Jedro

Bistveno za verjeten obstoj terjatve je torej ugotavljanje ali je toženka tožnikom ustrezno pojasnila, kakšno dolgoročno ekonomsko breme s sklenitvijo pogodbe prevzemajo, saj neustrezna in nezadostna pojasnilna dolžnost na eni strani kaže na toženkino slabo vero, na drugi strani pa na takšen informacijski razkorak med pogodbenimi strankami, pri katerem tožniki zaradi pomanjkljivih informacij v času sklepanja pogodb niso imele možnosti sprejeti preudarne in razumne odločitve, četudi se je breme njihovih odločitev lahko pokazalo šele v obdobju (več letih) po sklenitvi pogodb.

Tožniki so v tožbi podali trditveno podlago, da pojasnilna dolžnost toženke v razmerju do njih ni bila ustrezno izpolnjena, zato je pogodbeni pogoj nepošten in s tem pogodbi nični. Trditveno podlago glede neustrezno oziroma pomanjkljivo izpolnjene pojasnilne dolžnosti so podali tudi v predlogu za izdajo začasne odredbe, pri čemer so se v tem predlogu sklicevali na vse navedbe v tožbi, kar je skladno z obstoječo sodno prakso dopustno. Toženka je v ugovoru, kot obrambnem sredstvu zoper izdano začasno odredbo, obširno pojasnila izpolnjevanje pojasnilne dolžnosti in zatrdila, da je bila ta ustrezna ter da so tožniki pred sklenitvijo posojilnih pogodb razumeli vse možne rizike in obremenitve. Toženka v pritožbi utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje do njenih ugovorov ni izreklo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep se v izpodbijanem delu, to je v III. točki izreka, razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. V obravnavani zadevi so tožniki vložili tožbo, s katero zahtevajo ugotovitev ničnosti dveh posojilnih pogodb,1 dveh notarskih zapisov in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve ter plačilo zneskov z zamudnimi obrestmi, kot so navedeni v drugi in četrti točki tožbenega zahtevka. Poleg tega zahtevajo ugotovitev, da sta vknjižbi hipotek neveljavni in se izbrišeta. S posebnim predlogom so tožniki zahtevali izdajo začasne odredbe, in sicer, da se učinkovanje kreditnih pogodb začasno zadrži do pravnomočnega končanja tega spora, ter da se toženki prepoveduje razpolagati s terjatvami po obeh pogodbah in sporazumih o zavarovanju denarnih terjatev in te terjatve izvrševati v izvršilnem postopku zoper tožnike. V primeru kršitve so predlagali izrek denarne kazni v višini 50.000 EUR.

2. Sodišče prve stopnje je s sklepom 24. 8. 2023 predlogu tožnikov v celoti ugodilo. Zoper sklep je toženka podala obsežen ugovor, o katerem je sodišče prve stopnje odločilo s tu izpodbijanim sklepom, in sicer je ugovoru delno ugodilo ter sklep o začasni odredbi razveljavilo v II. in III. točki izreka, v preostalem pa je ugovor zavrnilo in sklep o začasni odredbi (v I., IV., V. in VI. točki izreka) obdržalo v veljavi. Začasno odredbo je torej obdržalo v veljavi v delu, da se učinkovanje posojilnih pogodb začasno zadrži do pravnomočnega končanja tega spora. Ali povedano drugače, da se začasno zaustavi plačevanje mesečnih obrokov s strani tožnikov toženki.

3. Zoper zavrnilni del, to je III. točko izreka izpodbijanega sklepa, toženka vlaga pritožbo iz vseh dopustnih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) ter najprej navaja, da je sodišče napačno ugotovilo, da je terjatev tožnikov izkazana, saj ni odločalo z zahtevanim standardom stopnje verjetnosti, ampak je navedlo, da predlog tožnikov ni že na prvi pogled neutemeljen, kar je napačno. Nadalje je sodišče v 13. do 17. točki obrazložitve povzelo relevantno pravno podlago, a je ni vezalo na predmetno zadevo, saj je konkretno pojasnilo podalo zgolj v 18. točki obrazložitve, pa še to neutemeljeno, saj iz 6. in 8. člena kreditnih pogodb izhaja, da so bili tožniki ustrezno opozorjeni na vsa mogoča tveganja. Sodišče prve stopnje je tudi napačno štelo, da je za ugotovitev ničnosti dovolj zgolj ugotovitev o neizpolnitvi pojasnilne dolžnosti, ter ni pojasnilo, zakaj je štelo, da je bil pogodbeni pogoj nepošten oziroma tega sploh ni presojalo. Gre za dva ločena elementa in neustrezno opravljene pojasnilne dolžnosti ni mogoče enačiti z nepoštenim pogodbenim pogojem. Poleg tega se sodišče ni opredelilo do navedb in dokazov, ki jih je toženka izpostavila v ugovoru zoper izdano začasno odredbo, zaradi česar sklep ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, odločitve se ne da preizkusiti in je prišlo do bistvene postopkovne kršitve. V zvezi s sodbo Sodišča Evropske unije (SEU) C-287/2022 pojasnjuje, da je sodišče to sodbo nepravilno vzelo kot direktno pravno podlago za izdajo začasne odredbe in je bilo s tem napačno uporabljeno materialno pravo. Iz te sodbe namreč ne izhaja, da je potrebno začasni odredbi v postopku presoje ničnosti kreditne pogodbe v CHF vedno ugoditi. Tožniki pogojev iz 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) niso ustrezno konkretizirali, sodišče pa ni ugotavljalo dejanskega stanja v konkretnem primeru in ni obrazložilo, v čem naj bi bili tožniki oškodovani. Zgolj zatrjevano dejstvo, da so odplačali več kot so dobili, pa ne predstavlja težko nadomestljive škode. Edina relevantna primerjava bi lahko bila v CHF in ne v EUR, zato je sodišče zmotno ugotovilo, da je že prišlo do preplačila glavnice, pri čemer je treba upoštevati tudi pogodbene obresti, ki so jih tožniki dolžni toženki plačati za izposojo denarja. Napačna je tudi ugotovitev glede izpolnjenega pogoja reverzibilnosti. Obrestna mera in tečaj sta namreč "živa instituta", katera se dnevno oziroma mesečno spreminjata, zato povrnitve v stanje pred začasno odredbo ni mogoče doseči. Izdaja takšne začasne odredbe je tudi izredno nevarna in lahko vodi do situacije, ko se bo število tožb na ničnost kreditnih pogodb močno povečalo, saj bo vsak potrošnik, ki ne bo mogel odplačevati kredita, vložil tožbo na ničnost kreditne pogodbe ter dosegel zavarovanje, s katerim bo pridobil večletni brezplačni moratorij na odplačevanje obrokov. Tudi pri pogoju reverzibilnosti je sodišče plačilo obresti povsem spregledalo. Toženka še navaja, da je nevarnost nastanka škode kvečjemu na njeni strani in ne na strani tožnikov, saj bo zaradi začasne odredbe utrpela zgoraj navedene večje neugodne posledice, kot bi jih utrpeli tožniki brez izdaje začasne odredbe. Toženka predlaga zavrnitev predloga tožnikov za izdajo začasne odredbe v celoti oziroma razveljavitev sklepa v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ter priglaša pritožbene stroške.

4. V odgovoru na pritožbo tožniki pritožbene navedbe prerekajo. Predlagajo zavrnitev pritožbe in priglašajo pritožbene stroške.

5. Pritožba je utemeljena.

_Verjetnost vtoževane terjatve_

6. Pritožbenemu sodišču splošno znano dejstvo je, da je večje število posojilojemalcev v letih 2006, 2007 in 2008 sklenilo posojilne pogodbe za najem kredita v CHF ali z valutno klavzulo EUR/CHF. Takšni sta tudi v tem postopku obravnavani pogodbi (A4, A5), katerih ničnost zahtevajo tožniki. Prav tako je splošno znano dejstvo, da se v zvezi s temi pogodbami pred slovenskimi sodišči obravnava večje število sporov ter je bilo sprejetih več odločitev na več ravneh odločanja, to je na vseh treh stopnjah rednega sodstva, na Ustavnem sodišču RS (USRS) ter tudi pred SEU. Ti postopki se vodijo pred sodišči že več let. Čas prinaša spremembe in te se, ker je pravo živa tvorba, lahko odražajo v razvoju prava, tudi sodniškega. In če spremembe pravnih predpisov praviloma ne vplivajo na že odprte sodne postopke, sprememba sodne prakse najvišjega, to je Vrhovnega sodišča RS (VSRS) povzroči, da predhodni precedensi kot pravni vir postanejo obsolentni, odločbe ki se nanje opirajo, pa materialnopravno napačne.2 Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je VSRS v zvezi s tematiko posojil v CHF najprej zavzelo stališča v odločbah II Ips 201/2017, II Ips 197/2018, II Ips 195/2018, II Ips 32/2019 in II Ips 137/2018 in podobno v drugih, ki pa so bila z novejšimi stališči SEU, USRS in VSRS v posameznih vidikih presežena oziroma nadgrajena, kar je razvidno iz odločb USRS Up 54/19, Up 810/20 in Up 14/21 ter VSRS II Ips 8/2022, II Ips 18/2022, II Ips 54/2023, II Ips 49/2023, II Ips 56/2023, II Ips 72/2023 in drugih, pa tudi iz odločb SEU v združenih zadevah C-776/19 do C-782/19, C-609/19 (Paribas) ter C-405/21. Navedenih odločb pritožbeno sodišče na tem mestu ne povzema, saj se imajo možnost seznaniti z njimi tako sodišče prve stopnje kot stranke z vpogledom v javne evidence.

7. Ob povedanem je pri odločitvi treba upoštevati v novejši sodni praksi zavzeta stališča: (1) da Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot) potrošnikom daje širšo varstvo kot Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (Direktiva 93/13), (2) da 24. člen ZVPot samostojno (v odnosu do Direktive 93/13) omogoča preglednost glavnega pogoja in ugotavljanje njegove (ne)poštenosti, (3) da so vsi štirje pogoji po 24. členu ZVPot samostojni, (4) da je dobra vera vsebovana v vseh štirih pogojih po 24. členu ZVPot, (5) ter da ob izkazanem nepoštenem pogoju po tem členu ni potrebno dodatno ugotavljanje dobre vere na strani posojilodajalca in znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank. Bistvena je torej ustrezna pojasnilna dolžnost. Če ta ni bila opravljena, je podan pogoj po 4. alineji 24. člena ZVPot (nepoštenost glavnega pogoja zaradi nasprotovanja načelu vestnosti in poštenja), pa tudi po prvi alineji tega člena, saj je podano znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah obeh strank. Posamezne zgoraj naštete odločbe VSRS pa so celo zavzele stališče, da je ob umanjkanju ustrezne pojasnilne dolžnosti zaradi kompleksnosti in prepletenosti podan dejanski stan, ki se prilega vsem štirim alinejam 24. člena ZVPot.3

8. Bistveno za verjeten obstoj terjatve je torej ugotavljanje ali je toženka tožnikom ustrezno pojasnila, kakšno dolgoročno ekonomsko breme s sklenitvijo pogodbe prevzemajo, saj neustrezna in nezadostna pojasnilna dolžnost na eni strani kaže na toženkino slabo vero, na drugi strani pa na takšen informacijski razkorak med pogodbenimi strankami, pri katerem tožniki zaradi pomanjkljivih informacij v času sklepanja pogodb niso imele možnosti sprejeti preudarne in razumne odločitve, četudi se je breme njihovih odločitev lahko pokazalo šele v obdobju (več letih) po sklenitvi pogodb. Ob povedanem so neutemeljene vse pritožbene navedbe v zvezi sodno prakso, ki jo toženka našteva v pritožbi in pritožbeni ugovor, da sodišče ni uporabilo ustrezne pravne podlage. Pomanjkljiva pojasnilna dolžnost ob zgoraj podanih pravnih podlagah (pravnih pravilih in sodni praksi) vodi neposredno v ničnost pogodbe in so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene.

9. Za ugotovitev obstoja verjetnosti vtoževane terjatve, torej ali sta sporni pogodbi nični, je treba konkretni dejanski stan aplicirati na zgoraj navedene pravne podlage. Tožniki so v tožbi podali trditveno podlago, da pojasnilna dolžnost toženke v razmerju do njih ni bila ustrezno izpolnjena, zato je pogodbeni pogoj nepošten in s tem pogodbi nični. Trditveno podlago glede neustrezno oziroma pomanjkljivo izpolnjene pojasnilne dolžnosti so podali tudi v predlogu za izdajo začasne odredbe, pri čemer so se v tem predlogu sklicevali na vse navedbe v tožbi, kar je skladno z obstoječo sodno prakso4 dopustno. Toženka je v ugovoru, kot obrambnem sredstvu zoper izdano začasno odredbo, obširno pojasnila izpolnjevanje pojasnilne dolžnosti in zatrdila, da je bila ta ustrezna ter da so tožniki pred sklenitvijo posojilnih pogodb razumeli vse možne rizike in obremenitve. Toženka v pritožbi utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje do njenih ugovorov ni izreklo.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, sicer v obsežnem sklepu, s katerim je odločalo o toženkinem ugovoru, v zvezi z verjetnostjo vtoževane terjatve konkretno presojo naredilo zgolj v 18. točki, v kateri se je opredelilo do zapisov v obeh posojilnih pogodbah, in pri tem ugotovilo, da zgolj ti zapisi ne zadostujejo standardu ustrezno opravljene pojasnilne dolžnosti. Takšna presoja sodišča prve stopnje je nezadostna in pomanjkljiva, saj ni podalo odgovora na trditve obeh strank v zvezi s pojasnilno dolžnostjo. Zato pritožbeno sodišče izpodbijane odločitve niti ni moglo preizkusiti.

11. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej preveriti ali je trditvena podlaga obeh strank v zvezi s pojasnilno dolžnostjo zadostna. V tej fazi postopka pritožbeno sodišče ocenjuje, da so pravdne stranke podale zadostne trditve. Potem pa bo moralo v konkretnem primeru zapolniti standard ustrezne pojasnilne dolžnosti, ki je glede na zgoraj navedeno sodno prakso naslednji: vsebina pojasnilne dolžnosti mora biti takšna, da lahko povprečen potrošnik razume konkretno delovanje pogodbenega pogoja na tej podlagi in oceni potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za svoje finančne obveznosti,5 ter da je treba za izpolnitev zahteve po preglednosti z informacijami, ki jih sporoči prodajalec ali ponudnik povprečnemu potrošniku, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, omogočiti ne le, da razume, da lahko glede na nihanje menjalnega tečaja gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ampak tudi, da v okviru sklenitve kreditov v tuji valuti razume resničen obseg določenega tveganja, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju zaradi mogočih nihanj menjalnih tečajev, posebej v primeru velikega znižanja in vrednosti valute, v kateri prejema dohodke glede na obračunsko valuto.6 Naloga toženke kot banke je torej bila, da je tožnike celostno informirala, da so lahko sprejeli preudarno odločitev o prevzemanju ekonomskih tveganj ob vedenju, da lahko v času večjih gospodarskih pretresov valuta CHF kot valuta varnega zavetja močno aprecira, ter da se lahko obremenitev kreditojemalcev, ki svoje dohodke prejemajo v nacionalni valuti, bistveno poveča, in sicer tako, da je več ne bodo mogli nositi. Ni dvomov, da je dokazno breme, da je bila pojasnilna dolžnost v okviru navedenega pravnega standarda opravljena, na toženki.

12. Sodišče prve stopnje bo torej moralo ponovno opraviti presojo ali je toženka svojo pojasnilno dolžnost do tožnikov ustrezno opravila. Pri tem bo moralo odgovoriti na trditve obeh strank, za svojo odločitev pa podati prepričljive, razumljive ter zadostne razloge za (ne)obstoj verjetnosti vtoževane terjatve, to je glede ničnosti obeh pogodb. V tem delu je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zaradi pomanjkljive obrazložitve pa je podana tudi absolutna bistvena kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri tem pritožba pravilno opozarja na dokazni standard verjetnosti, saj ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da predlog tožnikov ni že na prvi pogled neutemeljen, temu dokaznemu standardu ne zadosti. V okviru ponovljenega dokaznega postopka bo moralo sodišče prve stopnje, poleg določil v obeh kreditnih pogodbah, obravnavati tudi listinske dokaze, to so poročila Banke Slovenije in ostale listine, na katere se pravdni stranki v zvezi s pojasnilno dolžnostjo sklicujeta. Postopek zavarovanja z začasno odredbo mora biti hiter in sumaren ter narok v tem postopku ni obligatoren, a bo sodišče prve stopnje pri ugotavljanju, v kakšnem obsegu je bila pojasnilna dolžnost izpolnjena, do teh ugotovitev lahko prišlo tudi z zaslišanjem (vsaj nekaterih) strank in bančnih uslužbencev.

_Pogoji po drugem odstavku 272. člena ZIZ_

13. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da relevantno pravno podlago za izdajo začasnih ukrepov v postopkih o nepoštenih potrošniških pogodbah predstavlja Direktiva 13/93. Po 7 (1) členu Direktive 93/13 morajo države članice zagotoviti, da v interesu potrošnikov in konkurentov zagotovijo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki. Po sprejetju sodbe SEU C-287/22 je treba člena 6 (1) in 7 (1) Direktive 93/13 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah v povezavi z načelom učinkovitosti razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni sodni praksi, v skladu s katero lahko nacionalno sodišče zavrne predlog potrošnika za sprejetje začasnih ukrepov, s katerimi se predlaga, naj se do sprejetja končne odločitve o ugotovitvi neveljavnosti potrošniške kreditne pogodbe, ker ta kreditna pogodba vsebuje nepoštene pogoje, odloži plačilo mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi navedene kreditne pogodbe, kadar je sprejetje teh začasnih ukrepov potrebno za zagotovitev polnega učinka te odločitve. Zato je pritožbeni ugovor, da sodišče prve stopnje navedene sodbe SEU ne bi smelo upoštevati ter da je napačno uporabilo materialno pravo, neutemeljen.

14. V zvezi z začasnim zavarovanjem,7 to je moratorijem na odplačevanje posojilnih obrokov po posojilnih pogodbah, sklenjenih v tuji valuti CHF ali z valutno klavzulo EUR/CHF, je že vzpostavljena sodna praksa,8 katerih skupna stališča je moč povzeti v naslednjem: (1) sodba SEU C-287/2022, kot razlaga Direktive 13/93 je obvezni pravni vir, (2) določbe členov 6/1 in 7/1 Direktive 13/93 je mogoče razlagati v okviru določb ZIZ in jim ne nasprotujejo, (3) v postopkih zavarovanja mora nacionalno sodišče razpolagati z zadostnimi indici o nepoštenosti enega ali več pogodbenih pogojev, to je o verjetnosti, da je zadevna kreditna pogodba nična, po drugi strani pa mora ugotoviti, ali je odložitev izpolnjevanja obveznosti potrošnika, da plača mesečne obroke za čas trajanja postopkov, potrebna za zagotovitev vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi ta potrošnik bil, če teh pogojev ne bi bilo, pri čemer pa bo sodišče upoštevalo med drugim finančni položaj istega potrošnika in tveganje, da bo moral zadevni banki vrniti znesek, ki presega znesek, ki si ga je od te banke izposodil,9 (4) gre za ureditveno začasno odredbo, pri kateri se zahteva restriktivnost obravnave, (5) pogoj reverzibilnosti je podan, saj imajo banke svoje terjatve zavarovane s hipoteko, (6) poleg ugotavljanja pogojev po 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ je treba ugotavljati tudi pogoje po 3. alineji drugega odstavka tega člena, to je tehtati škodne posledice na eni in drugi strani. To pa kljub temu, da del sodne prakse zastopa stališče, da takšno tehtanje pri izdaji ureditvene začasne odredbe ni dopustno.10

15. Pritrditi gre pritožbenim navedbam, da sodba SEU C-287/22 ni neposredna podlaga za avtomatsko izdajo začasne odredbe v obravnavani zadevi, ampak je treba konkretno stanje presojati glede na določila ZIZ v povezavi z evropsko skladno razlago stališč, zavzetih v tej sodbi. Zavarovanje se zahteva za polni učinek (bodoče) odločitve sodišča. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno povzelo pravno podlago in navedeno sodbo, a je v 25. točki zgolj na kratko pojasnilo, da je težko nadomestljiva škoda izkazana, ker so tožniki že plačali znesek višji od izposojenega in navedena sodba ni naklonjena temu, da se v takšnih primerih začasna odredba ne izda.

16. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so glede na trditveno podlago tožnikov v predlogu za izdajo začasne odredbe v šestih alinejah pod II. točko takšni zaključki sodišča nezadostni. Pritrditi gre sodišču prve stopnje, ko je v sklepu o začasni odredbi ugotovilo, da tožniki v tej fazi postopka niso izkazali poslabšanja finančnega položaja, kar bi lahko kazalo na to, da jim težko nadomestljiva škoda ne nastaja.11 A je treba opraviti tehtanje tudi po tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ glede škodnih posledic na eni in drugi strani. Ni namreč prerekano, da tožniki po posojilnih pogodbah odplačujejo mesečni znesek obrokov v višini 3.500 EUR, kar objektivno gledano ni majhno breme, ki jih utegne bremeniti do konca postopka pred sodiščem prve stopnje in morebitnega postopka pred pritožbenim sodiščem. Zato bo poleg finančnega stanja tožnikov,12 bremena odplačevanja mesečnih obrokov ter zatrjevanega dejstva, da so glavnico že odplačali, treba upoštevati, da je toženka finančna inštitucija, ki ima svoje terjatve po obeh pogodbah zavarovane s hipoteko.

17. Glede pogoja reverzibilnosti gre pritrditi sodišču prve stopnje, da je ta s stopnjo verjetnosti podan. Pritožbeno sodišče le dodaja, da je v zgoraj navedeni sodni praksi13 zavzeto stališče, da ima toženka zagotovljeno zavarovanje z ustanovitvijo hipoteke in bi težko govorili, da do poplačila svojih terjatev v primeru, da tožniki z zahtevkom ne bi uspeli, ne bi mogla priti. V zvezi s tem pritožbeno sodišče odgovarja še na neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi s tem pogojem. Verjeti gre toženki, da sta obrestna mera in tečaj "živa instituta", ki se dnevno oziroma mesečno spreminjata. Vendar kot zgoraj pojasnjeno, njene terjatve, zavarovane s hipoteko, ne morejo biti do te mere ogrožene, da do poplačila ne bi mogla priti. Kar je tudi namen zahtevanega pogoja reverzibilnosti, ki ga je v konkretnem primeru treba upoštevati celovito in ne na podlagi vsakodnevnih oziroma vsakomesečnih izračunov terjatve. Poleg tega bo v primeru zadržanja odplačevanja posojila, če se bo izkazalo za neutemeljeno, mogoče izračunati terjatev tudi "za nazaj", to je za čas zadržanja, saj bodo znani vsi finančni parametri. Tudi ni res, da sodišče z ugoditvijo predlogu za zavarovanje tožnikov ustvarja nevarno sodno prakso. Vsak posojilojemalec, ki bo pred sodiščem zahteval moratorij na odplačilo obrokov posojila, bo moral skladno z določili ZIZ izkazati verjetnost vtoževane terjatve. Če bo to verjetnost izkazal (skupaj z ostalimi zahtevanimi pogoji), mu varstva ne bo mogoče odreči. 18. Glede obresti sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam, da so tožniki po obeh pogodbah dolžni vrniti izposojeni znesek skupaj z obrestmi, vendar je sodišče prve stopnje za postopek tega zavarovanja pravilno upoštevalo zgolj glavnico oziroma znesek, ki so si ga od banke izposodili.14 Res je tudi, da so si tožniki izposodili tujo valuto, to je CHF, vendar iz stališč zgoraj navedene sodne prakse izhaja, da gre v tovrstnih primerih za varstvo potrošnikov, ki dobivajo dohodke v domači valuti, kar je v obravnavanem primeru podano, zato tega ni mogoče zanemariti. V tej fazi postopka zavarovanja je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo evrsko glavnico brez obrestnega dela.15

19. Ob povedanem je pritožbeno sodišče toženkini pritožbi ugodilo, sklep v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (3. točka 365. člena ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ). Navodila sodišču prve stopnje so podana zgoraj (360. člen ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ).

20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ).

1 Gre za posojilni pogodbi v tuji valuti CHF. 2 Stališče, zavzeto v sklepu VSRS II Ips 72/2023 z dne 22. 11. 2023. 3 Prim. 29. točko sodbe in sklepa v zadevi VSRS II 49/2023. 4 Odločbe VSL I Cpg 1409/2011, IV Ip 1007/2021, I Cp 1902/2022, VSC I Cp 276/2023 in druge. 5 Sodba SEU C-776/19 do C-782/19, točka 64, sodba C-609/19, točka 43. 6 Sodba SEU C-776/19 do C-782/19, točka 72-73, sodba C-609/19, točka 51-52 in sklep VSRS II Ips 72/2023, točka 14. 7 Gre za novejše zahtevke oziroma predloge pred sodišči. 8 VSL odločbe II Cp 2054/2023, I Cp 1851/2023, I Cp 1880/2023, II Cp 1658/2023, II Cp 1711/2023, II Cp 2109/2023. 9 59. točka obrazložitve sodbe C-287/2022. 10 Odločbe VSL II Cp 640/2019, II Cp 384/2019, II Cp 1614/2019, I Cp 1347/2022 in druge; nasprotna stališča v odločbah VSL I Cp 17/2021, I Cp 162/2021, VSM II Cp 471/2021 in I Cp 176/2021 in drugih. 11 16. točka obrazložitve. 12 Kot so ga oziroma ga niso izkazali. 13 Po opombo 8 zgoraj. 14 59. točka sodbe SEU-287/2022. 15 Prim. odločbe, navedene v opombi 8 zgoraj. Zaradi korektnosti postopka je treba pojasniti, da je bilo v sodni praksi zavzeto tudi nasprotno stališče: prim. VSL I Cp 2075/2023.