Jedro

Tako kot v slovenskem pravu tudi v avstrijskem pravu velja, da pogodba nastane s soglasno voljo strank.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. V obravnavani zadevi je tožeča stranka, ki je pravna oseba s sedežem v Avstriji, na podlagi pogodbe o leasingu vtoževala plačilo dolgovanih obrokov skupaj s stroški opominjanja in obrestmi. Sodišče prve stopnje je s sodbo in popravnim sklepom odločilo, da se sklep o izvršbi okrajnega sodišča v delu, ki se nanaša na toženo stranko, razveljavi še v 1. in 3. točki izreka (1. točka izreka). Ugotovilo je obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini glavnice 61,94 EUR ter izvršilne stroške v višini 1.272,22 EUR z obrestmi (2. točka izreka). Toženi stranki je nato, upoštevaje sklenjeno prisilno poravnavo, naložilo plačilo glavnice v višini 12.388,55 EUR ter izvršilnih stroškov v višini 254,44 EUR z obrestmi (3. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je s sklepom pritožbi tožeče stranke zoper popravni sklep delno ugodilo tako, da je znesek 61,94 EUR nadomestilo z zneskom 58.586,82 EUR, medtem ko je s sodbo pritožbo tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom zavrnilo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava.

4. Sodišče je revizijo vročilo tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/2008), zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po dotedanjih določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Ugotovljeno dejansko stanje

6. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva: tožena stranka je na tožečo stranko naslovila podpisano vlogo za odobritev financiranja najema petih osebnih vozil znamke Mazda, v kateri je tožeča stranka navedena kot najemodajalec (Leasinggeber), tožena stranka pa kot najemnik (Leasingnehmer); vloga za odobritev financiranja najema je vsebovala Splošne pogoje tožeče stranke, imenovane "Pogodba o najemu za Slovenijo"; v skladu z vlogo za odobritev financiranja najema petih osebnih vozil znamke Mazda in Splošnimi pogoji je bil najemodajalec zavezan kupiti predmet najema od dobavitelja in ga dati v uporabo najemniku, ki izbere dobavitelja in predmet najema; na drugi strani je bil najemnik dolžan plačati polog v višini 465.793,00 ATS ter mesečne obroke v višini 40.408,00 ATS, po izteku pogodbe pa je bil upravičen vozila odkupiti za ceno enega obroka; najemnik je bil prav tako dolžan zavarovati vozila in vinkulirati zavarovanje v dobro najemodajalca; v 4. točki Splošnih pogojev je bilo določeno, da predmet najema ostaja last najemodajalca ter da ima najemodajalec pravico (in ne dolžnost) na dokumentih, ki sodijo k predmetu najema, označiti svoje lastništvo; tožeča stranka je odobrena sredstva nakazala družbi A. d.o.o. kot dobavitelju vozil, ki si ga je izbrala tožena stranka; tožena stranka je vozila prevzela in zavarovala, nato pa zavarovanje vozil vinkulirala v korist tožeče stranke; tožena stranka je plačala polog v višini zahtevanih 465.793,00 ATS, ni pa poravnala vtoževanih 18 mesečnih obrokov po 40.408,00 ATS; v prometnih dovoljenjih je bil kot lastnik vozil naveden dobavitelj - družba A. d.o.o.; vtoževani zneski so zapadli v plačilo 1. 5. 1996 do 1. 10. 1997, tožeča stranka pa je predlog za izvršbo vložila 9. 3. 1999; tožeča stranka je svojo terjatev do tožene stranke prijavila le v drugem postopku prisilne poravnave, ki je bila potrjena s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St 145/2003 z dne 9. 2. 2004. 7. Tožena stranka je v postopku zatrjevala, da je bila v pogodbenem razmerju le z družbo A. d.o.o., s katero naj bi sklenila pogodbo o najemu vozil, naknadno pa še dogovor o pobotu terjatev, vse obveznosti iz te pogodbe oziroma dogovora pa naj bi izpolnila.

Odločitev sodišč prve in druge stopnje

8. Na podlagi navedenih ugotovitev sta sodišči prve in druge stopnje zaključili, da je bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba o finančnem leasingu, da je tožeča stranka kot leasingodajalec svojo pogodbeno obveznost izpolnila, tožena stranka kot leasingojemalec pa ne, saj vtoževanih obrokov ni plačala. Ugotovili sta obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke ter slednji naložili plačilo dolgovanega zneska pod pogoji druge potrjene prisilne poravnave.

Revizijske navedbe

9. Tožena stranka v reviziji vztraja, da s tožečo stranko ni sklenila pogodbe o finančnem leasingu. Zatrjuje, da je bila glede spornih vozil v pogodbenem razmerju le z družbo A. d.o.o., slednja pa je bila tista, ki je s tožečo stranko sklenila pogodbo o financiranju nakupa vozil. Izpostavlja, da bi tožeča stranka, če bi štela, da je s toženo stranko v pogodbenem razmerju, na podlagi Splošnih pogojev uveljavljala svojo pravico do takojšnega plačila vseh obrokov oziroma pravico do zasega vozil. Tega tožeča stranka ni storila, pač pa je leta 1999 vložila predlog za izvršbo.

10. Revizija ni utemeljena.

Presoja utemeljenosti revizije

11. V obravnavanem primeru imata pravdni stranki sedeža na območju različnih držav. Tožeča stranka ima svoj sedež v Avstriji, tožena stranka pa v Sloveniji. Ker gre za spor z mednarodnim elementom, je treba upoštevati določbe Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Ur. l. RS, št. 56/1999, 45/2008, v nadaljevanju ZMZPP), ki kot primarno navezno okoliščino za določitev prava, ki se uporabi za pogodbo, določa avtonomijo strank (19. člen ZMZPP). Kadar stranki svoje pravice do izbire prava, po katerem naj se presoja njuna pogodba, ne izkoristita, je kot subsidiarna navezna okoliščina določeno pravo najtesnejše povezanosti. ZMZPP pri tem vzpostavlja domnevo, da je najtesnejša zveza podana s pravom države, v kateri ima stranka, ki je zavezana opraviti za posamezno pogodbo značilno izpolnitev, stalno prebivališče oziroma sedež (20. člen ZMZPP).

12. V obravnavanem primeru po navedbah tožeče stranke spor izvira iz pogodbe o leasingu. Pravdni stranki nista zatrjevali, da bi sami izbrali pravo, po katerem naj se presoja njuno pravno razmerje. Zato je na podlagi 20. člena ZMZPP treba za presojo njunega pravnega razmerja, ne glede na to kako ga pravno kvalificiramo, uporabiti pravo sedeža tožeče stranke, torej avstrijsko pravo. Tožeča stranka je namreč tista, ki naj bi bila dolžna opraviti karakteristično izpolnitev (prepustiti rabo določene stvari proti plačilu).

13. Glede presoje lastninskopravnih razmerij in drugih pravic na stvareh ZMZPP kot splošno navezno okoliščino določa lego stvari (prvi odstavek 18. člena ZMZPP). Ko gre za prevozna sredstva, pa uvaja posebno pravilo, v skladu s katerim se uporabi pravo države, katere državno pripadnost imajo ta sredstva, če s predpisi Republike Slovenije ni določeno drugače (tretji odstavek 18. člena ZMZPP). Glede na registracijo spornih vozil v Sloveniji je treba v obravnavani zadevi glede lastninske pravice na njih uporabiti slovensko pravo.

14. Revizijska navajanja glede (ne)sklenitve pogodbe o finančnem leasingu so neutemeljena. Tako kot v slovenskem pravu tudi v avstrijskem pravu velja, da pogodba nastane s soglasno voljo strank (§ 861 avstrijskega Občega državljanskega zakonika (Allgemeines Bürgerliches Gesetzbuch), v nadaljevanju ABGB). Voljo se lahko izjavi izrecno z besedami in splošno sprejetimi znaki, kot tudi molče z ravnanji, ki po presoji vseh okoliščin ne dopuščajo nobenega razumnega razloga, da bi se dvomilo v njen obstoj (§ 863 ABGB). Glede na ugotovitve, da je tožena stranka tožečo stranko zaprosila za odobritev financiranja najema, kot je opredeljen s Splošnimi pogoji tožeče stranke, ter da je plačala polog, tožeča stranka pa je odobrena finančna sredstva nakazala izbranemu dobavitelju, je pravilen materialnopravni zaključek sodišč prve in druge stopnje, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o finančnem leasingu.

15. Upoštevaje slovensko pravo se lastninsko pravico na vozilu kot premičnini na podlagi prodajne pogodbe pridobi z izročitvijo stvari (40. in 60. člen slovenskega Stvarnopravnega zakonika (SPZ)), ne pa šele z vpisom pridobitelja lastninske pravice v prometno dovoljenje. Pogodbeni dogovor pravnih strank, da najemodajalec oz. leasingodajalec kupi predmet najema od dobavitelja, da je najemodajalec lastnik predmeta najema in da ima pravico, ne pa dolžnost, da na dokumentih, ki sodijo k predmetu najema, označi svoje lastništvo (4. točka Splošnih pogojev), je tako povsem v skladu z zakonsko ureditvijo pridobitve lastninske pravice. Najemodajalec, ki v razmerju do dobavitelja nastopa kot kupec vozil, torej pridobi lastninsko pravico z njihovo izročitvijo. Ob ugotovitvi, da je v vlogi za odobritev financiranja najema kot najemodajalec označena tožeča stranka, sta sodišči nižje stopnje pravilno presodili, da dobavitelj - družba A. d.o.o. ni lastnik spornih vozil, čeprav je v prometnih dovoljenjih naveden kot lastnik. Na lastništvo vozil vezane revizijske navedbe zato niso utemeljene.

16. Kot izhaja iz ugotovitev sodišč nižje stopnje, se je tožena stranka s pogodbo o finančnem leasingu zavezala plačati 36 mesečnih obrokov po 40.408,00 ATS. Vprašanje v tej pravdi je, ali še vedno obstoji njena obveznost plačati 18 obrokov, ki jih vtožuje tožeča stranka.

17. Najbolj običajen razlog prenehanja obveznosti je izpolnitev oziroma plačilo obveznosti (§ 1412 ABGB). Obveznost je treba izpolniti upniku ali njegovemu pooblaščencu, sposobnemu za sprejem (§ 1424 ABGB). V obravnavni zadevi sta sodišči nižje stopnje ugotovili, da tožena stranka kot dolžnik vtoževanega zneska tožeči stranki kot upniku ni plačala. Da bi bilo plačilo opravljeno pooblaščencu tožeče stranke, tožena stranka ni zatrjevala.

18. Po avstrijskem pravu velja, da lahko dolžnikovo obveznost izpolni tudi njegov pomočnik oziroma kdo tretji (§ 1422 in 1423 ABGB). Navedeno pa ne pomeni, da če je katerega izmed nevtoževanih obrokov tožeči stranki plačala družba ... d.o.o. kot pomočnik ali tretji, da tožena stranka, ki se je zavezala plačevati mesečne obroke po pogodbi o finančnem leasingu, ni več dolžnik za plačilo neporavnanih obrokov.

19. Obveznost lahko preneha tudi na podlagi katerega izmed drugih zakonsko določenih razlogov, na primer na podlagi pobota, odpusta dolga (§ 1438 ABGB in naslednji) ali drugega razloga. Tožena stranka v reviziji navaja, i) da je bila v pogodbenem razmerju glede spornih vozil le z družbo ... d.o.o., do katere je vse svoje obveznosti poravnala, kar je bilo tožeči stranki znano, ii) da bi lahko tožeča stranka po zamudi s plačilom vsaj dveh mesečnih obrokov zahtevala takojšnje plačilo vseh obrokov in, v primeru neplačila, zasegla predmet leasinga, pa tega ni storila, iii) da je tožeča stranka ni nikoli pozvala na plačilo zapadlih in neplačanih obrokov, temveč je proti njej in družbi A. d.o.o. vložila predlog za izvršbo ter iv) da tožeča stranka po izbrisu družbe A. d.o.o. iz sodnega registra ni predlagala nadaljevanja postopka zoper aktivne družbenike izbrisane družbe. Vrhovno sodišče ugotavlja, da te revizijske navedbe tožene stranke, tudi če bi bile resnične, ne predstavljajo katerega od razlogov za prenehanje prevzete obveznosti tožene stranke po pogodbi o finančnem leasingu.

20. Ob ugotovitvi, da tožena stranka vtoževanega zneska tožeči stranki ni plačala ter da ne obstoji noben drug razlog za prenehanje njene obveznosti, ki jo je prevzela s pogodbo o finančnem leasingu, sta sodišči nižje stopnje pravilno odločili o obstoju terjatve tožeče stranke do tožene stranke.

21. Očitek tožene stranke, da je trditev sodišča glede sklenitve pogodbe o finančnem leasingu v nasprotju z listinami v spisu, po svoji vsebini predstavlja izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Ker po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, so revizijske navedbe glede tega, kdo je podpisal vlogo za odobritev financiranja najema, pravno neupoštevne.

22. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

23. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.