Jedro

Predlog za vrnitev v prejšnje stanje je bil vložen iz očitno neupravičenega razloga. V tej procesni situaciji pa razpis naroka ni obligatoren. Tožena stranka ni mogla računati na to, da bo sodišče razpisalo narok za vrnitev v prejšnje stanje in bi morala že v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje konkretizirati svoje trditve (predvsem glede nastopa nenadne in nepredvidljive bolezni) in tudi predložiti dokaze.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo. V bistvenih razlogih je navedlo, da tožeča stranka ni dokazala, da je njen zakoniti zastopnik edini, ki bi bil pri njej upravičen opravljati plačila. Ob tem, da je tožena stranka pojasnila, da ima tudi druge zaposlene, ni dokazala, ali je le direktor tisti, ki lahko upravlja z njenimi transakcijskimi računi, ki jih ima odprte pri N. G. d. d. in S. d. d. Tožena stranka bi lahko ravnala skrbno (kot dober gospodarstvenik) in bi lahko za plačilo sodne takse pooblastila tretjo osebo, na primer zaposlenega v podjetju oziroma (odvetnika) pooblaščenca tožene stranke v tem gospodarskem sporu. Že v sodni praksi je bilo zavzeto stališče, da mora tožena stranka kot gospodarska družba svoje poslovanje organizirati tako, da to nemoteno poteka tudi ob morebitni odsotnosti njenega zakonitega zastopnika.(1) Tožena stranka tudi ni uspela dokazati, da bi bila bolezen njenega zakonitega zastopnika upravičen vzrok za nepravočasno plačilo sodne takse. Ker je sodišče predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo iz očitno neupravičenega razloga, z njenim predlogom pa je bila seznanjena tudi tožena stranka, sodišče ni opravilo naroka (drugi odstavek 120. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

2. Tožena stranka se je zoper sklep pravočasno pritožila in uveljavljala vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP. Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu tožene stranke ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožena stranka je v okviru svojega trditvenega bremena v skladu z 212. členom ZPP navedla, da je njen zakoniti zastopnik edini, ki je pooblaščen na transakcijskih računih tožene stranke opravljati plačilni promet. Za te trditve ni predložila nobenih dokazov. Zmoten je pritožbeni očitek, da je že s podpisom predloga za vrnitev v prejšnje stanje dokazala svojo trditev, da je le njen zakoniti zastopnik upravičen opravljati plačilni promet. Podpis na predlogu za vrnitev v prejšnje stanje pomeni le, da je predlog vložila pooblaščena oseba za toženo stranko.

5. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, tožena stranka ni v postopku dokazala, da je edina oseba, ki je pooblaščena na transakcijskih računih tožene stranke opravljati plačilni promet. Tožena stranka ni predlagala, da sodišče o dejstvu kdo je upravičen pri toženi stranki opravljati plačilni promet, zasliši zakonitega zastopnika in delavce, ki so pri njej zaposleni ali da bi k predlogu za vrnitev v prejšnje stanje predložila pooblastilo le njega samega za opravljanje poslov na vseh treh transakcijskih računih.

6. Nenazadnje pa je pravilno tudi stališče v izpodbijanem sklepu, da mora biti delo v gospodarski družbi organizirano tako, da nemoteno poteka, med drugim tudi, če je njen zakoniti zastopnik, (nenadno) odsoten.

7. Drži pritožbeno stališče, da je imela tožena stranka možnost plačati sodno takso (za pritožbo) tudi še zadnji dan petnajstdnevnega roka. Vendar bi tožena stranka, če bi želela uspeti s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje morala konkretizirano navesti, da je bila nenadna in nepredvidljiva bolezen takšne narave, da je onemogočala zakonitemu zastopniku, da plača sodno takso. Res je tožena stranka k predlogu priložila zdravniško potrdilo na obrazcu, ki je bilo izdano v skladu s Pravilnikom o obrazcu zdravniškega potrdila o upravičeni odsotnosti z naroka glavne obravnave ali drugega procesnega dejanja pred sodiščem(2) (v nadaljevanju: Pravilnik, priloga B/9, z dne 20. 7. 2015, drugi odstavek 115. člena ZPP).

8. Tožena stranka je v predlog za vrnitev v prejšnje stanje, o razlogih za upravičen vzrok o prepozno plačani sodni taksi, le prepisala zakonsko besedilo prvega stavka drugega odstavka 115. člena ZPP. Brez konkretnih dejstev in zdravniškega potrdila, v katerem bi moral izbrani zdravnik na obrazcu navesti dejstva, na podlagi katerih je ocenil, zakaj zakoniti zastopnik tožene stranke ni mogel pravočasno plačati sodne takse za pritožbo, tožena stranka s predlogom ni mogla uspeti.(3)

9. Sodišče druge stopnje ni sledilo pritožbenemu stališču, da je tožena stranka zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu, že s tem, ko je k predlogu za vrnitev v prejšnje stanje priložila navedeno zdravniško potrdilo. Sodišče druge stopnje tudi ni upoštevalo njenega dokaznega predloga o zaslišanju izbranega zdravnika I. G., ker v pritožbenem postopku ne sme upoštevati novo predlaganih dokazov (prvi odstavek 337. v zvezi s 366. členom ZPP). Tožena stranka pa tudi ni pojasnila, zakaj dokaza ni mogla predlagati že v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje.

10. Sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom v izpodbijanem sklepu, da glede na trditve tožeče stranke, sodišču ni bilo treba razpisati naroka za odločanje o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje po drugem odstavku 120. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložen iz očitno neupravičenega razloga. V tej procesni situaciji pa razpis naroka ni obligatoren. Tožena stranka ni mogla računati na to, da bo sodišče razpisalo narok za vrnitev v prejšnje stanje in bi morala že v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje konkretizirati svoje trditve (predvsem glede nastopa nenadne in nepredvidljive bolezni) in tudi predložiti dokaze, kot je bilo že pojasnjeno v tej odločbi. Zato očitana absolutna bistvena postopkovna kršitev drugega odstavka 120. v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, ni podana.

11. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ugotavlja, da ni podana nobena absolutna bistvena postopkovna kršitev (350., 366. člen ZPP, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno. Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj sodba VS RS VIII Ips 87/2001 z dne 12. 2. 2002. Op. št. (2): Uradni list RS, št. 118/2008. Op. št. (3): Več glej pravdni postopek, Zakon s komentarjem spremenjenih členov četrta knjiga, GV Založba, 2010, A. Galič, stran 96 in 97.