Jedro

Če tožena stranka mnenju izvedenca, ki ga je izdelal pred pravdo, ni oporekala in je sodišče ta dokaz izvedlo tako, da je mnenje prebralo, bi ga moralo oceniti skupaj z ostalimi dokazi, ki jih je glede obstoja nematerialne škode tudi izvedlo.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, zato se izpodbijana sodba, kolikor je bil tožbeni zahtevek nad 150.000,00 SIT zavrnjen, r a z v e l j a v i in zadeva vrača sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožba prvotožne stranke zoper sklep z dne 14.2.1999 se kot neutemeljena zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožeči stranki priznalo odškodnino v znesku 150.000,00 SIT, katero sta dolžni toženi stranki plačati nerazdelno ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 11.356,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Višji tožbeni zahtevek pa je sodišče zavrnilo.

S sklepom z dne 14.12.1999 pa je zavrglo predlog prvotožene stranke za odmero stroškov postopka.

Zoper sodbo se je v zavrnilnem delu pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu. Pritožuje se zato, ker je sodišče napačno povzelo izpovedbo drugotožene stranke, kot tudi izpovedbo priče T.V. Glede višine priznane škode pa sodišču prve stopnje očita, da te ni pravilno odmerilo. Res je sicer, da je mnenje izvedenca osnova za presojo telesnih in duševnih bolečin, vendar so tudi drugi dokazi uporabni. Predvsem je v spisu izvedeniško mnenje, ki ga nihče ni izpodbijal, zato bi sodišče moralo ta dokaz vzeti kot listino in ga v luči vseh pretehtati in uporabiti. Poleg tega pa je sodišče zaslišalo tudi tožnika in iz njegove izpovedi izhaja, da je določeno škodo utrpel. Sodišče zahtevek po denarni odškodnini za poseg v čast in osebno dostojanstvo sploh ni ovrednotilo. Ni obrazložilo, zakaj določen zahtevek tožniku gre oziroma zakaj ga je zavrnilo.

Prvotožena stranka pa se je pritožila zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje predlog te stranke za odmero stroškov postopka zavrglo. Po trditvah pritožbe je sodišče napačno razlogovalo, da toženi stranki ni dodelilo rok treh dni za vložitev stroškovnika. Res da tega roka ni dodelilo s posebnim sklepom, vendar je dosedanja sodna praksa upoštevala stroškovnik, vložen s priporočeno pošto na zadnji dan roka, četudi rok ni bil dodeljen s posebnim sklepom sodišča. Po mnenju prvotožene stranke je zadnji dan 3-dnevnega roka potekel v soboto 27.11.1999 in se je iztekel na dela prost dan. Zato je bil stroškovnik, ki ga je prvotožena stranka poslala 30.11.1999, pravočasen. Sodišče tudi ni upoštevalo dejstva, da je prvotožena stranka stroške priglasila že na samem naroku, zaradi česar bi, ne glede na ta vprašanja, moralo odločiti po podatkih, ki jih je imelo v spisu.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

Tožeča stranka je s tožbo zahtevala plačilo nepremoženjske škode za posamezne oblike, kot jih določa 200. in 202. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in zato bi sodišče prve stopnje moralo glede na tako postavljeno zahtevo po priznanju teh oblik škode tudi odločiti in v razlogih sodbe povedati, ali tožniku pripada odškodnina za določeno obliko škode oziroma če ne, zakaj do te škode ni upravičen. Sodišče prve stopnje pa se je postavilo na stališče, da je bil tožnik vsekakor poškodovan, da je utrpel določene nevšečnosti, bolečine in nelagodja, da je bil določen čas onemogočen v svojih siceršnjih aktivnostih in da je bil nedvomno prizadet zaradi kršitve telesne integritete, da pa mu poškodba ni prizadejala večjih posledic. Po prosti presoji je sodišče odločilo, da mu pripada odškodnina za te oblike škode 150.000,00 SIT. Pritožbeno sodišče meni, da odločanje po prostem preudarku po določilih 216. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v določenem primeru ne more priti v poštev, kajti ne drži, da se v določenem primeru višina zneska ne da ugotoviti ali da bi se morala ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami. Sodišče prve stopnje je namreč izvedlo vrsto dokazov, zaslišalo je tožnika, vpogledalo celotno zdravstveno dokumentacijo tožnika v zvezi s poškodbo in nenazadnje je vpogledalo tudi mnenje sodnega izvedenca A., ki je bilo izdelano pred pravdo. Res je in to je potrebno sodišču prve stopnje pritrditi, da sodišče ni moglo uporabiti tega mnenja kot izvedeniškega mnenja, izdelanega po določilih 243. člena in naslednjih ZPP, vendar zgolj zato, ker je bilo mnenje izdelano izven pravde, temu mnenju ni mogoče oporekati objektivnosti, kot je to napačno menilo sodišče prve stopnje v razlogih sodbe. Dejstvo je namreč, da tožena stranka temu mnenju ni oporekala in sodišče prve stopnje ga je uporabilo kot dokaz, izpostavljen presoji po določbah 8. člena ZPP. Če je temu tako, potem ni mogoče enostavno trditi, da tožnik v povezavi s tem in ostalimi dokazi, ki jih je sodišče izvedlo, ni pa jih ocenilo, ni izkazal nastanka nepremoženjske škode po zatrjevanih oblikah. Le ocena dokazov je izostala. Pritožbeno sodišče je zato moralo pritožbi tožeče stranke ugoditi ter sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti v zavrnilnem delu in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V ponovnem postopku pa naj sodišče prve stopnje vse dokaze, ki jih je izvedlo, tudi oceni in o zahtevku ponovno odloči. Ni pa utemeljena pritožba prvotožene stranke zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrglo njen predlog za odmero stroškov postopka.

Pravilno je razlogovanje sodišča prve stopnje, da mora stranka povrnitev stroškov zahtevati najpozneje do konca glavne obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških (3. odst. 163. člena ZPP).

Stroški pa morajo biti določno postavljeni in ne le priglašeni, kot napačno meni pritožnik. Če je sodišče prve stopnje toleriralo vložitev specifikacije stroškov tako, kot je to predlaga prvotožena stranka, bi morala tožena stranka to spoštovati in stroškovnik vložiti v 3 dneh, kot je bilo to na naroku določeno. Zmotna je trditev prvotožene stranke, da ji je sodišče dodelilo rok 3 dni, v katerem mora vložiti stroškovnik. Rok ni bil določen, zato tudi štetje roka po 4. odst. 111. člena ZPP ne pride v poštev. Pravilna je torej odločitev sodišča prve stopnje, ko je predlog prvotožene stranke za odmero stroškov zavrglo, ker ta stroškovnika ni vložila v 3 dneh. Neutemeljeno pritožbo prvotožene stranke je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).