Jedro

Obveznost sodišča, da svojo odločitev obrazloži, izhaja iz 22. člena Ustave RS, kot je to v svojih odločbah že večkrat poudarilo Ustavno sodišče (odločba Up-399/05 z dne 15. 5. 2008). Sodišče se mora z navedbami strank seznaniti ter se do njih, če so dopustne in za odločitev pomembne, v obrazložitvi sodbe tudi opredeliti. Pri tem sodišče ni dolžno posebej odgovarjati na vsak argument stranke, mora pa se opredeliti do tistih, ki so za presojo primera odločilni. Za zagotovitev pravice do poštenega sojenja, kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je pomembno, da stranka, če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, ter da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče ni enostavno prezrlo.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Specializirana enota za nadzor prometa je z odločbo o prekršku, št. 555007093159 z dne 19. 3. 2014, storilca prekrška samostojnega podjetnika A. Č. - prevoz stvari in storitve s težko gradbeno mehanizacijo, posredovanje pri nakupu in prodaji gradbenega materiala spoznal za odgovornega storitve prekrškov po petem odstavku 37. člena, 4. alineji četrtega odstavka 30. člena ter 3. alineji četrtega odstavka 31. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1). Za storjene prekrške mu je prekrškovni organ izrekel enotno globo v znesku 5.800,00 EUR. Okrajno sodišče v Grosupljem je s sodbo ZSV 31/2014 z dne 9. 7. 2015 storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo. Prekrškovni organ in sodišče sta odločila, da je storilec dolžan plačati sodno takso.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku po 8. točki prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). V obrazložitvi zahteve navaja, da odločba o prekršku in sodba ne vsebujeta konkretnih in razumljivih razlogov o tem, zakaj prekrškovni organ oziroma sodišče ne verjameta navedbam o ekskulpacijskih razlogih, ki jih je predložil samostojni podjetnik, oziroma nimata razlogov o tem, zakaj storilec ni uspel dokazati, da je prekršek storjen s kršenjem njegovih navodil in pravil. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v ponovno odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu prekrška. O zahtevi za varstvo zakonitosti se je storilec prekrška izjavil z vlogo, ki jo je sodišče prejelo dne 7. 4. 2016. Navedel je, da se z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti strinja, ker je vrhovna državna tožilka sledila njegovi pobudi.

B.

4. Vrhovna državna tožilka v zahtevi navaja, da niti prekrškovni organ niti sodišče nista navedla konkretnih razlogov v zvezi z uveljavljanimi ekskulpacijskimi razlogi storilca prekrška, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1. 5. Uveljavljana kršitev je podana, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba nima razlogov oziroma so razlogi nerazumljivi. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah (sodbe IV Ips 71/2011 z dne 20. 9. 2011, IV Ips 22/2014 z dne 17. 4. 2014 in druge) presodilo, da sodba nima razlogov, če sploh nima obrazložitve ali če nima obrazložitve, o kateri izmed odločb, vsebovani v izreku. V okviru uveljavljane kršitve sodišče presoja le tiste očitke zahteve za varstvo zakonitosti, ki se nanašajo na odločilna dejstva, o katerih nista zavzela stališča niti prekrškovni organ niti sodišče. 6. Iz podatkov spisa (list. št. 13) izhaja, da je samostojni podjetnik v izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška z dne 16. 5. 2013 med drugim navajal, da je pri njem zaposleni voznik prekrške storil z namenom škodovanja samostojnemu podjetniku z zavestnim kršenjem njegovih navodil. Navedel je še, da je skrb za storjene prekrške na strani voznika, ker ni upošteval veljavnih predpisov, pravilnika o izvajanju notranje kontrole in njegovih navodil. Voznika je naučil, kako oceniti težo tovora, voznik pa je prekrške storil namerno, ker se z njim sporekel in mu na ta način želel povzročiti škodo. K izjavi je predložil tudi zapisnik o zagovoru delavca o ugotovljenih kršitvah pri delu iz katerega izhaja, da je delavcu izrekel opomin ter potrdilo o opravljenem delnem rednem usposabljanju voznika V. P. Poudaril je še, da voznik storjenih prekrškov ni zanikal. 7. Navedbe v izjavi o prekršku je ponovil tudi v zahtevi za sodno varstvo v kateri je uveljavljal še, da se prekrškovni organ v odločbi o prekršku ni opredelil do ekskulpacijskih razlogov ter ni konkretiziral njegove odgovornosti.

8. Obveznost sodišča, da svojo odločitev obrazloži, izhaja iz 22. člena Ustave RS, kot je to v svojih odločbah že večkrat poudarilo Ustavno sodišče (odločba Up-399/05 z dne 15. 5. 2008). Sodišče se mora z navedbami strank seznaniti ter se do njih, če so dopustne in za odločitev pomembne, v obrazložitvi sodbe tudi opredeliti. Pri tem sodišče ni dolžno posebej odgovarjati na vsak argument stranke, mora pa se opredeliti do tistih, ki so za presojo primera odločilni. Za zagotovitev pravice do poštenega sojenja, kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je pomembno, da stranka, če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, ter da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče ni enostavno prezrlo.

9. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljana kršitev ni podana. Prekrškovni organ je v razlogih odločbe o prekršku povzel vsebino storilčeve izjave, nato pa podal obsežno dokazno oceno, zakaj uveljavljani ekskulpacijski razlogi niso podani. Navedel je, da samostojni podjetnik svojih izjav o namernem škodovanju voznika ni z ničemer dokazal, da so izjave o tem nesmiselne, saj je voznik pri samostojnem podjetniku zaposlen že od leta 2000, da je voznik sam izjavil, da vedno uporablja vzporedno regionalno cesto z namenom skrajšanja prevozne poti ter prihranka na cestnini, kar pomeni za samostojnega podjetnika zgolj korist in ne škodo, da iz izjave storilca prekrška ni jasno, na kakšen način je mogoče škodovati samostojnemu podjetniku s tem, da voznik naloži več materiala kot je to dovoljeno, saj to samostojnemu podjetniku prinaša zgolj korist, saj naenkrat pripelje večjo količino blaga, da je bil voznik zaustavljen naključno in ni mogel vedeti, da bo kontroliran, kar poleg izjave voznika še dodatno dokazuje, da voznik ni imel namen škodovati storilcu prekrška ter da je brezpredmetno sklicevanje storilca prekrška na interne akte, sprejete v podjetju.

10. Takšnim razlogom prekrškovnega organa je pritrdilo sodišče v razlogih izpodbijane sodbe, v katerih je opravilo dokazno oceno izpovedbe priče V. P. ter navedlo, da je priča izpovedala, da delodajalec zoper njega ni uvedel disciplinskega postopka, da je pred sodiščem zaslišani policist G. K. vztrajal pri zapisniku o izjavi kršitelja, v kateri je voznik P. navedel, da se na tej relaciji vozi zaradi tega, ker se na takšen način skrajša prevožena pot. Na podlagi navedenih dokazov je sodišče v razlogih sodbe zaključilo, da v obravnavnem primeru ni šlo za namerno kršenje delodajalčevih navodil, ter da storilec prekrška ni storil vsega kar bi bilo potrebno in kar je v njegovi moči, da do obravnavanih prekrškov ne bi prišlo.

11. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta prekrškovni organ in sodišče v razlogih odločbe o prekršku oziroma sodbe podala razloge, zakaj ni mogoče slediti storilčevim navedbam v zvezi z uveljavljanjem ekskulpacijskih razlogov, ter da je sodišče presodilo vse pravnorelevantne navedbe zahteve za sodno varstvo in se v zadosti meri vsebinsko opredelilo do navedb, ki se nanašajo zatrjevane razbremenilne razloge, zaradi česar uveljavljana procesna kršitev v izpodbijani pravnomočni sodbi ni podana.

C.

12. Ker uveljavljana kršitev določb postopka o prekršku ni podana, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zahtevo vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti zavrnilo.