Jedro

Pri presoji, ali je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca, je odločilno le, da gre za razlog, določen v prvem odstavku 111. člena ZDR-1, sodišču pa ni treba posebej ugotavljati, ali ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do poteka odpovednega roka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v II. točki izreka spremeni tako, da se odškodnina zniža z zneska 10.114,56 EUR bruto na znesek 5.057,28 EUR bruto.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 203,23 EUR v roku 8 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila in sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom prvotoženi stranki naložilo, da je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki: obračunati odpravnino v višini 26.136,89 EUR bruto, od tega zneska odvesti in plačati davke in prispevke in tožeči stranki plačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 5. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka); obračunati odškodnino v višini 10.114,56 EUR bruto, od tega zneska odvesti in plačati davke in prispevke in tožeči stranki plačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 5. 2013 dalje do plačila (II. točka izreka) in plačati zakonske zamudne obresti v višini 86,55 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila (III. točka izreka). V celoti je zavrnilo zahtevek zoper drugotoženo stranko, zahtevek zoper prvotoženo stranko glede odpravnine v višini 12.065,19 EUR bruto in zakonske zamudne obresti v višini 109,64 EUR (IV. točka izreka). S sklepom je ustavilo postopek v delu tožbe, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki obračunati bruto znesek 2.150,70 EUR, od tega zneska odvesti in plačati prispevke in izplačati dobljeni neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter da sta dolžni obračunati bruto znesek 326,52 EUR in od tega zneska odvesti in plačati davke in prispevki in tožeči stranki izplačati neto znesek (V. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (VI. točka izreka).

2. Prvotožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper I., II. in III. točko izreka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko v celoti zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo v I., II. in III. točki izreka razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je za predmetni spor odločilno, ali je potrebno delavcu v postopku presoje zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dokazati oba pogoja za podajo izredne odpovedi na podlagi 109. člena ZDR-1, torej obstoj razlogov, ki so določeni z zakonom in nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Meni, da je sodišče na podlagi listinskih dokazov ugotovilo zgolj zamujanje s plačili, v zvezi z drugim zakonskim pogojem pa sodišče pojasni, da je bilo nadaljevanje delovnega razmerja nemogoče iz razloga, ker naj bi plače zamujale že dlje časa, zaradi česar je pol leta tožeča stranka živela v negotovosti in bila v dvomu, ali ji bodo naslednje plače izplačane. Sicer pa je sodišče zaključilo, da v skladu s sodno prakso slednjega pogoja delavcu ni potrebno dokazovati. Meni, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, ker nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja ni mogoče utemeljevati z zakonskim razlogom za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (zamujanje s plačili). Navaja, da tožeča stranka izredne odpovedi ni podala zaradi nepravočasnega izplačila plač, temveč je bil glavni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, da ni bilo nobene perspektive za delovanje v obstoječi družbi, zaradi česar je tožeča stranka odšla z drugimi ključnimi zaposlenimi. Tožeča stranka tako v dokaznem postopku ni izkazala obeh kumulativnih pogojev, ki utemeljujeta zakonitost podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavca, in sicer, da delovnega razmerja kljub upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Pritožnik izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z dolžino odpovednega roka. Ne strinja se z obrazložitvijo sodišča, da sta stranki s pogodbo o zaposlitvi splošno določili odpovedni rok, kar naj bi pomenilo, da ta velja v vseh primerih, ne glede na to, ali redno odpove delavec ali delodajalec. Kot je razvidno iz pogodbe o zaposlitvi je bila pravna podlaga za sklenitev Zakon o delovnih razmerjih in Kolektivna pogodba za tekstilne, oblačilne, usnjarske in usnjarsko-predelovalne dejavnosti Slovenije. Pritožnik pojasnjuje, da je bil namen pogodbenih strank, da določita dolžino odpovednega roka zgolj v primeru, ko podaja redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavec, kar pomeni ravnanje v skladu z določili 14. člena Kolektivne pogodbe, ki določa daljši odpovedni rok, kot ga določa zakon v primeru odpovedi delavca. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prvotožene stranke prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, prav tako pa prvotoženi stranki naloži, da povrne tožeči stranki stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa delno zmotno uporabilo materialno pravo v delu odločitve o prisoji odškodnine za čas odpovednega roka.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožeča stranka z dne 27. 5. 2013 iz 4. alineje 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), ker ji prvotožena stranka dvakrat zaporedoma oziroma v obdobju šestih mesecev ni izplačala plače ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja: - da je tožeča stranka toženo stranko dne 20. 5. 2013 opomnila, da ji ni izplačala pravočasno zapadlih plač od avgusta 2012 do aprila 2013, ter o tem obvestila tudi Inšpektorat RS za delo; - da je tožena stranka plačo: za avgust 2012, ki je zapadla v plačilo 18. 9. 2012, izplačala 3. 10. 2012, za september 2012, ki je zapadla v plačilo 18. 10. 2012, izplačala 6. 11. 2012, za oktober 2012, ki je zapadla v plačilo 18. 11. 2012, izplačala 18. 12. 2012, za november 2012, ki je zapadla v plačilo 18. 12. 2012, izplačala 11. 1. 2013, za december 2012, ki je zapadla v plačilo 18. 1. 2013, izplačala 25. 2. 2013, za januar 2013, ki je zapadla v plačilo 18. 2. 2013, izplačala 22. 3. 2013, za februar 2013, ki je zapadla v plačilo 18. 3. 2013, izplačala 16. 4. 2013, za marec 2013, ki je zapadla v plačilo 18. 4. 2013, izplačala 17. 5. 2013, za april 2013, ki je zapadla v plačilo 18. 5. 2013 pa do podaje opozorila z dne 27. 5. 2013 še ni izplačala; - da tožena stranka po prejemu opomina tožeči stranki ni izplačala pripadajočih plač.

8. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 111. člena ZDR-1 zakonita in da tožeči stranki pripada odpravnina, določena za primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in odškodnina najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.

9. Neutemeljeno pritožba uveljavlja, da je izredna odpoved delavca nezakonita iz razloga, ker tožeča stranka ni izkazala tudi drugega pogoja, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do poteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Po določbi drugega odstavka 82. člena ZDR-1 lahko delavec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi v primerih oziroma iz razlogov, določenih z zakonom. Primeri oziroma razlogi so (taksativno) našteti v 111. členu ZDR-1, ki nosi naslov „razlogi na strani delodajalca“. To pomeni, da delavec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi iz izrecno navedenih razlogov na strani delodajalca. Ne gre samo za krivdne razloge ali razloge, ki bi jih delodajalec povzročil po svoji volji (namenoma), kot to zmotno meni tožena stranka. Pri presoji, ali je bil podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je zato odločilno le, da je razlog, določen v prvem odstavku 111. člena ZDR-1, zaradi katerega delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati (prvi odstavek 109. člena ZDR-1), na strani delodajalca in ne na strani delavca. Neredno izplačevanje plač v določenem obdobju ali izplačevanje z zamudo se šteje za razlog na strani delodajalca. Na delodajalcu je namreč tveganje za uspešnost poslovanja in tudi za likvidnost ter prezadolženost. Svojim delavcem mora zagotavljati delo (prvi odstavek 43. člena ZDR-1) in (ustrezno) plačilo za opravljeno delo (44. člen ZDR-1) na določen plačilni dan (38. člen ZDR-1). Če svojih obveznosti ne more izpolnjevati na tak način, imajo delavci možnost izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi(1). Pri presoji, ali je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca, je zato odločilno le, da gre za razlog, določen v prvem odstavku 111. člena ZDR-1, sodišču pa ni treba posebej ugotavljati, ali ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do poteka odpovednega roka, kar zmotno uveljavlja pritožba.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožeči stranki na podlagi tretjega odstavka 111. člena ZDR-1 dosodilo odpravnino. V skladu s citirano določbo je delavec v primeru odpovedi zaradi ravnanj iz prvega odstavka 111. člena ZDR-1 upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Tožeča stranka je bila pri prvotoženi stranki in njenem pravnem predniku zaposlena 24 let, zato je na podlagi 3. alineje drugega odstavka 108. člena ZDR-1 upravičena do odpravnine v višini 1/3 osnove, ki jo predstavlja povprečna mesečna plača, ki jo je tožeča stranka prejela v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, za vsako leto dela pri toženi stranki. V zadnjih treh mesecih pred odpovedjo znaša povprečna plača tožeče stranke 3.267,11 EUR bruto (za februar, marec in april 2013), tožeča stranka pa je tako upravičena do odpravnine v višini 26.136,89 EUR (3.267,11 EUR : 3 x 24), kakor je pravilno prisodilo sodišče prve stopnje in višji zahtevek zavrnilo.

11. V skladu s tretjim odstavkom 111. člena ZDR-1 je delavec v primeru izredne odpovedi, ki jo poda iz razlogov na strani delodajalca, upravičen do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Tretji odstavek 94. člena ZDR-1 določa, da nad 2 leti zaposlitve pri delodajalcu odpovedni rok v trajanju 30 dni narašča za vsako izpolnjeno leto zaposlitve pri delodajalcu za 2 dni, največ pa do 60 dni. Glede na to, da je bila tožeča stranka pri toženi stranki zaposlena več kot 24 let, bi bila upravičena do daljšega odpovednega roka kot 60 dni. Ker pa je že omenjena določba tretjega odstavka 94. člena ZDR-1 odpovedni rok omejila na 60 dni, je tožeča stranka upravičena do odpovednega roka v trajanju 60 dni. Skladno s tretjim odstavkom 111. člena ZDR-1 je namreč delavec v primeru odpovedi zaradi ravnanj iz prvega odstavka tega člena upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. V tem primeru pa se določa odpovedni rok, kot ga določa 94. člen ZDR-1, ki ureja minimalne odpovedne roke, in sicer v tretjem odstavku v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca iz poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti, kar utemeljeno opozarja pritožba. Sodišče prve stopnje je tako zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožeči stranki priznalo odpovedni rok v dolžini 120 dni, ki ga je imela določenega v pogodbi o zaposlitvi. Upoštevajoč določbe o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki veljajo skladno s tretjim odstavkom 111. člena ZDR-1, je namreč položaj delavca, ki poda izredno odpoved, izenačen z delavcem, ki je prejel redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožeči stranki tako pripada odpravnina zgolj za 60 dni odpovednega roka, in sicer v višini 5.057,28 EUR (2.528,64 EUR/30 = 84,288 EUR x 60).

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijani del sodbe delno spremenilo tako, da je odškodnino za čas odpovednega roka znižalo z zneska 10.114,56 EUR na 5.057,26 EUR (5. alineja 358. člena ZPP), v preostanku pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso bili podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka je s pritožbo delno uspela (v višini 5.057,28 EUR), kar predstavlja uspeh v višini 13,92 %, zato je v tej višini tudi upravičena do povračila pritožbenih stroškov. Tožena stranka stranka je utemeljeno priglasila stroške nagrade za postopek s pritožbo v višini 1.177,60 EUR, administrativne stroške v višini 20,00 EUR in 22 % DDV, kar skupaj znaša 1.461,07 EUR. Glede na dosežen uspeh toženke v pritožbenem postopku (13,91%), je upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov v višini 203,23 EUR. Tožeča stranka je tako dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške, kot izhaja iz izreka te sodbe in sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni doprinesel k rešitvi zadeve (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).

(1) Enako odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 364/2005 z dne 21. 11. 2006, opr. št. VIII Ips 223/2007 z dne 6. 11. 2008, opr. št. VIII Ips 278/2018 z dne 19. 10. 2009 in opr. št. VIII Ips 70/2008 z dne 2. 11. 2009