Jedro

Tožena stranka se je glede umika tožbe v drugi pripravljalni vlogi dovolj razločno izjavila v smeri, da umiku tožbe nasprotuje (navede, da naj sodišče – kljub umiku – tožbo zavrže zaradi odpadlega pravnega interesa zaradi priznanja iztoževane terjatve v insolvenčnem postopku, pri čemer tožeči stranki hkrati tudi očita, da tožbe ni umaknila takoj in so zato toženi stranki nastali dodatni stroški).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 1 z dne 25.2.2013 vzdrži v veljavi tako, da je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki znesek 3.197,03 EUR s pp ter izvršilne stroške v znesku 116,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.2.2013 dalje. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške pravdnega postopka.

Zoper to sodbo se je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožila tožena stranka po svoji pooblaščenki, pri čemer je predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da omenjeni sklep o izvršbi v prvem in tretjem odstavku izreka razveljavi in predmetni postopek ustavi, vse stroške postopka pa naloži v plačilo tožeči stranki. V pritožbi opozarja, da tožena stranka ni nasprotovala umiku tožbe, pri čemer s strani sodišča niti ni bila pozvana, da se izjasni, ali soglaša z umikom. V zadnji pripravljalni vlogi je tožena stranka zgolj ponovila svoje stališče, da so podani razlogi za zavrženje tožbe, samemu umiku tožbe pa tožena stranka nikoli ni nasprotovala. To pomeni, da se tožena stranka o umiku tožbe ni izjavila, zato se v skladu z drugim odstavkom 188. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) šteje, da je v umik privolila. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo določbe drugega odstavka 188. člena ZPP, zato je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ta kršitev pa je vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje bi moralo postopek ustaviti, zato je napačen tudi izrek o stroških postopka.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

V konkretnem primeru je predmet pritožbenega izpodbijanja sodba, s katero je bil na prvi stopnji končan postopek v sporu majhne vrednosti. To sodbo pa se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (458. člen v zvezi s 480. členom ZPP), kar pomeni, da pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo določbe drugega odstavka 188. člena ZPP, niti ni pravno upoštevni pritožbeni razlog. Sicer pa tudi po oceni pritožbenega sodišča iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožena stranka umiku tožbe vendarle nasprotovala. Tožena stranka se je glede umika tožbe v drugi pripravljalni vlogi dovolj razločno izjavila v smeri, da umiku tožbe nasprotuje (navede, da naj sodišče – kljub umiku – tožbo zavrže zaradi odpadlega pravnega interesa zaradi priznanja iztoževane terjatve v insolvenčnem postopku, pri čemer tožeči stranki hkrati tudi očita, da tožbe ni umaknila takoj in so zato toženi stranki nastali dodatni stroški), zato v konkretnem primeru tudi po oceni pritožbenega sodišča ne pride v poštev uporaba določbe iz drugega stavka drugega odstavka 188. člena ZPP.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.