Jedro

Stranke, ki izostane, ni dopustno siliti k izpovedbi ali jo pozivati, naj vendar pride in izpove (prvi odstavek 262. člena ZPP).

Tožnik je v ponovljenem sojenju imel možnost vplivati na izid pravde v skladu z instrukcijami pritožbenega sodišča, ki so v ospredje postavile dolžnost ugotavljanja skupne pogodbene volje (namena) pravdnih strank ob sklepanju sporne najemne pogodbe (drugi odstavek 99. člena ZOR). Vendar te možnosti ni izkoristil, ko bi jo mogel in moral. Pravo in resnično voljo pogodbenikov je sodišče zato ugotovilo s pomočjo drugih pravočasno predlaganih dokazov.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo dveinpolletne najemnine za poslovni prostor v pritličju tožnikove stanovanjske hiše na podlagi najemne pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama dne 21. 11. 1994. Presodilo je, da je bila prav vsa najemnina po pogodbi poplačana z gradbenimi in ostalimi obrtniškimi deli, ki jih je toženec opravil v poslovnem prostoru in tožnikovem stanovanju v prvem nadstropju hiše. 2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. V reviziji, ki jo vlaga iz revizijskih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. in 2. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava, tožnik meni, da mu zaradi oprave naroka za glavno obravnavo v njegovi odsotnosti ni bila dana možnost sodelovanja v postopku, kršena pa mu je bila tudi pravica biti zaslišan kot stranka. Nesprejemljivo je stališče, da bi mogel kljub starosti in slabemu zdravstvenemu stanju priti na sodišče in izpovedovati. Njegovo počutje, pogojeno z zdravstvenimi težavami, niha iz dneva v dan, zato nikoli ne more vnaprej vedeti, ali bo naslednji dan zmožen za pot na sodišče. Zaslišanju se ni izmikal, želi si ga, zato bi sodišče lahko obravnavo, na kateri naj bi bil zaslišan, preložilo na njegove stroške. Neudeležba na naroku mu na noben način ne more iti v škodo. Sklicuje se na sklep Vrhovnega sodišča II Ips 785/2005 in meni, da je pravno nevzdržno opravičevanje obravnavanja zadeve v njegovi odsotnosti s prisotnostjo pooblaščenke na naroku. Sodišče prve stopnje tudi ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem izvedenca, ki bi lahko izpovedal o sami pogodbi in investicijah toženca, s čimer je bilo poseženo v njegovo ustavno pravico do enakosti pred zakonom, še dodaja. Posledica vsega navedenega je, da namen pogodbenikov oziroma prava pogodbena volja tožnika, četudi gre pri tem za pravno odločilna dejstva, sploh ni bila ugotovljena. S tem, ko je zanemarilo zatrjevane ''modalitete pobota najemnine z vlaganji'' (prim. 71. člen in 99. člen Zakona o obligacijskih razmerjih – v nadaljevanju ZOR), je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Če naj držijo zaključki iz izpodbijane sodbe, obstoji v pogodbenem razmerju med tožnikom in tožencem tudi očitno nesorazmerje v vzajemnih dajatvah, kar pomeni, da je bil toženec na njegov račun tudi neupravičeno obogaten, zaključi. 4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnik je s pogodbo z dne 21. 11. 1994 oddal tožencu v najem poslovni prostor v pritličju svoje stanovanjske hiše na naslovu ... V pogodbi je bilo med drugim dogovorjeno: mesečna najemnina za poslovni prostor znaša 300 nekdanjih DEM, toženec bo v zameno za najemnino izdelal (tožniku) prvo etažo njegove stanovanjske hiše in najemnina se poravna z opravljenimi gradbenimi in ostalimi obrtniškimi storitvami.

7. Tožnikova interpretacija teh pogodbenih določil je, da mu je bil toženec od trenutka, ko je mesečna najemnina dosegla vrednost vlaganj oziroma gradbenih in obrtniških del v hiši (to naj bi se zgodilo 1. 8. 2002), dolžan plačevati najemnino v dogovorjeni višini. Ta naj bi se do trenutka, ko je toženec zapustil poslovni prostor v pritličju (v mesecu novembru 2004), natekla do vtoževanih 4.294,9 €. Toženec je temu nasprotoval s stališčem, da najemnine ni bil dolžan plačevati, saj jo je bil odplačal, tj. v celoti poravnal, že s tem, ko je adaptiral najeti poslovni prostor in ko je tožniku uredil (dogradil) stanovanje v prvem nadstropju sporne stanovanjske hiše. 8. Sojenje se je v ponovljenem postopku osredinilo predvsem na ugotavljanje skupnega namena, ki sta ga imela pogodbenika pred očmi v fazi sklepanja pogodbe glede zgoraj navedenih določil. Sodišče je v ta namen razpisalo narok, ki pa se ga – ne da bi opravičila izostanek – nista udeležila ne tožnik ne toženec, čeprav sta bila v redu vabljena. Sodišče je narok opravilo, na njem sklenilo glavno obravnavo in nato odločilo v korist toženca.

9. Revident takšno postopanje problematizira z vidika pravice (sodelovati in) izjaviti se v postopku ter pravice biti zaslišan kot stranka. Vendar nima prav. Povsem v dispoziciji stranke, ki v dokaz svojih navedb predlaga lastno zaslišanje, je, ali bo ta dokaz izveden ali ne. Seveda pod pogojem, da je stranka vabljena v skladu z 261. členom ZPP. O slednjem v predmetni zadevi ni dvoma (revident vročitve vabila ali njegove vsebine niti ne problematizira), prav tako pa ne more biti dvoma, da tožnik, ki je vabilo na zaslišanje dne 4. 2. 2008 prejel več kot dva in pol meseca prej, svoje neudeležbe na naroku ni opravičil na zakonsko sprejemljiv način. Če zaradi takih ali drugačnih razlogov (kakšni naj bi bili, niti ni pomembno) o neudeležbi ni zmogel vnaprej pravočasno obvestiti sodišča ali svoje pooblaščenke, bi mogel upravičljive razloge za izostanek uveljaviti tudi naknadno, s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje (116. člen ZPP in nasl.). Namesto tega je sodišču deset dni po naroku poslal dopis, v katerem je sporočil ''... da se obravnave dne 4. 2. 2008 ni udeležil ... zaradi slabega zdravstvenega stanja kot posledice bolezni in visoke starosti...'' in dodal, da ''v kolikor sodišče meni, da je potrebno tožnika zaslišati, pa naj odpre obravnavo in zasliši tožnika.'' Ker to ni restitucijski predlog, sodišče ni imelo storiti drugega, kot zaključiti z obravnavo in odločiti glede na dotlej zbrano procesno gradivo. Stranke, ki izostane, pač ni dopustno siliti k izpovedbi ali jo pozivati, naj vendar pride in izpove (prvi odstavek 262. člena ZPP).

10. Tožnik je torej v ponovljenem sojenju imel možnost vplivati na izid pravde v skladu z instrukcijami pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu I Cp 1561/2005 z dne 27. 2. 2007, ki so v ospredje postavile dolžnost ugotavljanja skupne pogodbene volje (namena) pravdnih strank ob sklepanju sporne najemne pogodbe (drugi odstavek 99. člena ZOR). Vendar te možnosti ni izkoristil, ko bi jo mogel in moral. Pravo in resnično voljo pogodbenikov je sodišče zato ugotovilo s pomočjo drugih pravočasno predlaganih dokazov.(1) V to, kakšna je oziroma naj bi bila – tožniku v korist ali breme – pa zaradi prepovedi uveljavljanja zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja kot revizijskega razloga (tretji odstavek 370. člena ZPP) na revizijski stopnji sojenja ni več mogoče posegati. Ko je tako, očitane procesne napake sodišč druge in prve stopnje niso podane, povsem pravilno pa je je bilo uporabljeno tudi materialno pravo.

11. V zvezi z na samem koncu revizije podanim očitkom o nerazumno dolgotrajnem postopku do pravnomočnosti v tej zadevi Vrhovno sodišče pripominja, da so vsa zadevna vprašanja (pospešitvena pravna sredstva, ki so na voljo strankam, pravično zadoščenje in pogoji zanj idr.) od 1. 1. 2007 naprej urejena v Zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO). Ker je kršitev pravice, ki jo ta zakon varuje, prenehala precej po navedenem datumu, revizije v zvezi z njo pa ni dopustno vložiti (sedmi odstavek 20. člena ZVPSBNO), revizijsko sodišče temu vprašanju ni namenjalo posebne pozornosti.

12. Uveljavljani revizijski razlogi po povedanem niso podani, zato je moralo sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Več o tem, zakaj med te ne sodi predlog za zaslišanje izvedenca Bojana Drevenška, glej razloge na str. 4 izpodbijane sodbe.