Jedro

Ločiti je treba zavarovalne in ureditvene začasne odredbe. Temelj za uveljavitev kategorije ureditvenih začasnih odredb je pri nas postavilo Ustavno sodišče. Pri izdajanju takšnih začasnih odredb je potreben restriktiven pristop, to je z njihovo omejitvijo na izjemne primere in ob upoštevanju strogih pogojev.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Tožnika zahtevata ugotovitev obstoja stvarne služnosti pešpoti in vožnje ter izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine, in sicer na dveh podlagah: pravnoposlovni in originarni - priposestvovanju. Predlagala pa sta tudi izdajo začasne odredbe s predlogom, da se tožencema naloži umaknitev postavljene ograje na meji med zemljiščema pravdnih strank, dopustitev izvrševanja služnosti pešpoti in vožnje ter da se jima prepove vsakršno motenje izvrševanja opisane služnostne pravice. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 15.12.2006 ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe in nato s sklepom z dne 14.3.2007 zavrnilo ugovor tožencev zoper sklep o začasni odredbi, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo pritožbo tožencev in potrdilo prvostopenjski sklep. Proti sklepoma sodišč prve in druge stopnje je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije (v nadaljevanju: državno tožilstvo) vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju: zahteva), v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga, da Vrhovno sodišče sklep sodišča druge stopnje spremeni tako, da ugodi pritožbi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugovoru tožencev ugodi, podrejeno pa, da Vrhovno sodišče sklep sodišča druge stopnje razveljavi in vrne zadevo temu sodišču v nov postopek. Poudarja, da zahtevo vlaga zaradi pridobitve stališča o mejah dopuščanja tako imenovanih regulacijskih začasnih odredb. Opozarja, da obstoj zatrjevane služnostne pravice ni terjatev v smislu 1. točke 16. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 in naslednji, v nadaljevanju: ZIZ). Ob tem, da tožnika nista vložila dajatvene tožbe, ampak le ugotovitveno, so predmet zavarovanja v tej pravdi lahko le bodoče nedenarne terjatve v bodočih tožbah, ki bi sledile uspešno uveljavljenemu ugotovitvenemu zahtevku. Državno tožilstvo poudarja, da tožnika bodočih nedenarnih terjatev sploh nista izkazovala (in seveda ne izkazala), zaradi česar ni podan temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe, ki ga določa prvi odstavek 272. člena ZIZ (obstoj vsaj bodoče terjatve), zato se v pravilnost odločitve glede kumulativnega pogoja iz drugega odstavka 272. člena ZIZ ne spušča. Po mnenju državnega tožilstva ZIZ nikjer ne določa, da bi bila (regulacijska) začasna odredba možna, če bi upnik do dolžnika verjetno izkazal pravno razmerje, ki bi ga bilo treba začasno regulirati. Prav tako sodišči nista postopali po drugem odstavku 277. člena ZIZ, saj ob izdaji začasne odredbe tožnikoma nista naložili, kakšno tožbo in v kakšnem roku morata vložiti. Po določbi 375. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji; v nadaljevanju: ZPP) in v zvezi s 15. členom ZIZ je bila zahteva vročena pravdnima strankama, ki nanjo nista odgovorili. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se sodišče omeji samo na preizkus kršitev, ki jih državno tožilstvo izrecno uveljavlja (primerjaj prvi odstavek 391. člena ZPP). Polje preizkusa je zato v konkretnem primeru omejeno izključno na vprašanje pravilne uporabe prvega odstavka 272. člena v zvezi s 1. točko 16. člena ZIZ. Določba 1. točke 16. člena ZIZ izraz „terjatev“ opredeli kot pravico do denarnega zneska ali do neke druge (torej nedenarne) dajatve, storitve, dopustitve ali opustitve. Iz gramatikalne razlage ZIZ bi tako res izhajal sklep, da ni mogoča začasna odredba za zavarovanje ugotovitvenega in oblikovalnega zahtevka, saj nista terjatev, ZIZ pa v določbah 270. do 273. člena govori le o zavarovanju terjatev. Vendar – kot je opozorilo Ustavno sodišče RS v odločbi z dne 16.7.1998, št. Up-275/97 – je treba upoštevati, da je opredelitev začasnih odredb (le) kot sredstva zavarovanja terjatev, katerih namen je zavarovati izvršitev obveznosti dolžnika v bodočnosti, preozka. Nevarnost, da sodne odločbe ne bo mogoče izvršiti, namreč ni edina okoliščina, ki ogroža terjatev. Terjatve oziroma pravice strank lahko ogroža tudi možnost, da še v teku sodnega postopka pride do sprememb, zaradi katerih sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena(1). Sodno varstvo svojega namena (med drugim) očitno ne more več doseči tudi v primeru, če osebi, ki to varstvo zahteva, že v teku sodnega postopka nastane nenadomestljiva (težko nadomestljiva) škoda. Glede na navedeno je treba ločiti zavarovalne in ureditvene (regulacijske) začasne odredbe. Namen prvih je zavarovati možnost kasnejše izvršbe, namen drugih pa je začasna ureditev spornega pravnega razmerja (do pravnomočne sodne odločbe), njihovo bistvo je v varstvu obstoječega stanja oziroma pravne sfere pred grozečim nasiljem (nevarnostjo uporabe sile) ali nevarnostjo nastanka nenadomestljive (težko nadomestljive) škode (2. alinea drugega odstavka 272. člena ZIZ). Ker regulacijske začasne odredbe niso namenjene zavarovanju bodoče izvršbe, do njih lahko (načelno) pride tudi pri ugotovitvenih in oblikovalnih tožbah(2). Nasprotno stališče zahteve je zmotno. Po povedanem je jasno, da se regulacijska začasna odredba lahko izda tudi ob takšnem zahtevku, kot ga v konkretni pravdi uveljavljata tožnika (tudi ne glede na verjetnost terjatve, ki jo imata ali bosta imela proti tožencema). Skratka, temelj za uveljavitev kategorije regulacijskih začasnih odredb je pri nas postavilo Ustavno sodišče, ki je močno prevrednotilo dotlej (v sodni praksi in teoriji) uveljavljeno tolmačenje obravnavanega sredstva zavarovanja(3). Posebej pa je treba poudariti, da je pri izdajanju takšnih začasnih odredb potreben restriktiven pristop, to je z njihovo omejitvijo na izjemne primere in ob upoštevanju strogih pogojev(4). Iz teh razlogov mora sodišče - ob hkratnem tehtanju interesov nasprotne stranke (5) - zelo omejevalno razlagati pojme „grozeče nasilje“ oziroma „nenadomestljiva (težko nadomestljiva) škoda“. Pripomniti je treba, da je presoja sodišč prve in druge stopnje, da je v konkretnem primeru začasna odredba (v predlagani in izdani vsebini) nujna za varstvo obstoječega stanja pred nastankom težko nadomestljive škode, močno vprašljiva, vendar zahteva tega ne izpodbija. Ker razlogi, zaradi katerih je bila zahteva vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP). . Op. št. (1): Iz ustavne odločbe izhaja, da v okvir ustavne pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) sodi tudi pravica do začasnega sodnega varstva - eden izmed vidikov učinkovitosti omenjene pravice je tudi zagotovitev ustreznih procesnih sredstev, ki preprečujejo, da bi v času postopka pred sodiščem prišlo do ravnanj, ki bi povzročila, da bi sodno varstvo ostalo brez pomena. Op. št. (2): Primerjaj A. Galič, Učinki začasnih odredb, gradivo za seminar: Učinkovito uveljavljanje terjatev – izkušnje ZIZ, Ljubljana, 6. september 2007, ki se ob tem, enako kot Ustavno sodišče, sklicuje na avstrijsko sodno prakso; o tem, da izdaje začasne odredbe ob uveljavljanju ugotovitvenega zahtevka ni mogoče (vedno) odkloniti tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu z dne 10.6.1999, opr. št. III Ips 70/99. Op. št. (3): Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS z dne 16.7.1998, št. Up-275/97. Op. št. (4): Izdaja regulacijske začasne odredbe je v določenih primerih sicer nujna za zagotovitev učinkovitosti pravice do sodnega varstva, vendar je zgolj sredstvo zavarovanja - ni in ne sme postati sredstvo, ki bi nadomestilo redno sodno varstvo v pravdnem postopku; ni vsako sporno pravno razmerje hkrati že takšno, ki bi opravičevalo izdajo regulacijske začasne odredbe. Op. št.(5): Začasna odredba, potrebna, da se prepreči nastanek težko popravljive škode tožniku, tudi ne sme povzročiti takšne škode  toženemu.