Jedro

Dedič, ki je v zapuščinskem postopku odstopil dedni delež določenemu dediču, te izjave ne more preklicati, lahko pa zahteva razveljavitev, če je dal izjavo zaradi sile, grožnje zvijače ali če je bila dana v zmoti, a ne s pritožbo zoper sklep o dedovanju, ampak s tožbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom o dedovanju ugotovilo obseg zapuščine (4/5 nepremičnega premoženja: parc. št. 1152/2, 1107, 264/1, 1164, 1169, 1175, 1309, 1310, 1323, 1324 in 1259, vse k.o. B. in 4/5 odškodnine v obveznicah v višini 22.420 DEM, kar je bilo zapustniku vrnjeno v postopku denacionalizacije) in zakonite dediče. Ker so zakoniti dediči (A. T., A. K, J. R, M. T, J. Z, R.J., M. K, J. J, J. B., K. B., M. P., M. K., A. Z. in V. K.) odstopili svoje dedne deleže sodedičem S. T., N. J. in Z. V., dedič S. T. pa je svoj dedni delež odstopil sodedinjama N. J. in Z. V, je za zakoniti dedinji razglasilo zapustnikovi vnukinji N. J. in Z. V, vsako do 1/2. Proti navedenemu sklepu se pritožuje dedič S. T., ki se ne strinja, da odstopa svoj dedni delež sestrama N. J. in Z. V., saj svojo izjavo preklicuje. Po pokojnem starem očetu A. T. želi svoj dedni delež.

Dedinji N.J. in Z. V. sta na vročeno pritožbo odgovorili in predlagali, naj jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno. Pojasnjujeta, da je pritožnik do konca zapuščinske obravnave podal izjavo o odstopu dednega deleža njima, ki je ni mogoče preklicati in je zato veljavna. Menita, da pritožba po svoji vsebini sploh ni pritožba, temveč dedna izjava o preklicu že podane izjave o odstopu dednega deleža. Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik S. T. je v zapuščinski zadevi po pokojnem staremu očetu A. T. podal pisno izjavo z dne 5. 6. 2009, da svoj dedni delež odstopa sestrama Z. V. in N. J., vsaki do 1/2. V pritožbi pa preklicuje svojo izjavo o odstopu dednega deleža, ki jo je dal pred koncem zapuščinske obravnave (1. odstavek 131. člena Zakona o dedovanju - ZD; Ur. l. SRS, št. 15/76). Izjava dediča v zapuščinskem postopku, da odstopa svoj dedni delež drugemu dediču, ki ni njegov edini sodedič, je dedna izjava (in sicer enostranska izjava volje) v smislu 138. člena ZD v tistem delu, v katerem pomeni izjavo o sprejemu dediščine. V preostalem delu gre pri odstopu dednega deleža sodediču za dvostranski pravni posel. Za razveljavitev izjave o sprejemu dediščine veljajo pravila 2. odstavka 138. člena ZD, za razveljavitev ali preklic izjave, da svoj dedni delež odstopa sodedinjam, pa veljajo ustrezna pravila obligacijskega prava (45. - 49. člen Obligacijskega zakonika – OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami in dopolnitvami).

Ker gre pri odstopu dednega deleža drugemu dediču za neodplačno razpolaganje in gre torej za pogodbo, mora priti do soglasja volj. V času, ko je pritožnik izjavil, da odstopa svojo dediščino sodedinjama, ni mogla biti njegova volja nič drugega kot to, da odstopa tisti del premoženja, ki je bil takrat znan in da ga je bil pripravljen z neodplačnim razpolaganjem prenesti v korist določenih zakonitih dedičev. Dedič, ki je v zapuščinskem postopku podal takšno izjavo, te izjave v pritožbi ne more spremeniti oziroma preklicati (1. odstavek 138. člena ZD), lahko pa zahteva razveljavitev, če je dal izjavo zaradi sile, grožnje, zvijače ali če je bila dana v zmoti, a ne s pritožbo zoper sklep o dedovanju, ampak s tožbo. Izjava bi se lahko spremenila (in kot taka upoštevala) le, če bi se vsi prizadeti (v tem primeru sodedinji) s tem strinjali. Tega pritožnik ne zatrjuje, iz odgovora na pritožbo pa je razbrati, da dedinji temu celo izrecno nasprotujeta. Zato lahko pritožnik, če meni, da izjava o odstopu dediščine sodediču ne ustreza njegovi pravi volji (t. im. napaka volje), to izjavo izpodbija samo v pravdnem postopku; če se je zgolj premislil, pa to ni razlog za izpodbijanje.

Glede na navedeno je prvostopno sodišče dedno izjavo pritožnika pravilno razlagalo in izdalo sklep v skladu z njeno vsebino, zato pritožba ni utemeljena. Tožnik tako s pritožbo, v kateri preklicuje svojo izjavo o odstopu dednega deleža sodedinjama, ne more uspešno izpodbiti pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijani sklep o dedovanju potrditi (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).