Jedro

Podanost suma, da bo tisti, ki se ga preiskuje, uničil dokaze, sodišče ob opravljanju kontrole osebne preiskave presoja v vsaki konkretni zadevi posebej na podlagi dejstev in okoliščin, ki jih je imela policija, ki oziroma ko se je odločala, ali naj se opravi osebna preiskava.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenega R. K. se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega U. U. spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za kateri mu je izreklo pogojno obsodbo z določeno enotno kaznijo deset mesecev zapora in preizkusno dobo treh let, mu naložilo plačilo dveh tretjin stroškov kazenskega postopka, pri čemer ga je oprostilo plačila povprečnine, odvzelo mu je zasežena mamila, oškodovanca pa s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Obsojenega R. K. pa je sodišče prve stopnje spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ, za katero mu je določilo kazen deset mesecev zapora, preklicalo pogojno obsodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici, ki je postala pravnomočna 6. 5. 2008 in v kateri je bila obsojencu določena kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let, ter mu izreklo enotno kazen eno leto in dva meseca zapora. Sodišče je obsojenemu R. K. odvzelo zasežena mamila, mu naložilo plačilo ene tretjine stroškov kazenskega postopka in ga oprostilo plačila povprečnine. Višje sodišče v Kopru je pritožbo zagovornice obsojenega R. K. zavrnilo kot neutemeljeno, v neizpodbijanem delu potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča in obsojencu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornica obsojenega R. K. vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in Vrhovnemu sodišču predlagala, da prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa še, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču druge oziroma prve stopnje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da v zahtevi zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka niso podane, zaradi česar predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) poslalo obsojencu, ki se o njem ni izjavil, in njegovi zagovornici, ki v izjavi izraža nestrinjanje z mnenjem vrhovnega državnega tožilca.

B.

5. Obsojenčeva zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti v bistvenem ponavlja pritožbene navedbe in ob smiselnem uveljavljanju kršitve iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP navaja, da naj bi bila osebna preiskava obsojenca nezakonita. Ob zatrjevanju, da je bila osebna preiskava obsojenca nezakonita, podaja razlago četrtega odstavka 218. člena ZKP in meni, da je stališče drugostopenjskega sodišča glede te določbe napačno. Vložnica meni, da je glede na besedilo določbe četrtega odstavka 218. člena ZKP treba situacijo, ko je podan sum, da ima oseba pri sebi orožje za napad, razlikovati od položaja, ko je podan sum, da bo oseba odvrgla, skrila ali uničila predmete, ki ji jih je potrebno odvzeti kot dokazilo. Drugostopenjsko sodišče naj bi enako vložničino navedbo v pritožbi neutemeljeno pavšalno zavrnilo. Osebno preiskavo brez sodne odredbe naj bi bilo mogoče opraviti na podlagi suma le v primerih, če se sum nanaša na orožje za napad. Ko obstaja sum na posedovanje drugih predmetov, naj zakon ne bi dopuščal opustitve sodne preveritve utemeljenosti osebne preiskave. Sum naj bi se v tem primeru nanašal na nevarnost, da bo oseba predmete odvrgla, skrila ali uničila, ne pa tudi na obstoj predmetov, ki bi lahko bili uporabljeni kot dokazila.

6. Vrhovno sodišče je v odločbi I Ips 84/2006 z dne 15. 9. 2006 obrazložilo, kdaj smejo policisti opraviti osebno preiskavo brez odredbe sodišča. Osebna preiskava se sme po določbi drugega odstavka 214. člena ZKP opraviti, če so podani utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje in je verjetno, da se bodo pri preiskavi našli sledovi in predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek. Preiskavo odredi sodišče z obrazloženo pisno odredbo (prvi odstavek 215. člena ZKP), vendar pa smejo policisti (izjemoma) po določbi četrtega odstavka 218. člena ZKP opraviti osebno preiskavo tudi brez odredbe o preiskavi in brez navzočnosti prič, ko izvršujejo sklep o privedbi ali ko komu vzamejo prostost, če je podan sum, da ima ta orožje za napad, ali sum, da bo odvrgel, skril ali uničil predmete, ki mu jih je treba vzeti kot dokazilo v kazenskem postopku. Pogoji za odreditev osebne preiskave brez odredbe sodišča so podanost utemeljenih razlogov za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, obstoj verjetnosti, da se bodo pri preiskavi našli sledovi ali predmeti, pomembni za kazenski postopek, in obstoj suma, da ima oseba, ki naj se privede ali ki ji je vzeta prostost, orožje za napad ali da bo oseba odvrgla, skrila ali uničila predmete, ki bodo kasneje v postopku dokaz. Sum uničenja dokazov je tisti, ki izraža bistvo in izjemnost osebne preiskave kot klasičnega dejanja za zavarovanje dokazov. Pri tem morajo okoliščine primera utemeljevati nevarnost, da bo tisti, zoper katerega policija izvršuje sklep o pridržanju ali mu je vzela prostost, predmete, ki bodo kasneje v postopku dokaz, odvrgel, skril ali uničil. Podanost suma mora sodišče ob opravljanju kontrole osebne preiskave v vsaki konkretni zadevi posebej presojati na podlagi dejstev in okoliščin, ki jih je imela policija, ki oziroma ko se je odločala, ali naj se opravi osebna preiskava.

7. Na zgornji očitek vložnice sta odgovorili že sodišči prve in druge stopnje. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje opravilo preizkus ravnanja policistov na podlagi analize okoliščin, ki so bile takrat policistom znane. Sodišče je ugotovilo obstoj utemeljenega suma, da je bilo storjeno kaznivo dejanje na podlagi izpovedb prometnih policistov. Policista sta v nočnem času na osamljenem in odmaknjenem parkirišču opazila parkirani vozili, eno ob drugem, pri čemer je ena oseba sedela na vozniškem sedežu v enem od vozil, druga oseba pa se je sklanjala in z roko segala v to vozilo. Ob prihodu policistov sta bili obe osebi vidno vznemirjeni oziroma prestrašeni, oseba, ki je stala zunaj vozila (to je soobsojeni U. U.), se je pomaknila proti zadnjemu delu vozila, pri tem ji je iz rok padla rjava usnjena vrečka in obležala ob vozilu. Po policistovem vprašanju o lastništvu vrečke, je soobsojeni U. vrečko pobral, jo skozi odprto okno vrgel obsojenemu K. ter poskušal zbežati, kar mu je eden od policistov preprečil. V nadaljevanju sta si obsojenca podajala vrečko in izmenično trdila, da je od enega od njiju. Ko je eden od policistov omenjeno vrečko odvzel in po pregledu, ki je pokazal, da je v njej rjav in bel prah, posumil, da gre za mamilo. Na tej podlagi sta torej policista utemeljeno posumila, da je bilo storjeno kaznivo dejanje v zvezi s prepovedanimi drogami. Glede na to, da sta prometna policista pri obsojencih našla vrečko z rjavim in belim prahom, je potrebno pritrditi sodišču prve stopnje, da je bila s tem podana verjetnost, da se bodo pri njiju našli (še kakšni) predmeti, pomembni za kazenski postopek. Ob ravnanju soobsojenega U., ki je vrečko z rjavim in belim prahom najprej odvrgel na tla in poskušal zbežati, zatem pa sta si jo z obsojenim K. podajala in eden za drugega trdila, da je lastnik vrečke, je bil podan tudi sum, da bodo predmeti, ki bi kasneje v postopku bili dokaz, odvrženi ali uničeni. S tem so bili podani vsi pogoji za opravo osebne preiskave brez odredbe sodišča. Do razlikovanja med situacijami, kot prikazuje vložnica, ko je pri policistih podan sum, da ima oseba pri sebi orožje za napad, in situacijami, ko je podan sum, da bo oseba odvrgla, skrila ali uničila predmete, ki jih je potrebno vzeti kot dokaz kot pogoja, da se sme opraviti osebna preiskava brez odredbe sodišča, pa z ustaljenimi metodami razlage zakona ni mogoče priti.

8. V zvezi z razlago četrtega odstavka 218. člena ZKP, kot jo je zavzelo sodišče druge stopnje, vložnica smiselno uveljavlja tudi kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Protispisna in nerazumljiva naj bi bila ugotovitev sodišča, da se pritožnica strinja s tem, da je bil odvzem prostosti (obsojencu) kot pogoj za opravo osebne preiskave izpolnjen. Drugostopenjsko sodišče naj bi prišlo samo s seboj v nasprotje, ko utemeljuje, da je pri dokazno pomembnih stvareh iz četrtega odstavka 218. člena ZKP bistven zgolj sum, slednji pa je stvar konkretnih okoliščin po presoji policistov. Takšno stališče je po mnenju vložnice nevzdržno, ker naj bi dopuščalo neosnovano preventivno osebno preiskavo. Sodišče druge stopnje naj bi ravnalo pristransko, saj naj bi s svojo argumentacijo zagovarjalo obtožbo, kar naj bi pomenilo nepošteno sojenje. Nadalje vložnica nižjima sodiščema očita, da sta po sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) dolžni izvesti pravilno analizo izjav, argumentov in dokazov, ki jih predložijo stranke (zadeva Kraska v. Švica), v obravnavanem primeru pa naj bi bila analiza upoštevne norme nižjih sodišč opravljena pavšalno in na način, ki nima osnove v samem besedilu.

9. Sodišče druge stopnje je na pritožbene navedbe zagovornice odgovorilo z razlago določbe četrtega odstavka 218. člena ZKP (sklep, stran 3, prvi in drugi odstavek). Sodišče je obrazložilo, da so pogoji za opravo osebne preiskave brez odredbe sodišča obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, da policija tej osebi odvzame prostost ter podanost suma (ne pa utemeljenega suma), da bo odvrgel, skril ali uničil predmete, ki mu jih je treba vzeti kot dokazilo. Vrhovno sodišče v obrazložitvi sodišča druge stopnje ni našlo nelogičnosti, katerih obstoj uveljavlja zagovornica. Navedbe zahteve (stran 3, prvi odstavek), s katerimi vložnica drugostopenjskemu sodišču očita nelogičnosti v pri razlagi določbe 218. člena ZKP, so do tolikšne mere nerazumljive, da se Vrhovno sodišče do njih ni moglo opredeliti. Sklicevanje zagovornice na sodbo ESČP v zadevi Kraska proti Švici ni utemeljeno. ESČP je v omenjeni zadevi v točki 30 med drugim resnično zapisalo, da „je namen člena 6 Konvencije zadolžiti tribunal, da izvede pravilno analizo izjav, argumentov in dokazov, ki jih predložijo stranke, ne da bi se pri tem opiralo na lastno oceno, ali so slednje za njegovo odločitev relevantne“, vendar je povsem jasno, da sodišče ne more biti vezano na razlago prava, za kakršno se zavzema stranka v (kazenskem) postopku. V tem pogledu bi lahko šlo za kršitev določbe kazenskega postopka le v primeru, ko bi sodišče glede razlage pravne norme zavzelo arbitrarno in zakonu nasprotujoče stališče. Tega pa za obravnavani primer ni mogoče trditi. Kot je bilo povedano že zgoraj, za navedbe vložnice v zvezi z razlago določbe četrtega odstavka 218. člena ZKP ni najti podlage v pravni teoriji in praksi. Golo nestrinjanje vložnice s pravno razlago drugostopenjskega sodišča, ki je logična in skladna z zakonsko določbo četrtega odstavka 218. člena ZKP, ne more pomeniti kršitve določb kazenskega postopka ali kazati na pristranskost in nepoštenost sodišča. 10. Vložnica z navedbami, s katerimi prikazuje, da v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za opravo osebne preiskave brez odredbe sodišča, ne more uspeti. Z navajanjem, da v obravnavanem primeru na strani obsojenca ni bilo nikakršne nevarnosti za manipuliranje z morebitnimi dokazi, da iz njegovega ravnanja ni mogoče sklepati na nikakršen sum manipuliranja z dokazi, da se je sum, da je storil kaznivo dejanje, pri obsojencu konkretiziral šele z najdbo mošnjička, v katerem naj bi bilo mamilo, da osebne preiskave zaradi dolgotrajnega dela policistov očitno ni mogoče šteti za nujno preiskovalno dejanje ter da „obstoj predmetov, ki bi imeli dokazno vrednost, ni bil pri policistih niti v sferi suma, pač pa je šlo zgolj za aprioristično predpostavko, zagovornica podaja lasten pogled na obravnavani dogodek in lastno oceno dogajanja ter nasprotuje zaključkom nižjih sodišč. Na tak način zagovornica uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

11. Vrhovno sodišče je v točki 9 obrazložitve te sodbe ugotovilo, da sodišču druge stopnje v obrazložitvi določbe četrtega odstavka 218. člena ZKP ni mogoče očitati arbitrarnosti, nadaljnji očitki vložnice, da sta sodišči prve in druge stopnje kršili obsojenčeve pravice do poštenega sojenja, enakega varstva pravic, varstva njegove osebnosti in dostojanstva ter do učinkovitega pravnega sredstva, pa ostajajo na ravni golega zatrjevanja. Vrhovno sodišče ne opravlja preizkusa po uradni dolžnosti, temveč se omeji le na presojo kršitev, uveljavljanih v zahtevi za varstvo zakonitosti. Vendar mora vložnik zahteve po določbi prvega odstavka 424. člena ZKP kršitev ne samo navesti, ampak jo tudi obrazložiti. V zvezi z zatrjevanimi kršitvami omenjenih ustavnih pravic vložnica ni zadostila kriteriju obrazloženosti uveljavljane kršitve, zato se Vrhovno sodišče do teh kršitev ne more opredeliti.

C.

12. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčeve zagovornice na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

13. Okrožno sodišče v Novi Gorici je z odločbo Bpp 391/2009 z dne 23. 2. 2009 ugodilo obsojenčevi prošnji za dodelitev redne oblike brezplačne pravne pomoči za sestavo zahteve za varstvo zakonitosti zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru Kp 19/2009 z dne 23. 9. 2009 ter za oprostitev stroškov postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti. Na podlagi citirane odločbe je Vrhovno sodišče obsojenca oprostilo plačila stroškov s tem izrednim pravnim sredstvom, to je plačila sodne takse.