Jedro

Čeprav je pritožbeno sodišče očitno pomotoma pripisalo izpoved, ki jo je ocenjevalo, priče - policista drugi priči - policistu, ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. M.A. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obs. M.A. je dolžan plačati kot stroške, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 80.000,00 tolarjev.

Obrazložitev

Obs. M.A. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Krškem z dne 23.10.1998 spoznan za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ. Na podlagi 50. člena KZ mu je sodišče prve stopnje izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1. odstavku 133. člena KZ določilo kazen 1 meseca zapora s preizkusno dobo 1 leta. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 10.2.1999 pritožbo zagovornika obs. M.A. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obs. M.A. v zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi priporočeno po pošti dne 20.4.1999, s katero izpodbija pravnomočno sodbo, uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), kar obrazlaga s tem, da je pritožbeno sodišče v razlogih sodbe napisalo, da je policist P. na glavni obravnavi povedal, da mu je oškodovanka pokazala modrice na rokah, česar pa policist P. ni izpričal, zaradi česar je taka trditev pritožbenega sodišča v nasprotju s podatki spisa. Zato je po njegovem mnenju, ker je pritožbeno sodišče uporabilo neobstoječo izjavo priče kot dokaz za potrditev sodbe sodišča prve stopnje, taka sodba nezakonita in v nasprotju z načelom iskanja materialne resnice. Razen tega še navaja, da sodišči nista zadovoljivo obrazložili, zakaj sta verjeli oškodovanki, ki je izpovedbe spreminjala, ne pa obsojencu, ki je bil vseskozi skladen v svojem zagovoru. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 2.6.1999, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navedel, da je pritožbeno sodišče v razlogih sodbe citiralo izjavo Z.A., pri čemer jo je očitno pomotoma pripisalo S.P. Zato zagovornik obs. M.A. sicer utemeljeno opozarja na to nepravilnost. Ni pa utemeljena zahteva za varstvo zakonitosti, ko zagovornik trdi, da je sodišče zagrešilo kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj so v obrazložitvi pravnomočne sodbe navedeni razlogi, zakaj je verjelo izpovedbi oškodovanke.

Zahteva zagovornika obs. M.A. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP je podana, če sodba sploh nima razlogov ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali če so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju, ali če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da taka kršitev ni podana. V razlogih pravnomočne sodbe je podrobno in utemeljeno pojasnjeno, zakaj je sodišče verjelo izpovedbi oškodovane O.O. in zakaj ni verjelo zagovoru obsojenca. Z navedbo, da sodišči teh ugotovitev nista zadovoljivo obrazložili, zagovornik obs. M.A. izpodbija dokazno oceno sodišča, ki pa ne temelji le na izpovedbah prič, temveč tudi na drugih dokazih, med drugim tudi na izvedenskem mnenju sodnega izvedenca medicinske stroke dr. F.Z. S takimi navedbami torej smiselno uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, katerega pa z zahtevo za varstvo zakonitosti po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče uveljavljati.

Res je sicer v razlogih sodbe pritožbenega sodišča navedeno, da je trditev pritožnika, da policist P. pri oškodovanki ni videl poškodb, v nasprotju z izpovedbo tega policista na glavni obravnavi, da mu je oškodovanka pokazala modrice na rokah. Prav ima zagovornik obs. M.A., da policist P., ko je bil na glavni obravnavi dne 23.10.1998 zaslišan kot priča, tega ni izpovedal, vendar pa je iz razlogov sodbe povsem očitno, da je bil napačno naveden le priimek priče, in sicer S.P. namesto priče Z.A. Tudi priča Z.A., policist, je bil namreč na glavni obravnavi dne 23.10.1998 zaslišan, povedal pa je, da mu je oškodovanka med razgovorom pokazala modrice na rokah, prav tako pa je izpovedal, kar se v razlogih sodbe pritožbenega sodišča sicer napačno pripisuje izpovedbi priče S.P., da je po prijavi obsojenca na policiji, da ga je oškodovanka napadla z nožem, opravil razgovor z obema ter mu je oškodovanka povedala, da jo je obsojenec pretepel in da je šla k zdravniku, zaradi česar je sam od zdravnika zahteval potrdilo o njenih poškodbah. Očitno je torej, da je pritožbeno sodišče ocenjevalo izpovedbo priče Z.A. Le zato, ker je bila v razlogih sodbe pritožbenega sodišča taka izpovedba očitno pomotoma pripisana priči S.P., ne pa priči A., ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Zato je zahtevo zagovornika obs. M.A. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.