Jedro

Pooblastilno razmerje med strankama je treba presojati po določbah Zakona o obligacijskih razmerjih o naročilu (749. čl. in naslednji). Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno upoštevali 3. odst. 751. čl. ZOR, po katerem mora prevzemnik naročila upoštevati interese naročnika in ravnati kot dober gospodar, kadar naročnik ni dal določenih navodil.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo na plačilo zneska 930.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi ter zavrnilo tožbena zahtevka za 30.000,00 SIT in 770.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper sodbo prve stopnje. Obe sodišči sta v zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka ugotovili, da je tožnik sicer pooblastil toženo stranko za zastopanje v sporu z L. d.o.o., da pa ni naročil ugovora zoper sklep z dne 31.7.1991, s katerim je bilo odločeno, da je tožnikovo delo postalo nepotrebno in da se zato z dnem 5.8.1991 premesti v podjetje R. Obe sodišči sta verjeli pravnici tožene stranke, da mu je svetovala, naj sprejme ponujeno delo. Tak nasvet imata sodbi za pravilen. Tožnik ni imel utemeljenega razloga za odklonitev ponujenega dela. Tožena stranka zato ni odgovorna za škodo, ki je doletela tožnika zaradi izgube dela.

Proti tej sodbi vlaga tožnik revizijo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in ugodi tožbenemu zahtevku ali pa obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je po prejemu sklepa z dne 31.7.1991 stopil v stik s pravnico tožene stranke, ji razložil zadevo in jo prosil za sestavo ugovora zoper sklep. Pravnica mu je obljubila, da bo vložila ugovor in mu rekla, da ni dolžan iti k drugemu delodajalcu. Tožnik se je na to zanašal in ni nastopil ponujenega dela, saj je štel, da sklep zaradi ugovora ni dokončen. Pravnica tožene stranke je pozabila vložiti ugovor, zaradi česar je tožnik ostal brez dela. Revizija izpodbija dokazno oceno in navaja razloge, ki kažejo na to, da ni mogoče verjeti pravnici tožene stranke. Ta je v številnih zadevah zastopala obratno stališče od tega, ki ga kot pravilnega prikazuje v tem sporu. Meni, da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila in Državni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Tožnik vztraja pri svojem prikazu dogodkov, posebno pri trditvi, da je naročil vložitev ugovora zoper sklep L. v. d.o.o. z dne 31.7.1991, da je pravnica tožene stranke to naročilo sprejela in tožniku pojasnila, da mu ni treba nastopiti ponujenega novega dela, nato pa je pozabila vložiti ugovor in tožnika s tem ni seznanila. Iz takega prikaza dejanskih okoliščin izvaja odškodninsko odgovornost tožene stranke. Vendar teh svojih trditev v postopku na prvi stopnji ni uspel dokazati. Sodišče prve stopnje je ugotovilo drugačno dejansko stanje in sicer, da tožnik ugovora zoper sklep ni naročil, da ugovor ne bi bil utemeljen in da je pravnica tožene stranke tožnika opozorila, naj nastopi ponujeno delo. Tako dokazno oceno je sodišče druge stopnje izrečno potrdilo. Tožnik teh ugotovitev sicer ne sprejema in navaja razloge za drugačno dokazno oceno, vendar revizijsko sodišče ne more znova ocenjevati dokazov in ne more spreminjati ugotovitev o dejanskih okoliščinah (3. odst. 385.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP). Tožnik navaja zmotno ugotovitev dejanskega stanja kot revizijski razlog in opira svoje pravno stališče na dejstva, ki jih skuša dokazati. Z revizijo kot izrednim pravnim sredstvom je mogoče zahtevati procesnopravni in materialnopravni preizkus izpodbijane sodbe, ne pa tudi preizkusa pravilnosti in popolnosti dejanskih ugotovitev. Tožnikova revizija, ki se ukvarja z dokazno oceno in drugimi dejanskimi vprašanji, zato ni utemeljena.

Glede na dejstva, ugotovljena na prvi in drugi stopnji sojenja, je bilo materialno pravo uporabljeno pravilno. Pooblastilno razmerje med strankama je treba presojati po določbah Zakona o obligacijskih razmerjih o naročilu (749. čl. in naslednji). Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno upoštevali 3. odst. 751. čl. ZOR, po katerem mora prevzemnik naročila upoštevati interese naročnika in ravnati kot dober gospodar, kadar naročnik ni dal določenih navodil. Za tak položaj gre v obravnavani zadevi. Ni dokazano, da bi tožnik dal naročilo za vložitev ugovora zoper sklep in prav tako ne, da bi pravnica tožene stranke svetovala tožniku, naj ne sprejme ponujenega dela. To pa sta ključni ugotovitvi, od katerih je odvisna odškodninska odgovornost tožene stranke. Pravilno je tudi stališče, da ugovor zoper sklep z dne 31.7.1991 ne bi mogel biti uspešen, ker so bile tožnikove pravice glede na ugotovljene okoliščine upoštevane. Glede na tako dejansko in pravno stanje zadeve sta odločitvi sodišč prve in druge stopnje pravilni.

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, prav tako ne drugi razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).