Jedro

Ob nesporni ugotovitvi, da gre za zemljišče, ležeče pod nadomestnim gospodarskim objektom (pri čemer ni pomembno, ali je bil omenjeni objekt zgrajen s predpisanimi upravnimi dovoljenji ali ne), torej za zazidano stavbno zemljišče, ki se po drugem odstavku 32. člena ZDen ne vrača v naravi, razen če je na njem zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca (kar nedvomno ni) ter glede na (vkljub pozivu organa) nespremenjenemu zahtevku za vračilo v naravi, je organ zahtevo za denacionalizacijo utemeljeno zavrnil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ zavrnil zahtevek tožnikov za vrnitev dela stavbnega zemljišča, ležečega pod gospodarskim poslopjem v izmeri 38 m2 na parc. št. 828, vl. št. 547m, k.o. ..., v času podržavljenja označeno s parc. št. 324/13, vl. št. 238, k.o. ..., ki je bilo podržavljeno pok. A.A. Drugostopni organ je z odločbo, št. 4904-24/2007/9 z dne 21. 9. 2011, zavrnil pritožbo tožnikov zoper prvostopno odločbo s predlogom za odpravo in razveljavitev iste odločbe po nadzorstveni pravici. V obrazložitvi je prvostopni organ uvodoma pojasnil, da je o stanovanjski stavbi v Celju, na naslovu ... ter o pripadajočem zemljišču parc. št. 828, že odločal z delno odločbo z dne 24. 7. 1998, naknadno pa je ugotovil, da o delu parc. št. 828 še ni bilo odločeno – o stavbišču z gospodarskim poslopjem v izmeri 38 m2. Iz zemljiškoknjižnih izpiskov je razvidno, da je bila odločba z dne 24. 7. 1998 že izvršena, vendar tako, da je lastninska pravica v korist pok. upravičenke vzpostavljena na celotni stanovanjski stavbi, na delu funkcionalnega zemljišča – stavbišče z gospodarskim poslopjem izmeri 38 m2 - pa je vpisana lastninska pravica v korist pok. upravičenke in Mestne občine Celje kot skupna lastnina do nedoločenega deleža. Nadalje je navedel, da je že odločal o gospodarskem objektu (sedaj porušenem), ki je stal na podržavljeni parc. št. 324/13, in na mestu katerega sedaj stoji nadomestni gospodarski objekt v izmeri 38 m2, v obliki odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe. Zemljišča pod tem nadomestnim objektom pa organ še ni vračal in je še vedno predmet vrnitve. Nadomestni gospodarski objekt je sezidal najemnik B.B. brez ustreznih gradbenih dovoljenj in soglasja lastnice Mestne občine Celje. Gre torej za pozidano stavbno zemljišče po drugem odstavku 32. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Vprašanje, ali je bil objekt zgrajen z ustreznimi dovoljenji, ne vpliva na obliko vračila po ZDen. Organ je zato razpisal ustno obravnavo, tožnico pa je tudi pisno pozval, da spremeni svoj zahtevek za vračilo v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe in jo opozoril na posledice, če tega ne bo storila, vendar na to ni pristala. Na posredovano poročilo po 65. členu ZDen je tožnica ugovarjala, da se naj obravnavano zemljišče vrne v naravi iz razloga, ker gre za pertinenco glavni stavbi, ki nima samostojne funkcionalne in prometne vrednosti, med njo in najemnikom pa je bila tudi sklenjena pogodba, s katero je bilo tudi dogovorjena izselitev stanovalca. Organ je tožnici še pojasnil, da sklenjena pogodba ne vpliva na odločitev v postopku denacionalizacije. Drugostopni organ je v zvezi s pritožbenimi navedbami še dodal, da za zavrnitev vračila v naravi glede na drugi odstavek 32. člena ZDen ni bistvena nadomestna pozidava, ampak to, da današnji objekt, ki stoji na podržavljenem zemljišču, ni v upravičenkini lasti. Iz pogodbe z dne 11. 7. 2010 izhaja, da pravna naslednika pok. upravičenke nista lastnika tega pomožnega objekta, saj pogodba še ni veljavna. Citirana določba ZDen namreč ne določa obveze, da gre za isti objekt na zemljišču, ampak za lastninsko pravico upravičenca na njem. Iz zemljiške knjige je sicer tudi razvidno neusklajeno stanje s stanjem v naravi. Mestna občina Celje je po dejanskem stanju lastnica očitno le zemljišča v izmeri 38 m2, po podatkih e-zemljiške knjige pa je parc. št. 828 v etažni lasti in je tudi glavni objekt v skupni lasti Mestne občine Celje (del oštevilčen s št. 902 stavbe št. 576 na naslovu ... V primerih neurejenih uradnih evidenc organ tako primarno odloča na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja. V zvezi s podanim predlogom za izrek odločbe za nično, ker je bilo z delno odločbo z dne 24. 7. 1998 že odločeno o delu parc. št. 828, je drugostopni organ primarno ugotovil, da je navedeni razlog eden izmed razlogov za uveljavitev izrednega pravnega sredstva odprave in razveljavitve odločbe po nadzorstveni pravici, ne pa uveljavljanja ničnosti odločbe (2. točka prvega odstavka 274. člena ZUP). Iz dokumentacije zadeve jasno izhaja, da je prvostopni organ v izreku delne odločbe navedel, da bo o preostalem delu zahteve odločeno s posebno odločbo, v obrazložitvi pa, da so bile upravičenki med drugim podržavljene parc. št. 828 in 829. Iz spisov pa je tudi razvidno, da je po letu 1998 ves čas predmet tega postopka tudi vračilo zemljišča v izmeri 38 m2, ki je še vedno v lasti občine, stranke so v postopku ves čas sodelovale, poleg tega ni razvidno, da bi bilo zoper delno odločbo vloženo kakšno izredno pravno sredstvo. Če tožnika menita, da obstajajo razlogi za ugotovitev ničnosti delne odločbe iz leta 1998, pa lahko pri prvostopnem organu vložita ustrezni predlog. Delna odločba iz leta 1998 je očitno izvršena, zaradi česar drugostopni organ zemljiški knjigi nima podlage nalagati izvedbe popravka.

Tožnika sta vložila tožbo iz razlogov kršitev določb ZDen ter postopka. Menita, da je odločitev organa napačna, saj prepoved vračanja v naravi za zazidana zemljišča ni absolutna. Stanovalec hiše na naslovu ..., ki je zgradil prenovljen pomožni objekt, je vse svoje pravice v zvezi z zgradbo prenesel na prvo tožnico. Sklenjeno pogodbo sta prejela organ in Mestna občina Celje in ji nista ugovarjala. Stanovalcu bodo izplačana tudi investicijska vlaganja. V 4. točki pogodbe je sicer nerodno zapisano, da je vrnitev zemljišča v izmeri 38 m2 odložni pogoj, saj lastnica (prva tožnica) ne more vračati najemniku vlaganj v nepremičnino, ki je ne bo dobila vrnjene v naravi. Na podlagi te pogodbe je organ tudi ustavil postopek zaradi investicijskih vlaganj. Položaj tega objekta je dejansko in pogodbeno enak, kot že bi bila prva tožnica lastnica tega objekta. Zato takšen objekt ne more biti ovira za vračilo zemljišča v naravi. Ta pogodba rešuje vsa vprašanja denacionalizacijskega postopka in s tem uresničuje smisel ZDen. Iz dopisa Mestne občine Celje je mogoče tudi razbrati, da na tem zemljišču nima nobenega interesa. Že leta 2004 je naslovno sodišče opozorilo organ na nesmiselnost omejitve, če ni prizadet nikogaršnji interes. Pri vračilu tega zemljišča ne bi bil prizadet nikogaršnji interes, zaradi česar je nevračilo zaradi prepovedi iz drugega odstavka 32. člena ZDen nesmiselno. Prvostopni organ je tudi samovoljno ločil glavno stavbo od pripadajočega pomožnega objekta in s tem ustvaril nesmiseln pravni položaj. Iz v tožbi orisanih skic je jasno razvidno, da je pomožni objekt od glavne stavbe oddaljen le okrog 2 m. Že v času podržavljenja ni imel samostojne funkcije in je tudi nima sedaj. V obnovljenem objektu je shramba, skladišče orodja, hlevski prostor, drvarnica in garažni prostor za kolo najemnika. V celoti je obdan s parc. št. 829, katere lastnica je upravičenka. Gre torej za neločljivo funkcionalno celoto, ki je v denacionalizacijskem postopku ni dopustno ločevati. Po 16. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) je pomožni objekt sestavina stavbe in ne more biti samostojen predmet stvarnih pravic, dokler se ne loči od glavne stvari. Organ je torej napačno uporabil materialno pravo, saj pomožni objekt ne more biti v samostojnem pravnem prometu. Deloma leži celo na nujnem funkcionalnem zemljišču hiše ... Celo po obligacijskopravnih predpisih bi bilo takšno razpolaganje nično. Organ je ta ugovor ignoriral. Zavestno je tudi zavajal komisijo za denacionalizacijo, saj v zadnjem zapisniku komisije ni govora o ugovoru pertinence. Gre za ravnanje, ki bi povzročilo nesmiselno stvarnopravno situacijo, ko bi občina postala lastnica zemljišča v izmeri 38 m2, ki je popolnoma obdano z zemljiščem upravičenke, občina fizičnega dostopa do zemljišča nima, v postopku je že večkrat izjavila, da nima interesa za to zemljišče, izjavila pa je tudi, da ne nasprotuje vrnitvi v naravi, če se bo upravičenka dogovorila z najemnikom o povrnitvi vlaganj. Tožnika sta zato predlagala, da sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi in jo vrne organu v ponovno odločanje z napotkom, da mora zemljišče vrniti v naravi. Tožnika sta še (neodvisno od že podanih tožbenih ugovorov) ugovarjala, da je z izpodbijano odločbo organ odločal o isti pravnomočno končani zadevi z odločbo z dne 24. 7. 1998. Z delno odločbo z dne 24. 7. 1998 je organ v celoti odločil, da se vzpostavi lastninska pravica na vseh nepremičninah na/ob ... Stavbišče 38 m2 ni v izreku v ničemer ločeno od pravnega položaja ostalih nepremičnin. Zoper delno odločbo se tožnika nista pritožila. Kasneje pa sta iz zemljiškoknjižnega izpiska izvedela, da je Mestna občina Celje tudi solastnica tega zemljišča. Prvostopni organ je zaradi vztrajnega opozarjanja tudi po izdaji izpodbijane odločbe ''preveril'' vpis, ki je bil opravljen po delni odločbi z dne 24. 7. 1998. Organ meni, da je vpis pravilen, ker delna odločba ne določa deleža na funkcionalnem zemljišču s parc. št. 828 (ki pa ga ni mogla, ker funkcionalno zemljišče še ni bilo odmerjeno) in, da na tem zemljišču stoji objekt, zaradi česar vračilo v naravi ni možno (z delno odločbo je bila vzpostavljena lastninska pravica v korist upravičenke na stavbišču z gospodarskim poslopjem v izmeri 38 m2 in če je bilo to ''pomotoma'', prvostopni organ sedaj tega ne more utemeljevati za nazaj). Prvostopni organ je dolžan zagotoviti, da se pravnomočni izrek odločbe pravilno vknjiži. Tožnika sta glede na navedeno še predlagala, da sodišče na podlagi 274. člena ZUP izpodbijano odločbo odpravi in naloži prvostopnemu organu, da zagotovi pravilen zemljiškoknjižni vpis za vse nepremičnine iz izreka delne odločbe iz leta 1998. Toženka je v zadevi poslala upravne spise, na tožbo ni odgovorila.

Stranka z interesom Mestna občina Celje je v odgovoru na tožbo navedla, da je vrnitvi tega zemljišča vedno nasprotovala, kar kažejo podatki spisa. Tožnika v tožbi razkrivata le del dopisa stranke z interesom. Res je, da občina nima interesa, vendar pa to ne pomeni, da se strinja z vrnitvijo v naravi, ker za to po ZDen niso izpolnjeni pogoji. Tožnika sta namenoma izpustila navedbe iz dopisa z dne 4. 10. 2010, da je bilo na obravnavi 7. 9. 2010 ugotovljeno, da vračilo v naravi ni možno. Občina je tudi zaradi neusklajenega zemljiškoknjižnega stanja v tem dopisu predlagala sklenitev ustrezne listine, po kateri bi se občina odpovedala skupni lastnini, pravni nasledniki pa bi se vpisali kot edini lastniki, vendar proti plačilu. Občina namreč svojega premoženja ne more neodplačno prenašati, razen v primerih, ki jih določa zakon. Šlo je torej za predlog uskladitvene listine in ne predlog poravnave. Sama tožnika sta predlagala sklenitev poravnave, v predlogu pa zapisala, da bi organ določil odškodnino, upravičenka pa bi se tej odškodnini odpovedala v korist stranke z interesom. Če bi se občina z vračilom v naravi strinjala, potem ne bi bili potrebni predlogi za poravnavo s plačili odškodnine. Z delno odločbo v letu 1998 pa tudi ni bilo vrnjeno to zemljišče, ampak se je vzpostavila lastninska pravica le na pripadajočem delu funkcionalnega zemljišča s parc. št. 828, kar izhaja tudi iz 5. točke izreka te delne odločbe, kot tudi glede na delno odločbo z dne 12. 6. 2008, ko je bila za porušen gospodarski objekt (brez zemljišča) določena odškodnina, navedeno pa je tudi bilo, da bo o preostalem delu zahtevka še odločeno. Predlagala je zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev zahteve za vračilo dela stavbnega zemljišča, ležečega pod gospodarskim poslopjem v izmeri 38 m2 na parc. št. 828, vl. št. 547, k.o. ..., v času podržavljenja označene s parc. št. 324/13, vl. št. 238, k.o. ..., pok. denacionalizacijski upravičenki A.A. Tudi po presoji sodišča je odločitev organa pravilna. Ob nesporni ugotovitvi, da gre za zemljišče, ležeče pod nadomestnim gospodarskim objektom (pri čemer ni pomembno, ali je bil omenjeni objekt zgrajen s predpisanimi upravnimi dovoljenji ali ne – npr.: sodba VS RS, U 1071/95 z dne 4. 9. 1997), torej za zazidano stavbno zemljišče, ki se po drugem odstavku 32. člena ZDen ne vrača v naravi, razen če je na njem zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca (kar nedvomno ni) ter glede na (vkljub pozivu organa) nespremenjenemu zahtevku za vračilo v naravi, je organ zahtevo utemeljeno zavrnil. Tožnika sicer menita, da citirane določbe ZDen ne gre razlagati absolutno, zlasti glede na sklenjeno pogodbo z dne 11. 7. 2010 med prvo tožnico in najemnikom B.B., po kateri je najemnik vse svoje pravice iz gradnje prenesel na nanjo, kar po njunem mnenju pomeni, da je prva tožnica lastnica tega objekta, vendar sodišče njune razlage ne more sprejeti. Vračilo tega zemljišča bi bilo namreč možno le pod pogojem, če bi bil nadomestni gospodarski objekt v lasti pok. upravičenke A.A., kar pa ni. Tudi domnevno pomanjkanje interesa za to zemljišče s strani zavezane stranke Mestne občine Celje oziroma neprizadetost interesa katerekoli stranke postopka odločitve organa ne more spremeniti, pri čemer sodišče še pripominja, da iz dopisa Mestne občine Celje, citiranega v tožbi tožnikov, izhaja tudi, da bi se občina zemljišču odpovedala v primeru, če bi pravna naslednika pok. upravičenke (tožnika) to zemljišče plačala. S takšnim načinom odločitve (torej, ko je v zvezi z vračilom zemljišča – stavbišča pod nadomestnim gospodarskim objektom izdal samostojno oziroma dopolnilno odločbo, medtem ko je bila za stanovanjski objekt na naslovu ... že izdana delna odločba z dne 24. 7. 1998) organ tudi ni kršil ne ZDen (ki je v postopkih denacionalizacije poglavitni materialnopravni predpis za odločanje) in ne ZUP/86, saj je v tem upravnem postopku odločil o zemljišču pod nadomestnim gospodarskim objektom, ne pa o vračilu nadomestnega gospodarskega objekta oziroma porušenega pomožnega objekta v obliki odškodnine, o čemer pa je odločil z odločbo, št. 36300-178/92 z dne 12. 6. 2008. Ne glede na to pa je organ tudi smel odločiti o vračilu premoženja z večimi odločbami, saj ZUP/86 to dopušča pod pogoji iz 215. člena oziroma 216. člena. S tem pa zato tudi niso bile kršene določbe SPZ.

V zvezi s tožbenim ugovorom, da je organ z izpodbijano odločbo ponovno odločal o stvari, o kateri je bilo v upravnem postopku že pravnomočno odločeno z odločbo, št. 36300-178/92 z dne 24. 7. 1998, zaradi česar naj bi sodišče v skladu z 274. členom ZUP izpodbijano odločbo odpravilo, se sodišče strinja z razlogi, ki jih je navedel drugostopni organ v svoji odločbi in jih zato ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Sodišče tožnikoma še pojasnjuje, da če bi ta tožbeni očitek vzdržal sodno presojo, bi to pomenilo, da organ o tem delu zahteve za denacionalizacijo sploh ne bi smel več meritorno odločati, temveč bi celo moral zahtevo v tem delu (če bi o njej ponovno odločal) zavreči (drugi odstavek 125. člena ZUP/86). To pa iz podatkov upravnih spisov ni razvidno. Tožnika pa še vedno lahko (glede na po njunem mnenju nepravilno izvršen vpis v zemljiško knjigo po odločbi z dne 24. 7. 1998) vložita pri prvostopnem organu predlog za izrek ničnosti odločbe z dne 24. 7. 1998 po 279. členu ZUP, kot jima je pravilno v svoji odločbi pojasnil že drugostopni organ.

Glede na navedeno je sodišče tožbo tožnikov kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).