Jedro

S strani delavca podano odpoved pogodbe o zaposlitvi je treba upoštevati tako, kot je bila podana. Ni podlage za to, da bi delodajalec sam presodil, da je delavec pri izredni odpovedi prekoračil rok za odpoved, da ni izvedel predhodnega postopka pred odpovedjo, oziroma da odpovedni razlogi ne obstajajo, in da bi po takšni presoji izredno odpoved preoblikoval v redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Tožena stranka tožeči stranki v obdobju šestih mesecev ni izplačala plačila za delo ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku, zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožeča stranka toženi stranki, zakonita, četudi je bila podana pred iztekom 8 dnevnega roka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo: - razveljavi se sklep, s katerim je tožena stranka štela pogodbo o zaposlitvi št. 28/07 z dne 1. 10. 2010 za razvezano z dnem 1. 2. 2011, na podlagi redne odpovedi tožeče stranke (I. točka izreka); ugotovi se, da je delovno razmerje tožeči stranki prenehalo dne 1. 2. 2011, na podlagi izredne odpovedi tožeče stranke (II. točka izreka); tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati odškodnino za izgubljeno plačilo za čas odpovednega roka v višini 720,93 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 2. 2011 dalje do plačila (III. točka izreka); tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati odpravnino v višini 466,30 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 2. 2011 dalje do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe (IV. točka izreka); tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati neizplačano plačo za mesec julij 2010 v višini 565,70 EUR neto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 8. 2010 dalje do plačila, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov od bruto zneska v višini 801,33 EUR, za mesec avgust 2010 v višini 565,70 EUR neto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2010 dalje do plačila, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov od bruto zneska v višini 801,33 EUR, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe (V. točka izreka); tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške prevoza na delo in stroške prehrane za mesec julij 2010 v višini 161,67 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 8. 2010 dalje do plačila in za mesec avgust 2010 v višini 184,76 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2010 dalje do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe (VI. točka izreka); tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati plačo za mesec januar 2011 v višini 513,67 EUR neto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2011 dalje do plačila, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov od bruto zneska v višini 720,93 EUR, v 8 dneh, da ne bo izvršbe (VII. točka izreka); tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške prehrane in prevoza na delo za mesec januar 2011 v višini 98,48 EUR neto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2011 dalje do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe (VIII. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 745,80 EUR, po paricijskem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IX. točka izreka).

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se umik tožbe v delu, ki se nanaša na plačilo prispevkov za čas od 1. 6. 2010 do 1. 2. 2011 vzame na znanje in se v tem delu postopek ustavi.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložila pritožbo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da odločitev sodišča prve stopnje temelji na ugotovitvi, da je tožeča stranka pravilno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je dokazala razloge po tretji in četrti alineji prvega odstavka 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) in da je pravilno izpeljala postopek odpovedi ter pravočasno vložila tožbo v skladu s 204. členom ZDR. Tožena stranka meni, da je odločitev sodišča zmotna in temelji na zmotni uporabi materialnega prava. Sodišče prve stopnje je odločilna dejstva in okoliščine o poteku odpovedi ugotovilo zmotno in nepopolno. Iz dokumentacije v spisu izhaja, da je tožeča stranka dne 25. 1. 2011 toženi stranki poslala opomin na izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitev, istega dne pa poslala obvestilo o kršitvah Inšpektorju RS za delo. Nato je dne 1. 2. 2011 toženi stranki podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in dne 3. 3. 2011 vložila tožbo pri pristojnem sodišču. Tožeča stranka je zgolj delno izpolnila zahtevane pogoje, saj v nadaljevanju ni izpolnila vseh nadaljnjih pogojev, predvsem, ker ni spoštovala zakonsko predpisanih rokov. To velja za 8 dnevni rok za odpoved, kot 30 dnevni rok za vložitev tožbe. Delodajalcu mora biti na voljo 8 dnevni rok, da zahtevo delavca bodisi zavrne, ali pa izpolni obveznost. Delavec pogodbe ne more odpovedati pred iztekom takšnega roka. Dejstvo je, da od dneva, ko je tožeča stranka pisno pozvala toženo stranko in obvestila inšpektorja za delo (25. 1. 2011), do dneva odpovedi 1. 2. 2011, ni potekel predpisani 8 dnevni rok. Navedenega ravnanja tožeča stranka ne more sanirati (tudi ne roka za vložitev tožbe), saj se po sprejetem stališču sodne prakse, 30 dnevni rok za vložitev tožbe šteje od dneva, ko je delavec opomnil delodajalca na izpolnitev obveznosti in inšpektorja. Tožeča stranka pa je zamudila tudi ta rok, saj je tožbo vložila 3. 3. 2011, torej po poteku 30 dni od dne, ko je dala zahtevo pri delodajalcu in obvestila inšpektorja (25. 1. 2011), zato je zmotna ugotovitev sodišča, da je tožeča stranka pravočasno vložila tožbo. Tožena stranka je tudi prepričana, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje glede pogojev odpovedi po tretji in četrti alineji prvega odstavka 112. člena ZDR, saj tožeča stranka v dokaznem postopku ni uspela dokazati, da obstojijo ti razlogi. Zakon ne določa kaj pomeni bistveno zmanjšano plačilo za delo v smislu 2. alinee 112. člena ZDR. Takšno plačilo bi zagotovo pomenilo nižje plačilo od tistega, ki je določeno z zakonom kot najnižje plačilo za polni delovni čas oziroma, kot je dogovorjeno s kolektivno pogodbo za posamezno tarifno skupino. Tožeča stranka takšnega stanja ni izkazala, sodišče pa je le pavšalno sprejelo zaključke, da je tožeča stranka brez soglasja prejemala znižane plače. Prav tako pa v konkretnem primeru ni uresničen abstraktni dejanski stan kršitve iz 4. alinee, saj se v primeru tožeče stranke ni zgodilo, da ji tožena stranka ne bi izplačala plače trikrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecih. Zgodilo se je namreč, da tožena stranka tožeči stranki ni izplačala plače za mesec julij in avgust 2010, torej dvakrat in ne trikrat zaporedoma in tudi, da ni izplačala plače v obdobju šestih mesecev, ker je plača za mesec julij 2010 zapadla v plačilo 15. 8. 2011, tožena stranka pa je pogodbo odpovedala že dne 1. 2. 2011, torej pred potekom šestih mesecev. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka, s tem, da tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov skupaj s pritožbenimi stroški, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne sodišču v ponovno sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o denarnih zahtevkih tožeče stranke, na podlagi drugega odstavka 112. člena ZDR. Za odločitev v takem primeru je bistveno, ali je tožeča stranka pogodbo odpovedala iz utemeljenega razloga in v skladu z zakonom. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožniku plača (ki bi morala biti izplačana najkasneje 15. v mesecu za pretekli mesec) za mesece julij 2010, avgust 2010 in oktober 2010 ni bila izplačana v zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku in da je zato v celoti uresničen abstraktni dejanski stan kršitve iz 4. alinee 1. odstavka 112. člena ZDR ter da je tožena stranka tožeči stranki, glede na izplačilne liste, brez soglasja izplačala nižje plače še v obdobju pred julijem 2010 in s tem je podan odpovedni razlog po 3. alinei 1. odstavka 112. člena ZDR.

Neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da se izredna odpoved delavca, ki jo delavec poda brez izvedenega predhodnega postopka, šteje za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca s posledico za delavca, da ni upravičen do izplačila odškodnine in odpravnine. Zakonitost oziroma utemeljenost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca se lahko ugotavlja le posredno, v zvezi s presojo utemeljenosti zahtevka delavca za plačilo odpravnine in odškodnine po 2. odstavku 112. člena ZDR oziroma zahteva delodajalca za plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala zaradi izredne odpovedi in takojšnjega prenehanja dela delavca. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je potrebno upoštevati tako, kot je bila podana, zato ni pravne podlage, da bi delodajalec lahko sam presojal ali je delavec pri izredni odpovedi prekoračil rok za odpoved oziroma ni izvedel predhodnega postopka pred odpovedjo oziroma, da odpovedni razlog sploh ni podan ter, da bi takšno odpoved štel kot redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 84/2009 z dne 7. 12. 2010, sodba opr. št. VIII Ips 337/2007 z dne 12. 1. 2009). Navedeno pa je storila tožena stranka (sklep – priloga A9), ko je izredno odpoved tožeče stranke štela kot redna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Izredna odpoved tožeče stranke z dne 25. 1. 2011 je bila dovolj določna, zato bi ji, na podlagi te odpovedi, morala tožena stranka takoj zaključiti delovno knjižico. Glede na navedeno je pravilna odločitev sodišča prve stopnje , da je utemeljen tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožeči stranki delovno razmerje prenehalo na podlagi izredne odpovedi z dne 1. 2. 2011. Zakon o delovnih razmerjih v 1. odstavku 112. člena ZDR določa, da lahko delavec poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v 8 dneh potem, ko predhodno pisno opozori delodajalca na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvesti inšpektorja za delo, med drugim, če mu delodajalec trikrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ni izplačal plačila za delo ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku (4. alinea) in če mu je delodajalec vsaj dva meseca izplačeval bistveno zmanjšano plačilo za delo (3. alinea). V pritožbi se tožena stranka predvsem sklicuje, da je izredna odpoved tožeče stranke nezakonita, ker jo je podala pred iztekom zakonsko določenega 8 dnevnega roka. Vrhovno sodišče RS je v sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 364/2005 z dne 21. 11. 2006 in sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 201/2010 z dne 9. 1. 2012 zapisalo, da v primeru tistih razlogov, ko je to mogoče, kar gotovo velja za izplačilo prenizke plače, delodajalec lahko naknadno izpolni svojo obveznost v roku 8 dni po opominu delavca. Če delodajalec to stori ni razloga za izredno odpoved za tisti del plačila, ki je bil naknadno plačan zaradi zamude, pa je delavec upravičen do zakonskih zamudnih obresti. Ne gre pa za enak primer če delodajalec najmanj trikrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ne izplača celotne plače v zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku, ker dejstva, da plača ni bila izplačana na plačilni dan, ni več mogoče popraviti niti s kasnejšim izplačilom. V zadevi opr. št. VIII Ips 201/2010 z dne 9. 1. 2012, je šlo za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 3. alinei 112. člena ZDR, torej za primer izplačila bistveno nižje plače, ko je torej delodajalec še imel možnost, da pojasni svoje ravnanje oziroma utemeljeno zavrne delavčeve očitke ali tudi da preneha s kršitvami oziroma izpolni svoje obveznosti. V konkretnem sporu pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka tožeči stranki, v obdobju šestih mesecev, ni izplačala plačila za delo ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku (4. alinea 112. člena ZDR) in dejstva, da plača ni bila izplačana na plačilni dan, ni več mogoče popraviti s kasnejšim izplačilom, zato tožeči stranki ni mogoče očitati, da je ravnala v nasprotju s 1. odstavkom 112. člena ZDR in da je zato odpoved nezakonita. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka tožeči stranki ni izplačala plače za mesec julij 2010, avgust 2010, za mesec oktober 2010 pa prav tako ni izplačala plače v zakonskem oziroma pogodbeno določenem roku, saj je plačo namesto 15. 11. 2010 izplačala šele dne 30. 11. 2010, kar izhaja iz plačilne liste za ta mesec (priloga A14). S tem je dejansko uresničen dejanski stan kršitve iz 4. alinee 1. odstavka 112. člena ZDR in glede na to, da je plača tožeče stranke za julij 2010 zapadla v plačilo 15. 8. 2010 in ji tožena stranka te plače ni izplačala, prav tako ne za mesec avgust 2010, ki je zapadla v plačilo 15. 9. 2010 ter da tudi plače za oktober 2010 tožena stranka ni izplačala v zakonskem oziroma pogodbeno dogovorjenem roku (15. v mesecu), temveč šele 30. 11. 2010, je vsekakor izpolnjen pogoj, da je izredna odpoved tožeče stranke zakonita, četudi je bila podana pred iztekom 8 dnevnega roka.

Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno zaključilo, da je tožeča stranka pravočasno vložila tožbo, glede na to, da je sklep tožene stranke prejela dne 17. 2. 2011, tožbo pa vložila dne 3. 3. 2011, torej v zakonskem roku (204. člen ZDR).

V 2. odstavku 112. člena ZDR je določeno, da je delavec v primeru izredne odpovedi zaradi ravnanj iz 1. odstavka tega člena upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in da odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Pravica do navedenih plačil je podana le, če je delavec, ki je izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi dokazal obstoj odpovednega razloga. Tožeča stranka je dokazala obstoj odpovednega razloga iz 4. alinee 112. člena ZDR, zato ji je sodišče prve stopnje pravilno dosodilo odškodnino za izgubljeno plačilo za čas odpovednega roka v znesku 720,93 EUR ter odpravnino v skladu s 1. odstavkom 190. člena ZDR, v višini 466,33 EUR. Višina odpravnine in odškodnine pa za stranki ni bila sporna.

Pritožbeno sodišče je seznanjeno z odločitvijo Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevi opr. št. Pdp 231/2012, vendar je bilo v sporni zadevi ugotovljeno drugačno dejansko stanje.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).