Jedro

ZDR-1 ne določa, kolikšna je višina dodatka na delovno dobo. To prepušča kolektivnim pogodbam na ravni dejavnosti. Če pa delodajalca ne zavezuje nobena kolektivna pogodba na ravni dejavnosti, pa to še ne pomeni, da njegovi delavci niso upravičeni do izplačila dodatka na delovno dobo. Če delodajalca ne zavezuje nobena kolektivna pogodba, je treba izhajati iz ureditve pravice v drugih kolektivnih pogodbah.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da tožniku plača razliko v plači za mesec december 2016 v znesku 368,44 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2017 dalje do plačila in razliko v plači za mesec januar 2017 v znesku 57,28 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2017 dalje do plačila. Kar je tožnik zahteval več (plačilo razlike v plači za mesec december 2016 v znesku 8,44 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi), je zavrnilo. Toženki je še naložilo (v zvezi s popravnim sklepom z dne 7. 12. 2023), da je dolžna na račun sodišča prve stopnje povrniti tožnikove stroške v znesku 937,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi; tožniku pa, da je dolžan povrniti toženki njene stroške v znesku 230,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da je zavezanec za plačilo sodne takse toženka v višini 85,67 %.

2. Zoper sodbo (dejansko zoper njen ugodilni del) se pritožuje toženka, in sicer iz razlogov bistvenih kršitev pravil postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Sodišču prve stopnje očita, da je tožniku za mesec december 2016 priznalo več, kot je tožnik dejansko zahteval. Tožnik je namreč uveljavljal premalo izplačano plačo za obdobje od 5. 12. 2016 do vključno 27. 1. 2017. Sodišče prve stopnje pa je tožniku obračunalo plačo za celoten mesec december 2016, to je v polnem obsegu 21 delovnih dni, kljub temu, da je tožnik manjko uveljavljal le od 5. 12. 2016 dalje. Sodišče prve stopnje je s tem prekoračilo tožbeni zahtevek. Nadalje navaja, da je tožnik svoje izračune temeljil na podlagi predhodnih izplačil toženke, ne pa na podlagi 10. člena pogodbe o zaposlitvi. Ker je bil tožnik v vtoževanem obdobju doma na čakanju, ni bil upravičen do izplačila stroškov v zvezi z delom, saj mu ti niso nastali. Jih pa je tožnik pri podaji tožbenega zahtevka očitno upošteval, kar je zmotno. Sodišče prve stopnje navedenega ni upoštevalo. Nadalje meni, da tožnik ni upravičen do izplačila dodatka za delovno dobo. Poudarja, da tožnik tudi za mesec januar 2017 ni zahteval plačila celotne plače, pač pa le njen sorazmerni del. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških postopka, in sicer glede odločitve o deležu uspeha strank v postopku. Meni, da je v nasprotju z določili ZPP in sodno prakso odločitev o uspehu strank po posameznih fazah postopka, in sicer v fazi do delnega umika tožbe in nato v fazi po delnem umiku tožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju presojalo tožnikov zahtevek za plačilo razlik v plači oziroma pravilno razlik v nadomestilih plače za meseca december 2016 in januar 2017. 5. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek za plačilo premalo izplačanega nadomestila plače za mesec december 2016. Tožnik je za ta mesec zahteval plačilo razlike v nadomestilu plače v znesku 376,88 EUR, sodišče prve stopnje pa mu je prisodilo 368,44 EUR, torej manj, kot je tožnik zahteval. Sodišče prve stopnje je torej odločilo v mejah postavljenega tožbenega zahtevka (prvi odstavek 2. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Tudi ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno izračunalo tožnikovo plačo za celoten mesec december 2016, to je za 21 delovnih dni, čeprav naj bi jo tožnik uveljavljal le za čas od 5. 12. 2016 dalje. Kot izhaja že iz tožbenih navedb, je tožnik pri izračunu vtoževane razlike v nadomestilu plače za mesec december 2016 izhajal iz 21 delovnih dni, torej glede na celoten mesec december 2016. Tako je vtoževano razliko nadomestila plače izračunal tudi sodni izvedenec, zoper izračune katerega toženka ni ugovarjala. Sodišče prve stopnje torej pri izračunu ni upoštevalo daljšega časovnega obdobja, kot ga je v svoji trditveni podlagi tožnik.

6. Pritožba neutemeljeno poudarja, da je tožnik za mesec januar 2017 zahteval le sorazmerni del razlike v nadomestilu plače, to je do 27. 1. 2017. Sodišče prve stopnje je namreč navedeno upoštevalo, kar jasno izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe.

7. Nadalje je neutemeljena pritožbena navedba, da je tožnik pri izračunu tožbenega zahtevka upošteval tudi stroške prevoza in malice, čeprav ti tožniku v vtoževanem obdobju, ker je bil doma na čakanju, niso nastali. Tožnik je v ponovljenem sojenju natančno pojasnil izračun višine tožbenega zahtevka, iz katerega ne izhaja, da bi bili v njem zajeti tudi stroški prevoza in malice. Navedeno ne izhaja niti iz izvedenskega mnenja, na katerem temelji odločitev sodišča prve stopnje in zoper katerega toženka, kot rečeno, ni imela pripomb.

8. Toženka v pritožbi neutemeljeno in tudi neobrazloženo vztraja na stališču, da tožnik ni upravičen do izplačila dodatka na delovno dobo. Kot je pritožbeno sodišče v tej zadevi pojasnilo že v sodbi in sklepu Pdp 406/2022, je izplačilo dodatka za delovno dobo zakonska obveznost, ki se ji toženka kot delodajalec ne more izogniti. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) v 129. členu določa, da delavcu pripada dodatek za delovno dobo; višina dodatka za delovno dobo se določi v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti. Gre za dodatek, ki je stalen in obvezen ter je zakonsko določen del plače. ZDR-1 ne določa, kolikšna je višina tega dodatka. To prepušča kolektivnim pogodbam na ravni dejavnosti. Če pa delodajalca ne zavezuje nobena kolektivna pogodba na ravni dejavnosti, pa to še ne pomeni, da njegovi delavci niso upravičeni do izplačila dodatka na delovno dobo. Če delodajalca ne zavezuje nobena kolektivna pogodba, je treba izhajati iz ureditve pravice v drugih kolektivnih pogodbah (sklep VSRS VIII Ips 191/2018, točka 17 obrazložitve). Večina v vtoževanem obdobju veljavnih kolektivnih pogodb pa je določala dodatek za delovno dobo v višini 0,5 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe, kot ga je tožnik vtoževal in kot mu je sodišče prve stopnje pravilno sledilo.

9. Neutemeljena je tudi pritožba zoper odločitev o stroških postopka oziroma odločitev o deležu uspeha strank v postopku. Sodišče prve stopnje je namreč pri izračunu stroškov pravilno upoštevalo, da sta bila uspeha strank do delnega umika tožbe in končna uspeha različna. V primeru delnega umika tožbe namreč odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka poteka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerjajo po uspehu (po določilih 154. člena ZPP). Odločitev sodišča prve stopnje je torej skladna z določili ZPP in sodno prakso (prim. npr. sodbi VSL I Cp 562/2023 in I Cp 1682/2013), zato je neutemeljen pritožbeni očitek o nasprotnem.

10. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).