Jedro

Okoliščina, da sodišče ni izrecno zavrnilo izvedbe tistih dokazov, ki jih ni izvedlo, ni bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Toženka, ki ve, da v sodni register ni več vpisana kot direktorica družbe, ne sme nasproti tretjim nastopiti kot zastopnik družbe, čeprav meni, da je bila protizakonito razrešena.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Glede na prvi odstavek 498. člena ZPP je revizijsko sodišče nadaljevalo postopek po določbah ZPP/77. Pritožbo zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje naložilo toženki, da mora plačati tožeči stranki 6.000.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi in ji povrniti stroške postopka, je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožena stranka z revizijo - brez revizijskega predloga - uveljavljajoč revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka meni, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka s tem, da ni izvedlo vseh dokazov, pri tem pa ni zavrnilo izvedbe tistih dokazov, ki jih ni izvedlo. To zatrjevano kršitev določb pravdnega postopka je tožeča stranka neuspešno uveljavljala že v pritožbi, zato jo lahko tudi v reviziji.

O tem, katere dokaze bo izvedlo, odloča sodišče (drugi odstavek 220. člena ZPP). Sodišče je izvedlo dokaze, za katere je menilo, da jih je potrebno izvesti. Samo okoliščina, da ni izrecno zavrnilo izvedbe tistih dokazov, ki jih ni izvedlo, pa ni vplivala niti ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Zato ni bistvena kršitev določb pravdnega postopka, s tem pa tudi ne revizijski razlog.

V pretežnem delu revizije navaja tožena stranka okoliščine, s katerimi izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Pri tem prezre, da zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Revizija ima prav, da je vpis zastopnika pravne osebe v sodni register deklaratorne narave. Pri tem pa za presojo, ali je toženka upravičeno podpisala nalog za preodkaz 6.000.000,00 SIT, ni pomembno vprašanje, ali sta se ostala družbenika tožeče stranke, ki sploh nista stranki v sporu, upravičeno sklicevala na vpis v sodni register. Pomembno je samo, da je tožena stranka vedela (dejstvo, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje), da v sodnem registru ni več vpisana kot direktorica, zaradi česar nasproti tretjim ne sme več nastopati kot zastopnica tožeče stranke. Okoliščina, da je bila, po njenem mnenju, razrešena s položaja direktorice v nasprotju z zakonom, pa tudi ne pomeni, da lahko še naprej nastopa kot zastopnica podjetja, čeprav in dokler nezakonitost razrešitve ni sodno ugotovljena. Njena ocena, da je šlo za nezakonito razrešitev, je namreč lahko zmotna. Na kakšni podlagi utemeljuje tožena stranka mnenje, še lahko razpolaga s sredstvi družbe, čeprav ni več njena zakonita zastopnica, pa ni jasno.

Tožeča stranka je uveljavljala proti toženi stranki odškodninski zahtevek. Sodišče mu je ugodilo potem, ko je ugotovilo obstoj vseh štirih predpostavk odškodninske odgovornosti. Tudi če ni bila prejemnik spornega zneska, je s protizakonitim razpolaganjem s sredstvi tožeče stranke ta zmanjšala za 6.000.000,00 SIT, za kar odškodninsko odgovarja.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Ker tudi ni tistih revizijskih razlogov, na katere mora paziti revizijsko sodišče po 386. členu ZPP po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo (393. člen ZPP).