Jedro

Pri (neupravičenem) izostanku z dela gre za trajajočo kršitev delovnih obveznosti, tako da delodajalec ne more zamuditi roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj ta ne začne teči, če in dokler se delavec ne vrne na delo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 10. 2005, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki z dne 16. 9. 2008, nezakonita in se razveljavi (točka 1 izreka), da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 31. 8. 2008, in ji traja do odločitve sodišča dne 19. 1. 2010, zato ji je tožena stranka dolžna od 31. 8. 2008 do dneva odločitve sodišča dne 19. 1. 2010 priznati in vpisati delovno dobo v delovno knjižico do 31. 12. 2008. Od 1. 1. 2009 dalje je tožena stranka dolžna tožečo stranko prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od 1. 1. 2009 do 19. 1. 2010, ji od 1. 9. 2008 do 19. 1. 2001 (pravilno 2010) mesečno obračunavati plačo v višini ... EUR bruto, od tega odvesti davke in prispevke in izplačati neto plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v roku 8 dni (1. odstavek točke 2 izreka). Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 49.882,32 EUR ter zahtevek, da je tožena stranka dolžna vpisati delovno dobo v delovno knjižico od 1. 1. 2009 do 19. 1. 2010 je zavrnilo (2. odstavek točke 2 izreka, ki ni pod pritožbo). Toženi stranki pa je tudi naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 3.645,16 EUR v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo (točka 3 izreka).

Zoper obsodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) pritožuje tožena stranka. Navaja, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka v smislu 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ko je na strani 3 sodbe v obrazložitvi zapisalo, da je po vpogledu v pogodbo o zaposlitvi ugotovilo, da znaša osnovna plača tožnice ... SIT oziroma ... EUR bruto, kljub tej ugotovitvi pa je v izreku toženi stranki naložilo, da za obdobje od odpovedi pogodbe o zaposlitvi obračuna tožeči stranki plačo v višini ... EUR bruto, od katere mora neto del izplačati. Sodišče ni pojasnilo, kako je napravilo ta preskok v škodo tožene stranke. Nadalje navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje, da vročitev odpovedi tožnici ni pravilna, ker ni bilo osebne vročitve, pravno zmotna, zlasti glede na sočasno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka odpoved pogodbe o zaposlitvi sprejela preko svojega pooblaščenca. Način vročitve namreč ne more biti sporen takrat, ko oseba odpoved pogodbe o zaposlitvi dejansko prejme, saj je v 2. odstavku 139. člena ZPP določeno, da se na napake vročitve ne more sklicevati tisti, ki je pisanje dejansko prejel. Prav tako ne more biti sporna osebna vročitev, ki je opravljena po pooblaščencu odvetniku, ki se je na toženo stranko obrnil s pooblastilom in izrecno zahtevo, da se mu vroči odpoved in ostalo pisanje za njegovo stranko. Pravilo, da se lahko osebna vročitev opravi preko pooblaščenca izhaja iz 1. odstavka 137. člena ZPP. Odpoved je tožena stranka podala pravočasno, saj gre pri izostanku z dela za trajajočo kršitev, ki v konkretnem primeru sploh ni prenehala in tako tožena stranka ni zamudila in tudi ni mogla zamuditi 30-dnevnega prekluzivnega roka. Sodišče prve stopnje je tudi nepravilno ugotovilo dejansko stanje glede vprašanja, kdaj je direktor tožene stranke spoznal, da tožnice ne bo več na delo. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je mogoče razbrati, da je sodišče za začetek teka 30-dnevnega roka iz 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) vzelo čas, ko naj bi priči A.A. in A.B. direktorju tožene stranke dejala, da se družina in s tem tožnica ne nameravajo vrniti nazaj v Slovenijo in s tem na delo. To naj bi priči direktorju pojasnili junija 2008. Ker pa gre v konkretnem primeru primarno oziroma izključno za družinski in ne delovnopravni spor, ki je nastal pretežno med direktorjem tožene stranke in njegovo ženo, ne pa med direktorjem tožene stranke in otroci, ki so le sledili materi, je bolj prepričljiva izpoved direktorja tožene stranke, da je spoznal dokončnost odhoda njegove družine šele potem, ko je prišlo do razveznega postopka. Prav iz tega razloga je šele razvezna tožba, za katero je direktor tožene stranke izvedel šele v mesecu avgustu, pomenila tisto ravnanje, ki je resnost odhoda žene in drugih družinskih članov postavila na nivo dokončnosti. V tem smislu je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje se glede na svoje razloge ni posebej spuščalo v vsebino odpovednega razloga, vendar pa po mnenju tožene stranke utemeljenost odpovedi pogodbe o zaposlitvi po vsebini sicer ne more biti niti vprašljiva glede na dejstvo, da tožnice preprosto na delo ni bilo več kot pet dni (kar štiri mesece) in svojega izostanka nikomur ni opravičila, s čimer so izpolnjeni vsi pogoji iz 3. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR. Glede stroškov postopka, pa pritožba poudarja, da sodišče prve stopnje v sklepu o stroških postopka ni upoštevalo, da je tudi tožena stranka v konkretnem postopku uspela in to v celoti glede odškodninskega zahtevka. Tožba je bila namreč sestavljena iz dveh pravno samostojnih tožbenih zahtevkov in bi pravilni obračun stroškov moral poleg specificiranih stroškov tožeče stranke opraviti medsebojni pobot stroškov obeh strank. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo (pravilno: del sodbe) spremeni tako, da zahtevek zavrne v celoti oziroma podredno, da izpodbijano sodbo (del sodbe) razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek sodbe glede višine tožničine bruto plače skladen z listinskimi dokazi (plačilnimi listami), ki se nahajajo v spisu in v kolikor je sodišče prve stopnje navedlo v obrazložitvi nek drug znesek, je to le strojepisna napaka. Poleg tega pa tožena stranka višini tožbenega zahtevka, ki je skladen z zneskom v izreku sodbe, ni nikoli ugovarjala in tega ne more podajati sedaj s pritožbo. Nadalje navaja, da mora biti skladno z določilom 2. in 3. odstavka 87. člena ZDR odpoved delavcu vročena osebno in po pravilih ZPP, temu pa tožena stranka, ki je tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi posredovala s priporočeno poštno pošiljko, ni zadostila. Res je v končni fazi tožnica izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi prejela po posredovanju svojega pooblaščenca, vendar pa takšna vročitev ni v skladu s 87. členom ZDR. Tožena stranka pri vročanju vabila na zagovor in izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni postopala po 142. členu ZPP, ampak je opravila navadno vročitev po 140. členu ZPP in zaradi odsotnosti tožnice skladno s 141. členom ZPP štela, da je vročitev opravljena. Po stališču tožeče stranke pa fikcija vročitve ni mogla nastopiti, saj ji listine niso bile vročene osebno. Nadalje navaja, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po izteku prekluzivnega roka po 2. odstavku 111. člena ZDR, ker je direktor tožene stranke že v začetku meseca julija 2008 moral vedeti, da tožnice ne bo več na delo, saj sta obe priči t.j. A.B. in A.A. kljub odhodu svojih žena še nekaj časa delala pri toženi stranki in sta dala direktorju tožene stranke jasno vedeti, da se tožnica na delo ne namerava vrniti. Glede na to, da je bila odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi na pošto oddana šele 24. 9. 2008, je podana prepozno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

V obravnavani zadevi je pritožbeno sodišče o pritožbi tožene stranke že enkrat odločilo in sicer je s sodbo opr. št. Pdp 489/2010 z dne 14. 10. 2010 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, nezakonitost izredne odpovedi pa je utemeljilo le z nepravilnim vročanjem vabila na zagovor oziroma pisne obdolžitve in izredne odpovedi tožnici. Zoper pravnomočno sodbo pritožbenega sodišča je tožena stranka vložila revizijo. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom opr. št. VIII Ips 27/2011 reviziji tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo.

V ponovnem odločanju o pritožbi tožene stranke je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je pa zaradi napačne uporabe materialnega prava, dejansko stanje nepopolno ugotovilo.

Neutemeljeno pritožba očita sodišču prve stopnje, da je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ko je na strani 3 sodbe v obrazložitvi zapisalo, da je po vpogledu v pogodbo o zaposlitvi ugotovilo, da znaša osnovna plača tožnice ... SIT oziroma ... EUR bruto, kljub temu pa je toženi stranki naložilo, da za obdobje odpovedi pogodbe o zaposlitvi obračuna tožeči stranki plačo v višini ... EUR bruto in ji izplača neto del, pri tem pa ni pojasnilo, kako je prišlo do tega višjega bruto zneska. Tožnica je navedeni znesek uveljavljala s tožbo, ta znesek pa je razviden iz njenih plačilnih list za meseca julij in avgust 2008 (A4 in A5). Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi sodbe res sklicevalo le na znesek plače določen v pogodbi o zaposlitvi. V točki VII te pogodbe (A1) je določena osnovna plača, določeno pa je tudi, da se ta lahko poveča glede na rezultate družbe in delovno uspešnost delavca. Ker je tožnica v juliju in avgustu 2008 prejela bruto plačo v višini ... EUR, je bila njena dejanska plača očitno višja od plače po pogodbi o zaposlitvi. Ob tem pa pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da tožena stranka tako postavljenemu tožbenemu zahtevku po višini tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni ugovarjala.

Utemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da vročitev odpovedi tožnici ni pravilna, ker ni bila vročena tožnici osebno. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila vročena tožničini pooblaščenki, kar je skladno s 7. odstavkom 142. člena ZPP, po katerem se šteje, da je vročitev opravljena osebno stranki, če je pisanje vročeno zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu. Poleg tega pa pritožba tudi utemeljeno opozarja na določbo 6. odstavka 139. člena ZPP, po kateri se na kršitev pravil o vročanju ni mogoče sklicevati, če naslovnik kljub kršitvi prejme pisanje. V takem primeru se šteje, da je bila vročitev opravljena v trenutku, ko je naslovnik pisanje prejel. Utemeljeno opozarja pritožba tudi na to, da je tožena stranka odpoved podala pravočasno, saj gre pri izostanku z dela za trajajočo kršitev, ki v tem primeru sploh ni prenehala. Tako tožena stranka ni in tudi ni mogla zamuditi 30 dnevnega prekluzivnega roka iz 83. člena ZDR. Takšno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v več zadevah npr. v sodbah opr. št. VIII Ips 240/2010 z dne 8. 11. 2011, opr. št. VIII Ips 160/2008 z dne 12. 1. 2010 in opr. št. VIII Ips 351/2008 z dne 20. 4. 2010. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da bi bilo v konkretnem primeru od direktorja tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožnici omogoči zagovor, je napačno zaključilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita tudi zato, ker tožnici obdolžitev pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni bila vročena osebno. Če delodajalcu ni potrebno delavcu omogočiti zagovora, potem mu tudi ni potrebno poslati pisnega vabila na zagovor z obrazloženim razlogom, zaradi katerega mu namerava odpovedati pogodbo o zaposlitvi po 3. odstavku 83. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje pa ni izvajalo dokaznega postopka o utemeljenosti odpovednega razloga, saj je materialnopravno zmotno štelo, da je izredna odpoved nezakonita, ker je prepozna, ker tožnici nista bili osebno vročeni pisna obdolžitev in izredna odpoved, iz tega razloga pa je preuranjeno odločilo tudi o reintegracijskem in reparacijskem tožbenem zahtevku.

Iz navedenega izhaja, da je pritožba tožene stranke utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 351. člena ZPP in 355. člen istega zakona). Glede na naravo stvari in okoliščine primera je pritožbeno sodišče ocenilo, da postopka ne bo samo dopolnjevalo. Pri presoji, ali naj samo razpiše pritožbeno obravnavo, je izhajalo predvsem iz načela ekonomičnosti in hitrosti postopka, ter ustavne pravice do pravnega sredstva. Pri tem je upoštevalo tudi dejstvo, da sodišča prve stopnje o utemeljenosti odpovednega razloga sploh še ni odločalo in s tem v zvezi tudi ni izvajalo dokazov. V kolikor bi te dokaze prvič obravnavalo pritožbeno sodišče, bi bila s tem strankam v postopku odvzeta tudi možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ki bi ga prvič ugotavljalo šele pritožbeno sodišče. Tako bo moralo sodišča prve stopnje dopolniti dokazni postopek in ugotoviti dejansko stanje v zvezi z utemeljenostjo odpovednega razloga, ki do sedaj še sploh ni bilo ugotovljeno, torej ali je bila tožnica z dela upravičeno ali neupravičeno odsotna. Od tega pa je odvisna odločitev o zakonitosti podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter odločitev o tožničinem reintegracijskem in reparacijskem zahtevku.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.