Jedro

V zavarovalno dobo štejejo le obdobja zavarovanja, za katera so bili plačani prispevki. Tožnik je bil zavarovan kot samostojni podjetnik in kot družbenik in je bil zavezanec za prijavo v zavarovanje in za plačilo prispevkov. Za izračun pokojninske osnove in pokojninske dobe se upoštevajo podatki v matični evidenci zavarovancev.

Za upoštevanje zavarovalne dobe s povečanjem mora biti vpeljan predpisan postopek na konkretnem delovnem mestu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca z dne 15. 10. 2012 in 13. 10. 2011 ter da se mu naloži, da tožniku ponovno odmeri starostno pokojnino.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo s pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo tožnika.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. V njej navaja, da podatki o prometu v letih 1984 do 1987 dokazujejo, da je za leto 1985 nepravilno upoštevana minimalna zavarovalna osnova. Plačevanje prispevkov v teh letih je bilo odvisno od prometa v preteklem letu in si osnove posameznik ni mogel sam izbirati. V nadaljevanju navaja, da je v začetku leta 1985, po uspešnem letu 1984, doplačal prispevke, kar mu je svetovala inšpektorica in si tako izboljšal pogoje za upokojitev. Zato je povečal prispevke za 10-krat oziroma je končno plačilo pomenilo 100-krat najnižjo pokojninsko osnovo. Poleg tega je bil Sklep o najnižji pokojninski osnovi objavljen 20. marca 1985 in je prispevek znašal 20.500,00 din mesečno, do takrat pa se je plačevala akontacija. Upoštevan podatek pri oblikovanju pokojninske osnove je napačen, podatke je toženec priredil, kar izkazujejo listinski dokazi. Upoštevati bi moral tudi zavarovalno dobo s povečanjem od 1. 8. 1981 do 31. 3. 1991, to je v času, ko je začel s svojo dejavnostjo, opravljal je enako delo kot v Železarni Jesenice, v topilnici bakra, ko mu je bila takšna doba priznana. Napačna je tudi ugotovitev, da je bil od 1. 4. 1992 do 5. 1. 1994 in od 15. 8. 1995 do 31. 8. 1997 zavarovan po podlagi 40, ta podlaga bi na podlagi veljavnih predpisov prišla v poštev le od 1. 1. 2003. Delo je opravljal na podlagi pogodbe o zaposlitvi pri svojih pravnih osebah, podlaga za zavarovanje pa so takrat veljavni predpisi in bi mu morala biti ta doba upoštevana kot pokojninska doba. Za obdobje od 1. 7. 1993 do 4. 1. 1994 in v letu 1995 je iz izplačilnih list razvidno, da so bili prispevki obračunani in plačani, kar pa ni upoštevano, čeprav to izhaja iz obrazca M4, ki ga je imel toženec. Očita protispisnost glede neupoštevanja zneska 433.545,00 SIT v pokojninsko osnovo, saj ta predstavlja plačilo prispevka za čas od 1. 4. 1992 do 5. 1. 1994, plačani so bili tudi prispevki za obdobje 15. 8. 1995 do 31. 8. 1997, doba mu prav tako ni upoštevana pri odmeri pravice. Sodišče bi vse to lahko ugotovilo z izvedencem finančne stroke, vendar je ta dokaz neutemeljeno zavrnilo. Poleg tega je ugotovljeno dejansko stanje v nasprotju z listinskimi dokazi, napačno je tudi uporabljeno materialno pravo.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Tožnik je tudi sam vložil revizijo, vendar je Vrhovno sodišče ni upoštevalo, saj v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi stranka lahko opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki jo odvetnik (tretji odstavek 86. člena ZPP). Ta določba ne velja, če ima stranka opravljen pravniški državni izpit (četrti odstavek 86. člena ZPP), vendar pa kaj takega za tožnika ni izkazano. Iz enakih razlogov tudi ni upoštevalo kasnejše dopolnitve revizije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Tožnik uveljavlja več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Oporeka zavrnitvi predlaganih dokazov, ki so po njegovem mnenju bistveni za pravilno odločitev in sicer svoje zaslišanje in zaslišanje inšpektorice. Kršitev ni podana. Stranka nima neomejene in brezpogojne pravice, da se izvedejo vsi predlagani dokazi. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (2. odstavek 213. člena ZPP). Sodišče lahko zavrne dokazni predlog stranke, če gre za nesubstanciran, neprimeren ali nepotreben dokaz. V okoliščinah konkretnega primera je dokazni predlog za zaslišanje tožnika in priče glede plačila prispevkov neprimerno dokazno sredstvo, saj se plačilo prispevkov ne dokazuje s pričami, temveč z listinami, ki so v spisu in ki jih je sodišče pri odločitvi upoštevalo. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke, saj izvedenec ne more podati odgovora na vprašanje, kolikšne prispevke je tožnik plačeval v spornih obdobjih ob pomanjkanju dokazil o plačilih. Za odločitev tudi ni pomemben podatek, kolikšna je bila obveznost tožnika za plačilo prispevka, temveč v kakšni višini so bili prispevki dejansko plačani.

9. Prav tako ni utemeljen očitek o podani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma o zatrjevani protispisnosti. Ta je podana takrat, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin in samimi temi listinami, to je, ko gre za napako pri povzemanju vsebine in sodišče listinam ali zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Očitek se nanaša na dokazilo o plačilu zneska 433.545,00 SIT, za katerega tožnik v reviziji trdi, da gre za plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, nasprotno pa v pritožbi navaja, da gre za plačilo davkov in ne prispevkov ter da je pripisal črke PIZ z namenom poudarka, da je dokument pomemben z vidika uveljavljanja delovne dobe. V spisu je tudi potrdilo DURS, da gre za plačilo davčne obveznosti, kar izhaja tudi iz same listine. Revizijsko sodišče ugotavlja, da očitana kršitev ni podana, saj nasprotij med obrazložitvijo sodbe in vsebino teh listin ni. Sodišči druge in prve stopnje nista napačno povzemali listin v spisu, temveč sta na podlagi pravilnih povzetkov naredili dokazno oceno, s katero pa se tožnik ne strinja in jo izpodbija v reviziji. To ni dopustno, saj je rezultat dokazne ocene ugotovljeno dejansko stanje, očitek zmotnega ali nepopolnega ugotovljenega dejanskega stanja pa ni dopusten razlog za revizijo (tretji odstavek 370. člena ZPP).

10. Tožnik v zvezi s priznanjem zavarovalne dobe s povečanjem za čas od 1. 8. 1981 do 31. 3. 1991, ko je bil zavarovan kot samostojni podjetnik, v pretežnem delu izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni dovoljen revizijski razlog. Ob dejanski ugotovitvi, da do dokončnosti izpodbijane odločbe postopek za ugotavljanje zavarovalne dobe s povečanjem pri tožencu ni bil izveden oz. začet, je presoja, da tožniku upravičeno ni bila priznana zavarovalna doba s povečanjem od 1. 8. 1981 do 31. 3. 1991, pravilna.

11. Pravilna je tudi presoja glede upoštevanja podatkov, ki so bili podlaga za izračun pokojninske osnove. Že sodišče druge stopnje je izčrpno pojasnilo, na kakšen način in na katerih podlagah je bila izračunana pokojninska osnova. Glede na to, da zmotno uporabo materialnega prava utemeljuje le z domnevno zmotno ugotovljenim dejanskim stanjem, na ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče druge stopnje materialno pravo pravilno uporabilo, je treba revizijske navedbe glede oblikovanja pokojninske osnove tudi iz tega vidika zavrniti.

12. Tožnik se ne strinja tudi z neupoštevanjem določenih obdobjih v pokojninsko dobo. Ob dejanski ugotovitvi, da je 31. 3. 1992 vložil prijavo v zavarovanje na obrazcu M-1, iz katerega je razvidno, da si je uredil zavarovanje od 1. 4. 1992 po podlagi 40 kot direktor v zasebnem podjetju, je podlaga za uporabo materialnega prava ta uradna listina in ne kasneje predložena pogodba o zaposlitvi. Tudi če je tožnik sklenil tako pogodbo, bi moral sporočiti spremembo pristojni službi, tako zaradi vodenja zavarovalne dobe, kot tudi zaradi obveznosti plačila prispevkov. Glede slednjega, njihovega upoštevanja v pokojninsko osnovo in pokojninsko dobo ter posledice neplačevanja prispevkov sta sodišči ugotovili, da tožnik v obdobju 1. 7. 1993 do 5. 1. 1994, to je do zaključka zavarovanja pri družbi A., d. o. o., nima plačanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Plačilo zneska 433.545,00 SIT, ki se nanaša na to obdobje, je bilo izvedeno na podlagi davčne izvršbe za poplačilo davkov in obresti.

13. Tožnik očita napačno uporabo materialnega prava zaradi neupoštevanja pokojninske dobe v celoti. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ 92, Uradni list RS, št. 12/92 s spremembami) je v 218. členu določal, da je tožnik zavezanec, ki je dolžan sam poskrbeti za plačilo prispevkov pokojninsko in invalidsko zavarovanje in podatke posredovati tožencu. Tudi prej veljavni zakon (ZPIZ 83, Ur. l. SRS, št. 27/83) je v tretjem odstavku 94. člena in v prvem odstavku 212. člena določal, da se v zavarovalno dobo štejejo le obdobja zavarovanja, za katera so bili plačani predpisani prispevki. Drugačna ureditev velja le za delavce, za upoštevanje pokojninske dobe zadostuje že, da so prispevki obračunani. Če ob nastanku zavarovalnega primera v matični evidenci ni podatkov, ki so pomembni za ugotovitev pokojninske osnove, ima zavarovanec vselej možnost dokazovati, da podatki niso točni. Matična evidenca o plačah zavarovancev, od katerih so bili obračunani oziroma plačani prispevki, ki jih toženec vodi na podlagi določb Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ; Ur. l. št. 81/2000 s spremembami), ima namreč značaj javne listine. Tožnik lahko dokazuje, da so ta dejstva neresnično ugotovljena, kar pa tožniku v tem postopku ni uspelo dokazati.

14. Tožnik v spornem obdobju ni bil zavarovan kot delavec v delovnem razmerju, temveč kot direktor podjetja (podlaga 40), enako v obdobju od 15. 8. 1995 do 31. 8. 1997 in tudi, s prekinitvami, do 31. 12. 2002. Za odmero pokojnine je sporno vštevanje prvo navedenega obdobja pri Projekt inženiring d. o. o., tožnik, ki je bil zavezanec za posredovanje podatkov, obrazcev M-4 kljub večkratnem pozivanju toženca ni predložil. Obrazci REK-1, na katere se sklicuje tožnik, pa ne dokazujejo, da so bili prispevki plačani. Tudi na podlagi 191. člena ZPIZ-1 za to obdobje ni dovolj le obračun prispevkov, obdobja zavarovanja se upoštevajo le, če so bili prispevki plačani, dokazil, da so plačani, pa tožnik ni predložil, čeprav bi te podatke kot poslovodna oseba moral zagotoviti. Tožnik je predložil le dokazila, da so plačani prispevki za zdravstveno zavarovanje, ki so se v tem obdobju lahko plačevali ločeno za posamezna vejo zavarovanja. Za obdobje od 1. 9. 1997 do 15. 5. 1998 je prispevke plačeval z zamikom in ne v celoti, kar je bilo upoštevano pri izračunu pokojninske dobe, ta se upošteva v sorazmernem delu s plačilom prispevkov. Za čas od 15. 8. 1998 do 31. 12. 2002 prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje prav tako niso bili plačani. Terjatve je tožnik prijavil v stečaju in bil delno poplačan, plačilo je bilo upoštevano pri štetju pokojninske dobe. Na ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je revizijsko sodišče vezano, je zato neutemeljen revizijski očitek o zmotni uporabi materialnega prava.

15. Ker niso podani z revizijo uveljavljeni razlogi, jo je revizijsko sodišče v skladu z 378. členom ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.