Jedro

Tožnikova zadeva spada med primere, ki jih pokriva ustavna odločba RS, U-I 207/08 z dne 18.3.2010, saj uveljavlja odškodnino zaradi trajanja zadeve, ki je bila končana pred 1.1.2007, zato je treba sodbo sodišča prve stopnje glede zahtevka iz tega naslova razveljaviti.

Tožnik mora izkazati, da je imel zaradi neutemeljenega pridržanja škodo v zahtevani višini.

Tožnik, ki zatrjuje obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke iz razloga nepravilnega dela sodnika, ki je odredil odvzem potne listine tožniku in ki je zavrnil predlog tožnika za vrnitev odvzete potne listine, kljub mnenju namestnika javnega tožilca, da se tožnikovi prošnji za vrnitev potne listine lahko ugodi, mora za obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke izkazati vse elemente odškodninske odgovornosti: nastanek škode, nedopustno ravnanje, odgovornost in vzročno zvezo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba razveljavi glede plačila 3.500.000,00 EUR s pripadki in glede stroškov postopka ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem delu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati 5.000.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki povrniti 2.883,98 EUR stroškov postopka.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložila pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov navedenih v 1. odstavku 338. člena ZPP, v kateri predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistvo pritožbenih navedb je: za obstoj odškodninske odgovornosti iz razloga kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zadošča, da se dokaže, da je sojenje trajalo nerazumno dolgo in ni potrebno dokazovati, da je tožnik iz tega razloga pretrpel kakšne duševne bolečine; sodbe glede premoženjske škode se ne da preizkusiti. Pričevanje tožeče stranke o njegovi premoženjski škodi ni povzeto v obrazložitev sodbe. Dejansko stanje glede premoženjske škode sploh ni ugotavljano. Tožena stranka ni prerekala dejstev navedenih na prvem naroku, niti se ni izjavila, da jih ne pozna; odškodnina zaradi neutemeljenega pripora oškodovancu pripada že na podlagi dejstva, da je bil priprt in da ni bil obsojen.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala odškodnino v znesku 3.500.000,00 EUR zaradi sojenja v nerazumnem roku v zadevi I K 454/95, ki je tekel pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani v času od 1.2.1991 do 15.4.2005. Tožbeni zahtevek iz tega naslova je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker tožnik ni dokazal, da je zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja trpel duševne bolečine.

Sodna praksa glede priznavanja odškodnine zaradi kršitve pravic do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave Republike Slovenije – URS) je bila različna, vse do odločbe Ustavnega sodišča RS U I 207/08 z dne 18.3.2010, s katero je to ugotovilo, da je 25. člen Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO), v neskladju z ustavo, v kolikor ne ureja tudi položaj oškodovancev, katerim je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred 1.1.2007, pa do takrat niso vložili zahteve za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče in predpisalo, da se do odprave ugotovljenega neskladja v pravdnih postopkih zaradi plačila denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo kot posledica domnevne kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki je prenehala pred 1.1.2007, glede meril za ugotovitev kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter glede višine in določitve pravičnega zadoščanja uporabljajo določbe Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

Tožnikova zadeva spada med primere, ki jih pokriva citira ustavna odločba, saj uveljavlja odškodnino zaradi trajanja zadeve I K 454/95, ki je bila končana pred 1. 1. 2007 in tožnik ni vložil zahteve za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče. Tožnikovi pritožbi je bilo zato v tem delu ugoditi, sodbo sodišča prve stopnje glede zahtevka iz tega naslova (3.500.000,00 EUR) razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo sodišče moralo o tožbenem zahtevku v tem delu odločiti skladno z odločbo Ustavnega sodišča RS.

5. Tožnik je s tožbo zahteval 25.000,00 EUR odškodnine za prestani čas v priporu. Pri tem je navedel, da je bil pridržan približno tri dni in da je bilo pridržanje neutemeljeno, ker kaznivega dejanja, ki se mu je očitalo, ni storil. Pravna podlaga za temelj odškodninske odgovornosti zaradi neutemeljenega pripora (pridržanja) je v določilu 542. člena Zakona o kazenskem postopku. Glede višine odmere odškodnine pa so uporabljajo splošna določila civilnega prava, se pravi v tem primeru določila Zakona o obligacijskih razmerjih, ker se je škodni dogodek zgodil v času njegove veljavnosti.

S tem, ko je tožnik v tožbi navedel, da je bil pridržan približno tri dni in da kaznivega dejanja, ki se mu je očitalo, ni storil, je tožnik podal tožbene navede le glede temelja odškodninske odgovornosti.

Z navedbo, da za prestani čas v priporu zahteva znesek 25.000,00 EUR, je tožnik označil višino zahtevane odškodnine.

V tožbi pa tožnik ni podal prav nobenih navedb na podlagi katerih bi bilo možno presoditi utemeljenost zahtevane odškodnine po višini.

Sodišče prve stopnje je na naroku 4.6.2009 tožnika pozvalo na dodatne navedbe glede odškodnine iz tega naslova. Poziv sodišča prve stopnje je bil brezuspešen, saj tožnik v tej smeri ni dopolnil tožbenih navedb.

Tožnik je v okviru izvedbe dokaza z zaslišanjem stranke izpovedal o okoliščinah in njegovih občutkih v času pridržanja, iz česar bi se sicer dalo sklepati na obstoj škode, vendar je stališče sodišča prve stopnje, da izpoved stranke ne more nadomestiti manjkajočih navedb glede obstoja škode, pravilno in v sodni praksi enotno sprejeto. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik v tožbi ni navajal dejstev, iz katerih bi izhajala višina zahtevane odškodnine, je zato pravilna. Pritožba te ugotovitve ne izpodbija. Zavrnitev zahtevka iz tega naslova je zato pravilna, saj tožnik ni izkazal, da je imel zaradi neutemeljenega pridržanja škodo v zahtevani višini.

Zmotno je pravno stališče pritožbe, da tožniku pripada odškodnina zaradi neutemeljenega pripora že zgolj zaradi tega, ker je bil priprt, a ni bil obsojen. Kakor je bilo že rečeno dejstvo, da je bil priprt, a ni bil obsojen, dokazuje obstoj temelja odškodninske odgovornosti, dolžnost tožnika pa je, da tudi navede in dokaže okoliščine o obstoju in višini škode, ki jo zahteva.

6. Tožnik je v tožbi zahteval povrnitev 1.475.000,00 EUR iz razloga, ker mu je bila s tem, ko mu je bila odvzeta potna listina, kršena ustavna pravica do prostega gibanja.

Pravna podlaga za tak tožbeni zahtevek ni v 542. členu ZKP, ampak v 26. členu Ustave Republike Slovenije v povezavi z določili o deliktni odškodninski odgovornosti, ki so vsebovana v Zakonu o obligacijskih razmerjih. Tožnik v tožbi zatrjuje obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke iz razloga nepravilnega dela sodnika, ki je odredil odvzem potne listine tožniku in ki je zavrnil predlog tožnika za vrnitev odvzete potne listine, kljub mnenju namestnika javnega tožilca, da se tožnikovi prošnji za vrnitev potne listine lahko ugodi. Za obstoj tako zatrjevane odškodninske odgovornosti tožene stranke pa morajo biti izpolnjeni vsi elementi odškodninske odgovornosti: nastanek škode, nedopustno ravnanje, odgovornost in vzročna zveza.

Tožniku je bila potna listina štev. SR XXXXX začasno, do konca kazenskega postopka, odvzeta s sklepom I Kr 31/91 z dne 28.1.1991, in sicer iz razloga, ker je obstajala bojazen, da bo tožnik odšel v tujino in se na tak način izognil kazenskemu postopku. Tožnik je 10.9.1991 vložil prošnjo za vrnitev potne listine. Njegov predlog je bil zavrnjen s sklepom Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota v Ljubljani, I Kpr 44/91 z dne 14.10.1991, ker se je v postopku ugotovilo, da še vedno obstaja bojazen, da bi tožnik potno listino izkoristil na tak način, da bi ostal v tujini in se s tem izognil kazenskemu postopku. Pritožba tožnika zoper ta sklep je bila s strani senata Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota v Ljubljani opr. št. Ks 902791 z dne 15.10.1991 zavrnjena in to kljub mnenju namestnika javnega tožilca z dne 11.10.1991, da se tožnikovi prošnji za vrnitev potne listine lahko ugodi.

Pritrditi je ugotovitvi sodišča prve stopnje, da v zvezi z odvzemom in postopkom vrnitve potne listine tožniku, ni izkazano, da bi sodišče nepravilno postopalo in da iz tega razloga ni dokazana protipravnost ravnanja sodnika.

Začasen odvzem potne listine tožniku je bil ukrep za zagotovitev njegove navzočnosti potrebne za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Izrečen je bil potem, ko je tožnik sam dal obljubo, da ne bo zapustil prebivališča. Za takšen izrek ukrepa je imelo sodišče razumne razloge v dejstvu, da je še vedno obstajala bojazen, da bo ostal v tujini in se s tem izognil kazenskemu postopku.

Sklicevanje tožnika na mnenje javnega tožilca, da se njegovi prošnji za vrnitev potne listine lahko ugodi, ne more biti uspešno, saj v mnenju tožilca niso navedeni razlogi, ki bi narekovali vrnitev potne listine tožniku.

Protipravno ravnanje sodišča (sodnika) ni izkazano. Odškodninska odgovornost tožene stranke iz tega naslova zato ne obstoji. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljeno zavrnilo.

7. Glede premoženjske škode je sodišče prve stopnje zapisalo, da tožnik ni zadostil trditveni podlagi in je zato zavrnilo dokaz z zaslišanjem prič in tožnika. Neutemeljena je tako pritožben navedba, da se izpodbijane sodbe v tem delu ne da preizkusiti.

Iz tožbenih navedb sledi, da je tožnik z zahtevkom postavljenim v tožbi v višini 5.000.000,00 EUR uveljavljal zgolj nepremoženjsko škodo zaradi sojenja v nerazumnem roku, neutemeljenega pridržanja in kršenja pravice do svobode gibanja. Tožnik v tožbi ni navajal prav nobenih dejstev povezanih v zvezi z premoženjsko škodo. Na naroku dne 8.4.2009 je tožnik pričel zatrjevati obstoj premoženjske škode (v USD). Na vprašanje sodnice, ali bo tožbeni zahtevek modificiral, se je tožnik odzval, da modifikacija ni potrebna, ker v tožbi ni navedel, da uveljavlja samo nepremoženjsko škodo. Takšno stališče tožnika je zagrešeno.

Če je tožnik želel, da se poleg zahtevka za plačilo nepremoženjske škode, ki ga je uveljavljal v tožbi, obravnava tudi njegov zahtevek na plačilo premoženjske škode, bi moral po pozivu sodišča dopolniti svoje navedbe tako, da bi navedel kolikšen del tožbenega zahtevka se nanaša na plačilo nepremoženjske, kolikšen del zahtevka pa na plačilo premoženjske škode. Ker tega ni storil, zahtevka na plačilo premoženjske škode ni postavil, kljub temu, da je zatrjeval obstoj premoženjske škode. Zgolj zatrjevanje obstoja premoženjske škode ne zadošča. Postavljen mora biti tožbeni zahtevek in to tako, da je nedvoumno, kolikšen denarni znesek se zahteva za povrnitev premoženjske škode. Ker zahtevek na plačilo premoženjske škode tožnik ni postavil, so brezpredmetne vse tiste pritožbene navedbe, ki se nanašajo na obstoj premoženjske škode.

8. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 165. člena ZPP.