Jedro

Če sta se naročnik in izvajalec del dogovorila, da se bodo dela izvedla po sistemu ključ v roke, ima izvajalec pravico do plačila naknadno naročenih dodatnih del, ki so bila izvedena zaradi spremembe projekta.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik nosi sam stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki, da mora plačati tožeči stranki 49.854,30 SIT z zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški.

Tožena stranka je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo, v kateri ponavlja trditve, da sta se stranki v pogodbi dogovorili za izvedbo elektroinštalacij po sistemu ključ v roke v skladu s projektom. S 7. členom pogodbe se stranki klavzulo ključ v roke izključili le za primer, če bi dejanska izvedba bistveno odstopala od projekta. To vprašanje pa je dejansko vprašanje, o katerem bi sodišče moralo zaslišati izvedenca. O tem ne zadostujejo izpovedi prič, ki zlasti ne morejo dati verodostojnih strokovnih ocen. Tožeča stranka tožene ni opozorila na napako v projektu, kar je bila dolžna storiti. Tudi zaradi te opustitve ni upravičena do plačila. Sodišče ni odločalo o pozivu tožene stranke o vstopu I.-ja v pravdo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje popolnoma in pravilno ugotovilo in tudi materialno pravo je pravilno uporabilo. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni bila storjena. Postopek v zvezi z pozivom drugega v pravdi po 211. členu je sodišče prve stopnje opravilo po zaključku glavne obravnave in sicer 22.4.1994. Obveščena pravna oseba na poziv ni reagirala.

Na podlagi izpovedb prič je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so bila z naročilnico naročena dodatna dela, torej dela, ki s pogodbo, pa čeprav je bila v njej dogovorjena klavzula, ključ v roke, niso bila zajeta. Klavzula, ključ v roke pomeni, da vsebuje gradbena pogodba vrednost nepredvidenih in presežnih del (2. odst. 640. člena ZOR), ne pa dodatnih del, ker pri teh ne gre za dela, ki so zajeta v pogodbi. Za ugotovitev tega, ali je šlo v konkretnem primeru za dodatna dela, pa ni bilo potrebno izvesti dokaze z postavitvijo izvedenca, saj so priče jasno povedala, da je prišlo do teh del zaradi spremembe projekta in da je bil izdelan dodatni projekt. Klavzula, ključ v roke pa je bila dogovorjena samo za dela po projektu, ki je bil naveden v 2. členu pogodbe. Nepotrebnost postavitve izvedenca pa se kaže tudi v tem, ker so o teh dejstvih izpovedale priče, ki so nastopale v funkciji vodij projekta, vodja elektroinštalacijskih del in drugih podobnih del na objektu samem, in so tako rekoč nastopale kot izvedene priče. Po 1. odstavku 60. člena Zakona o graditvi objekta mora izvajalec nemudoma opozoriti investitorja in projektanta na pomanjkljivosti podjetju, če jih opazi. V postopku pa je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka pomanjkjivosti ni opazila in ni mogla opaziti.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da v postopku na prvi stopnji tudi ni prišlo do drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 354. člena ZPP), in je zato pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in po 368. členu ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 166. člena ZPP v zvezi s 1. ostavkom 154. člena ZPP).