Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

UPRS sodba III U 126/2014

ECLI:SI:UPRS:2014:III.U.126.2014 Upravni oddelek

obsojenec pogojni odpust pogoji za pogojni odpust odprti kazenski postopki
Upravno sodišče
27. maj 2014
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Iz upravnega spisa izhaja, da je imel tožnik v času izdaje izpodbijane odločbe nedokončana dva kazenska postopka, zato je tožena stranka njegovo prošnjo za pogojni odpust pravilno zavrnila na podlagi določbe petega odstavka 88. člena KZ-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Komisija za pogojni odpust Ministrstva za pravosodje RS zavrnila prošnjo A.A. (v nadaljevanju tožnik) za pogojni odpust. Kot izhaja iz obrazložitve odločbe, tožnik v Zavodu za prestajanje kazni Koper prestaja kazen eno leto in dva meseca zapora, ki jo je izreklo Okrožno sodišče v Ljubljani opr. št. II K 24015/2010 dne 30. 3. 2012 v zvezi s sodbo, ki jo je izreklo Višje sodišče v Ljubljani, opr. št. II Kp 24015/2010 dne 21. 3. 2013. Komisija za pogojni odpust je na podlagi poročila zavoda o poteku prestajanja kazni, ob upoštevanju določil 88. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), sprejela odločitev, da tožeče stranke pogojno ne odpusti, saj ima tožnik odprta še dva kazenskega postopka in sicer na Okrožnem sodišču v Ljubljani in na Okrožnem sodišču v Novi Gorici. Glede na navedeno komisija ne more utemeljeno pričakovati, da tožnik kaznivega dejanja ne bi ponovil. Tožnik se z odločbo ne strinja in jo izpodbija s tožbo iz vseh razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi navaja, da je obrazložitev izpodbijane odločbe tako skopa, da je ni mogoče preizkusiti. Očita, da je tožena stranka ob odločanju upoštevala le eno od okoliščin iz petega odstavka 88. člena KZ-1. Prosti preudarek pa ni bil uporabljen na način, ki bi ustrezal namenu, pri odločanju ni upoštevala vzornega obnašanja tožnika med prestajanjem kazni zapora ter njegovega odnosa do storjenega kaznivega dejanja, saj obsojeni storjeno kaznivo dejanje obžaluje. Očita, da je dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno zato, ker v postopku odločanja tožena stranka ni vsebinsko preverila odprtih postopkov, razen tega pa je bila zahteva za preiskavo Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije z dne 31. 12. 2012 s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. II Ks 28711/2012 z dne 13. 3. 2014, glede tožnika, zavrnjena. Toženi stranki očita, da je z navedenimi kršitvami kršila tudi njegove ustavne pravice do varstva osebne svobode (19. člen Ustave RS), svobode gibanja (32. člen Ustave RS), pravice do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave RS), varstva pravic zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave RS) ter načelo enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS). Očita pa tudi kršitev 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožečo stranko pogojno odpusti in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo pristojnemu organu v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke in se pri tem sklicuje na razloge izpodbijane odločbe. V zvezi s tožbenimi razlogi pa še dodaja, da ima tožena stranka prosto polje presoje, kateremu kriteriju iz 88. člena KZ-1 bo dala prednost in ga bo v konkretnih okoliščinah štela za odločujočega. V zvezi z navedbami tožeče stranke o medijski odmevnosti primerov in posledični odločitvi Komisije za pogojni odpust, da obsojenca pogojno ne odpusti odgovarja, da Komisija svoje odločitve ni oprla na medijsko odmevnost primera, saj le ta ni določena kot kriterij v 88. členu KZ-1. K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Zakonodajalec je institut pogojnega odpusta prestajanja kazni uredil z določili 88. člena KZ-1. Po določilih prvega in petega odstavka navedenega člena sta določena dva zakonska pogoja za izrek pogojnega odpusta, kot prvi pogoj je določena minimalna doba prestane kazni zapora (prvi odstavek 88. člena KZ-1). Kot drugi pogoj pa utemeljeno pričakovanje, da obsojenec ne stori novega kaznivega dejanja. Pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti pa se po določbi petega odstavka 88. člena KZ-1 upošteva predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev za življenje na prostosti (peti odstavek 88. člena KZ-1). Postopek odločanja o pogojnem odpustu je urejen v Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS). Ob pogojnem odpustu odloča komisija (105. člen ZIKS). Odločbe se izdajo skladno z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek.

Iz izpodbijane odločbe in upravnega spisa izhaja, da je imel tožnik v času izdaje izpodbijane odločbe nedokončana dva kazenska postopka na Okrožnem sodišču v Ljubljani pod opr. št. X Kpr 2871/2012 ter na Okrožnem sodišču v Novi Gorici pod opr. št. II K 4112/2012. Iz mnenja zavodske strokovne skupine pa nadalje izhaja, da pogojnega odpusta ne predlagajo ravno iz razloga, ker ima tožnik nedokončan kazenski postopek ter izrečeno nepravnomočno zaporno kazen, stransko denarno kazen ter premoženjsko pravni zahtevek.

Po oceni sodišča je zmotno stališče tožnika, ki meni, da so zatrjevani tožbeni razlogi, kršitve pravil postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in s tem v zvezi zatrjevane kršitve materialnih predpisov podane z okoliščinami na katerih se sklicuje. Glede na zakonske določbe pogojni odpust ni pravica obsojenca, temveč privilegij, ki ga je deležen tisti obsojenec, za katerega se izkaže verjetnost, da kaznivih dejanj ne bo ponavljal. Kot je bilo že navedeno je v petem odstavku 88. člena KZ naveden kot eden izmed kriterijev za odločanje o primernosti pogojnega odpusta obsojenca, morebitni kazenski postopek, ki teče zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora. Upoštevaje navedeno je neutemeljen ugovor tožnik, da bi morala komisija vpogledati in vsebinsko oceniti potek odprtih kazenskih postopkov zoper tožnika in odločitve, ki so bile sprejete v le teh. Za odločitev v zadevi upoštevaje navedeno zakonsko določilo zadostuje le ugotovitev, da so zoper prosilca odprti kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja pred nastopom kazni zapora.

Sodišče meni, da je neutemeljen tudi ugovor tožnika, ki se nanaša na samo obrazložitev izpodbijane odločbe. Po mnenju sodišča je obrazložitev izpodbijane odločbe glede na to, da je tožena stranka sledila mnenju za zavodske strokovne skupine dovolj obrazložena. Upoštevaje zakonske določbe petega odstavka 88. člena KZ-1 in uveljavljeno sodno prakso (sodba Upravnega sodišča I U 1513/2011, I U 1173/2012 in druge), je izrečena nepravnomočna zaporna kazen s stransko denarno kaznijo ter premoženjsko pravnim zahtevkom, zadosten razlog za zavrnitev prošnje za pogojni odpust ne glede na to, da kazenski postopek pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici še ni pravnomočno zaključen. Neupošteven pa je tako tudi ugovor tožnika glede ustavitve postopka, ki je tekel zoper tožnika pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, saj je bil ustavljen šele 13. 3. 2014, to je po izdaji izpodbijane odločbe. Na podlagi novega spremenjenega dejanskega stanja namreč tožnik lahko vloži nov predlog, v novem postopku pa bodo ponovno presojane vse okoliščine odločilne za pogojni odpust obsojenca. Glede na navedeno je po mnenju sodišča tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje in na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja tudi pravilno uporabila materialno pravo. V zadevi pa po oceni sodišča niso podane zatrjevane kršitve ustavnih pravic, 6. člena EKČP, ki jih tožnik v tožbi pavšalno zatrjuje.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki II. izreka: Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem, v primeru če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia