odvisna družba od tožene stranke. Stečaja sta bila tako nad A. kot nad toženo stranko uvedena sočasno (1. 10. 2009), zaradi varstvenih določb invalidskih podjetij pa je bil stečajni postopek nad družbo A. začet kasneje. S strani tožečih strank so bile v spis vložene 102 listine, ki jih sodišče ni sprejelo v dokazni sklep, in jih tudi ni vpogledalo ter se posledično ni opredelilo do velike večine tožbenih navedb. Sodišče je ravnalo v nasprotju s prvim odstavkom 339. člena ZPP, ko je po razdelitvi enotne tožbe v zadevi opr. št. Pd 202/2010 fizično razdelilo spis, pri tem pa prilog iz tega spisa ni upoštevalo pri novih postopkih. Sodišče je v svoji interpretaciji prezrlo, da je cilj Direktive 2001/23/ES in s tem tudi 73. člena ZDR/02, varovanje delavcev v primeru, ko se spremeni delodajalec, zlasti pa zagotovitev, da se njihove pravice ohranijo. Tožeče stranke poudarjajo, da navedena Direktiva varstvo delavcev predvideva za vse primere prenehanja delovnih razmerij iz razloga, ker se delovni pogoji bistveno spremenijo v škodo delavca (in ne zgolj primere, ko pogodbo o zaposlitvi odpove delavec), torej tudi za primere prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi začetka stečajnega postopka, saj se v tem primeru šteje, da je delodajalec odgovoren za prenehanje pogodbe o zaposlitvi. 73. člen ZDR/02 govori o poslabšanju pogojev iz pogodbe o zaposlitvi (zaradi česar delavec odpove pogodbo), drugi odstavek 4. člena Direktive pa govori o bistveni spremembi delovnih pogojev v škodo delavca, kar nikakor ni isto. Za pravilno interpretacijo bi sodišče moralo Sodišču EU zastaviti vprašanje glede pravilne razlage drugega odstavka 4. člena Direktive in z njim povezanega 3. člena Direktive. Ker tega ni storilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Dejansko stanje je sodišče zmotno ugotovilo, hkrati pa je bilo nepopolno ugotovljeno, saj sodišče ni ugotavljalo pravno relevantnih dejstev, kot so: kako je bila tožena stranka organizirana in kakšna so bila njena razmerja s hčerinskimi družbami in družbo C. storitve; kakšna je bila premoženjska masa, s katero je tožena stranka jamčila za pravice delavcev; okoliščine v zvezi z ustanovitvijo hčerinskih družb; kako je potekalo finančno poslovanje družbe A.; kako je potekala prezaposlitev delavcev na to družbo in družbo C. storitve; zakaj je bila prezaposlitev izvedena in ali je bila za hčerinske družbe škodljiva, itd. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno, saj sodišče prve stopnje ne bi smelo primarni zahtevek tožeče stranke presojati po 204. členu ZDR in bi se moralo opredeliti do izpolnitve obveznosti vrnitve na delo po pogodbi o zaposlovanju delavcev B. v A.. Tožeče stranke izpodbijajo nezakonit prehod iz tožene stranke na družbo A.. Prav tako se sodišče ni opredelilo do pogojev za prevzem delavcev po 15. členu SKPgd, problema neskladnosti tretjega in četrtega odstavka 73. člena ZDR/02 v povezavi z Direktivo 2001/23/ES ter vprašanja njene implementacije, uporabe določb ZTPDR in SKPgd ter nezmožnosti izpolnitve pogodbe o prevzemu delavcev. Glede odškodninskega pravnega temelja navajajo, da je protipravnost podana zaradi številnih ravnanj tožene stranke, zlasti s tem: da je bil institut spremembe delodajalca uporabljen na nezakonit način; da so bile tožeče stranke zavedene, da jim bo zagotovljena enaka raven socialne varnosti tudi pri hčerinski družbi in da niso bile upoštevane določbe ZSDU; da je tožena stranka zlorabila institut spremembe delodajalca in se s tem skušala razbremeniti terjatev upnikov; da je brez pravne podlage uporabljala minimalno premoženje hčerinskih družb kot njeno lastno in to brez nadomestila, ni izpolnila obveznosti iz naslova t.i. koncernskega privilegija, itd. Do vseh naštetih protipravnih ravnanj se sodišče ni opredelilo, po mnenju tožečih strank pa je podana odškodninska odgovornost tožene stranke. Tožeče stranke tudi menijo, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje o nezmožnosti izpolnitve pogodbe o prevzemu delavcev. Tožeče stranke so v tožbi in pripravljalnih vlogah natančno razdelale pravni temelj spregleda pravne osebnosti po 8. členu ZGD-1, vendar se je sodišče prve stopnje opredelilo zgolj glede spregleda po četrti alinei prvega odstavka 8. člena ZGD-1, spregledalo pa je, da je tožeča stranka zatrjevala in dokazala tudi temelj po tretji alinei prvega odstavka 8. člena ZGD-1. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti, da je tožena stranka zaradi poslovanja družbe A. imela korist, saj se je ustvarjena dodatna vrednost konstantno in pod njenim nadzorom prelivala k toženi stranki. Posledično je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških. Priglašajo pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe tožeče stranke in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano odločbo v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) v zvezi z 365. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, in na katere se pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Glede odločitve o tožbi s primarnim zahtevkom Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožba s primarnim zahtevkom, vložena 16. 7. 2010, prepozna. Za zatrjevano kršitev so namreč tožeče stranke izvedele ob prenehanju delovnega razmerja v družbi A. d.o.o., kjer so bile zaposlene od 1. 10. 2009 do 28. 10. 2009, 29. 10. 2009 oziroma 30. 10. 2009, ko jim je delovno razmerje prenehalo veljati na podlagi odločbe stečajnega upravitelja z dne 13. 10. 2009, in je najkasneje takrat začel teči 30 dnevni rok za sodno varstvo. Z zavrženjem (dela) tožbe o primarnem zahtevku je sodišče sprejelo procesno odločitev, ker je ugotovilo, da je bil prekoračen s posebnim predpisom določen rok za vložitev tožbe, torej zaradi neizpolnjene procesne predpostavke. Neobstoj procesnih predpostavk ima za posledico zavrženje tožbe s sklepom po predhodnem preizkusu tožbe (274. člen ZPP) ali kasneje (288. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je sicer v izreku napačno zapisalo, da gre za sodbo, čeprav bi moralo glede na to, da gre za odločanje o vprašanju procesne narave s sklepom zavreči del tožbe s primarnim zahtevkom (tretji odstavek 129. člena ZPP). Navedeno pa ne vpliva na pravilnost odločitve.

Sodišče prve stopnje je sicer spregledalo, da so tožeče stranke s spremembo tožbe z dne 24. 10. 2012 uveljavljale, da jih je tožena stranka dolžna sprejeti v delovna razmerja oziroma jih pozvati nazaj na delovno mesto, ki so ga zasedale v družbi A.. Vendar so tožečim strankam delovna razmerja pri družbi A. prenehala 28. 10. 2009, 29. 10. 2009 oziroma 30. 10. 2009, tožena stranka pa jim očitno ni želela ponovno zagotoviti dela niti pravic iz delovnih razmerij. Zato bi morale tožeče stranke v skladu s tretjim odstavkom 204. člena ZDR/02 sodno varstvo v zvezi z ugotovitvijo obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki (po datumih prenehanja delovnih razmerij pri družbi A.) uveljavljati v 30 dnevnem prekluzivnem roku. Tega niso storile, zaradi česar je tudi tožba s spremenjenim primarnim tožbenim zahtevkom prepozno vložena.(1) Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju dela tožbe je torej pravilna. Ker gre v I. točki izreka za odločitev sodišča, ki ni meritorna, se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na vprašanje izpolnitve obveznosti (ponovne) sklenitve pogodbe o zaposlitvi oziroma vrnitve na delo k toženi stranki po pogodbi o zaposlovanju delavcev z dne 4. 8. 1995, ne opredeljuje.

Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbo tožečih strank v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen v zvezi s 365. členom ZPP).

Glede zavrnitve podrednega tožbenega zahtevka Tožeče stranke podredno zahtevajo ugotovitev obstoja prerekanih terjatev zoper toženo stranko iz naslova odpravnine in regresa za letni dopust v višini 5.127,75 EUR za prvega tožnika, 6.693,19 za drugega tožnika, 7.327,47 EUR za tretjega tožnika, 7.565,69 EUR za četrtega tožnika, 7.855,90 EUR za peto tožnico, 4.339,64 EUR za šesto tožnico ter 8.242,15 EUR za sedmega tožnika, in sicer na več pravnih podlagah (solidarni odgovornosti tožene stranke glede na 73. člen ZDR/02, odškodninski odgovornosti, spregledu pravne osebnosti, ipd.).

Ni utemeljen pritožbeni očitek tožeče stranke, da sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti, ker ne vsebuje razlogov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima izpodbijana sodba razloge o odločilnih dejstvih glede zavrnitve ugotovitvenega tožbenega zahtevka do tožene stranke in jo je mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je glede na relevantno pravno podlago dovolj razumljivo pojasnilo razloge zavrnitve tožbenega zahtevka. Če pa se tožeče stranke ne strinjajo z materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje, to ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožečim strankam so delovna razmerja v družbi A. d.o.o. (v kateri so se ponovno zaposlile dne 1. 10. 2009 – v vmesnem času so bile namreč prevzete v družbo C.– čistilni servis d.o.o., nato pa ponovno v družbo A. d.o.o.) prenehalo po sklepu stečajnega upravitelja. Tako je že iz izvedenih pisnih dokazov in teka postopka mogoče zanesljivo sklepati o obstoju odločilnih dejstev, zato sodišče po razumni oceni ni izvajalo drugih dokazov. Pomanjkljiv dokazni sklep sodišča prve stopnje pa tudi ni vplival na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje res ni ravnalo pravilno, ko je po razdelitvi enotne tožbe v zadevi opr. št. Pd 202/2010 fizično razdelilo spis, pri tem pa prilog iz tega spisa ni prekopiralo v obravnavani spis, vendar pa navedena nepravilnost ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve. Tožeče stranke namreč ne navajajo konkretno, katere od teh listin naj bi bile tako odločilnega pomena, da bi lahko vplivale na drugačno presojo prvostopenjskega sodišča ali katerih odločilnih dejstev zaradi tega sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Očitka kršitev določb pravdnega postopka s tem v zvezi tako nista utemeljena.

Neutemeljeno je sklicevanje na 73. člen ZDR/02 in 4. člen Direktive Sveta 2011/23/ES, saj so tožeče stranke prešle iz B. v A. v skladu s takrat veljavnima ZTPDR in Zakonom o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90; ZDR/90). Institut prevzema na delo v drugo organizacijo oziroma k delodajalcu, ki smo ga poznali do uveljavitve ZDR/02, ni enak institutu prenosa podjetij, obratov in delov podjetja ali obratov glede na Direktivo sveta 2001/23/ES, (ki je bila prenesena v naš sistem šele po 1. 1. 2003 - z določbo 73. člena ZDR/02). Iz navedenih razlogov v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti tretjega odstavka 73. člena ZDR/02, ki določa, da ima delavec enake pravice, kot če pogodbo o zaposlitvi odpove delodajalec iz poslovnih razlogov, če se pri delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov poslabšajo pravice iz pogodbe o zaposlitvi in delavec zato odpove pogodbo o zaposlitvi. V skladu s četrtim odstavkom 73. člena ZDR/02 pa je delodajalec prenosnik skupaj z delodajalcem prevzemnikom solidarno odgovoren za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa, ter za terjatve, nastale zaradi odpovedi po prejšnjem odstavku, torej v primeru, če delavec odpove pogodbo o zaposlitvi, ker so se iz objektivnih razlogov poslabšale pravice iz pogodbe o zaposlitvi. Iz citirane določbe izhaja, da tudi če bi šlo za spremembo delodajalca po 73. členu ZDR/02, ne bi bilo nikakršne podlage za solidarno odgovornost B. (prenosnika) za primer prenehanja delovnega razmerja v A. (prevzemniku). Širjenje odgovornosti delodajalca prenosnika tudi na primere, ko bi delavcu prenehalo delovno razmerje na podlagi odpovedi v stečaju, ni sprejemljivo in zanj v citiranih določbah ni nobene pravne podlage.(2) Teh obveznosti ni dopustno široko razlagati, saj že Direktiva izjemoma v drugem odstavku 4. člena določa obveznost prevzemnika, ne pa prenosnika.(3) Zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni uporabilo določbe drugega odstavka 4. člena Direktive Sveta 2001/23/ES, ki določa, da se šteje, da je delodajalec odgovoren za prenehanje pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja, če pogodba o zaposlitvi ali delovno razmerje preneha, ker se delovni pogoji zaradi prenosa bistveno spremenijo v škodo delavca ter so zato nebistvene vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na solidarno odgovornost tožene stranke na podlagi 73. čl. ZDR/02 in citirane Direktive v zvezi z vtoževanimi terjatvami v konkretnem sporu, in se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje (360. člen ZPP).

Tožeče stranke so odgovornost tožene stranke za vtoževano terjatev uveljavljale tudi na podlagi 8. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006), v katerem je urejen institut spregleda pravne osebnosti oziroma so določeni pogoji, ko lahko izjemoma za obveznosti družbe odgovarjajo tudi družbeniki. Ker gre za izjemo, so določbe stroge in omejujoče: spregled je mogoč, če so družbeniki družbo kot pravno osebo zlorabili za dosego njim prepovedanega cilja; ali za oškodovanje svojih upnikov; ali če so v nasprotju z zakonom s premoženjem družbe ravnali kot s svojim lastnim premoženjem; ali če so v svojo korist ali korist druge osebe premoženje družbe zmanjšali, pri čemer se zahteva tudi subjektivni pogoj vednosti, da družba ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam. Temeljna predpostavka za to vrsto odgovornosti je torej zloraba pravne osebe, ki pa ni podana, saj ni dokazano, da bi tožena stranka s premoženjem družbe A. d.o.o., ravnala kot s svojim lastnim premoženjem v nasprotju z zakonom. Prav tako ni šlo za špekulativno ravnanje – zmanjševanje premoženja družbe A. d.o.o., zaradi koristi tožene stranke. Trditve in očitki tožečih strank o ravnanju tožene stranke kot družbenika A. d.o.o., ne omogočajo subsumpcije pod tretjo in četrto alineo 8. člena ZGD-1. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da ni protipravnosti v tem, da je bil stečajni postopek nad družbo A. d.o.o., začet kasneje kot nad toženo stranko. Glede na navedeno, pa tudi glede na odsotnost ustrezne trditvene podlage, sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugotavljalo ostalih elementov odškodninske odgovornosti. Na drugačno odločitev ne morejo vplivati niti navedbe tožeče stranke o kršitvi t.i. koncernskega privilegija, saj niso bili izkazani škodljivi vplivi tožene stranke kot družbenice na poslovanje družbe A. d.o.o., zaradi katerih bi morala tožena stranka nadomestiti prikrajšanje odvisni družbi oziroma ji povrniti škodo.

Do drugih obširnih pritožbenih navedb tožečih strank pa se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, saj za odločitev niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člen ZPP).

Zavrniti gre tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da sklep o pravdnih stroških ni obrazložen, s čimer naj bi sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je odločitev o pravdnih stroških v zadostni meri obrazložilo, saj se je pravilno sklicevalo na peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), po katerem delodajalec v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja krije svoje stroške postopka ne glede na izid pravde. Tožeče stranke so resda postavile tudi podredni zahtevek, s katerim so zahtevale ugotovitev obstoja denarnih terjatev, za katere se navedeni člen ZDSS-1 ne uporablja. Vendar pa je odločitev sodišča prve stopnje v konkretnem primeru pravilna, saj je spor tekel tako v zvezi s primarnim zahtevkom (obstoj oz. prenehanje delovnega razmerja) kot podrednim zahtevkom (denarna terjatev) sočasno, posebni stroški v zvezi s podrednim zahtevkom pa niso nastali.

Ker niso bili podani niti pritožbeni razlogi, ki jih uveljavljata pravdni stranki, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in po določbi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli (154. člen ZPP), odgovor tožene stranke pa ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve (155. člen ZPP). Zato na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1): prim. sodbo VDSS v zadevi Pdp 195/2012 z dne 14. 3. 2012, podobno Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 265/2010 z dne 20. 12. 2011. Op. št. (2): Šele Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) je v petem odstavku 75. člena določil, da je delodajalec prenosnik, ki je pretežni lastnik družbe, na katero se dejavnost ali njen del prenaša, solidarno odgovoren za terjatve prevzetih delavcev, nastale zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi stečaja, če je stečaj začet v roku dveh let od datuma prenosa.

Op. št. (3): prim. zadeve Pdp 304/2011 z dne 8. 12. 2011, sodba Pdp 511/2011 z dne 13. 12. 2011, sodba Pdp 641/2011 z dne 13. 12. 2011, sodba Pdp 111/2012 z dne 3. 2. 2012.