Jedro

7. poglavje ZFPPIPP (izbris iz sodnega registra brez likvidacije) velja za vse subjekte vpisa v sodni register, torej tudi določba 1. točke prvega odstavka 442. člena ZFPPIPP, po kateri izbris iz sodnega registra ne vpliva na pravico upnika izbrisane družbe, da zahteva plačilo njegove terjatve do te pravne osebe od osebno odgovornih družbenikov ali od drugih družbenikov na podlagi pravil o spregledu pravne osebnosti. Vendar pa bi bilo na tej podlagi mogoče graditi odgovornost ustanovitelja zavoda (še)le v primeru, če je ne bi bilo mogoče utemeljiti na podlagi 49. člena ZZ, saj je v nasprotnem primeru ustanovitelj osebno odgovoren že na podlagi ZZ in do uporabe prej navedene določbe ZFPPIPP sploh ne more priti.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških v zvezi s sodbo se pridrži za končno odločbo.

III. Pritožbi tožencev se delno ugodi in se izpodbijani sklep o stroških spremeni tako, da se stroški znižajo za 575,35 EUR (na 90,28 EUR). V preostalem delu se pritožba tožencev zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

IV. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo zoper sklep.

Obrazložitev

O pritožbi zoper sodbo:

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da morata toženca solidarno plačati tožnici znesek 17.521,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 8. 2011 do plačila in tožniku naložilo, da tožencema povrne stroške pravdnega postopka v znesku 1.226,10 EUR.

2. Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Prepričan je, da sta toženca kot zakonita zastopnika Zavoda A., prvi toženec pa tudi kot njegov ustanovitelj, v svojo korist zmanjševala premoženje zavoda. Preusmerila sta poslovanje in finančne tokove od zavoda na sebe kot fizični osebi, čeprav sta vedela in morala vedeti, da zavod posledično ne bo mogel poravnati svojih obveznosti tretjim osebam kot naročnikom, ki so pošteno in v celoti opravili dogovorjene storitve. Zavod A. kot glavni organizator festivala B. kot pravna oseba ni izstavljal računov za prejeto gotovino. Vstopnina na festival se je plačevala v gotovini, za gotovino so se prodajali tudi boni za hrano. Toženca sta zato razpolagala z večjo vsoto gotovine in sicer s 4.920,00 EUR od vstopnic in s 4.700,00 EUR od prodaje hrane. Teh zneskov nista nikoli položila na TR račun zavoda pri S. Toženca sta z zavodom poslovala le zato, da sta ustvarjala zunanji vtis resnega in solidnega naročnika in zato, da za nastale obveznosti ne bi odgovarjala s svojim osebnim premoženjem. Tožnik je konkretno navedel, da se je na enak način poslovalo tudi z drugimi izvajalci, ki so tudi ostali nepoplačani. Zavod bi jih lahko poplačal, če bi toženca gotovinski iztržek položila na TRR zavoda. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo predlog za zaslišanje računovodkinj zavoda, ki bi lahko izpovedali, da sta oba toženca s prejeto gotovino vedno znova ravnala kot z lastnimi denarnimi sredstvi in da sta vedela, da na ta način upniki ostajajo nepoplačani. Sodišče tudi ni zaslišalo niti prebralo izjave priče A. A. Res je sicer, da je bila pogodba o sodelovanju sklenjena med tožnikom in zavodom, vendar je sodišče brez vrednotenja trditev tožnika in brez zaslišanja relevantnih prič v sodbi navedlo, da ni moglo slediti pavšalnim navedbam tožnika, da sta toženca poslovala na črno in da nista poslovala v svojem imenu in za svoj račun. Razlogov sodbe se niti ne da preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po 49. členu Zakona o zavodih ustanovitelj zavoda odgovarja za obveznosti zavoda, če s splošnim aktom o ustanovitvi ali zakonom ni določeno drugače. Toženca nista predložila niti zatrjevala nikakršne listine ali splošnega akta, iz katerega bi izhajalo, da prvi toženec kot ustanovitelj ne odgovarja za obveznosti zavoda. Tudi v tem delu je obrazložitev naslovnega sodišča, češ, da tožnik ni ustrezno dopolnil tožbe, protispisna in v nasprotju s samo obrazložitvijo. Sodišče najprej ugotavlja, da je prvi toženec ustanovitelj zavoda, potem pa kljub izrecni določbi 49. člena ZZ tožbeni zahtevek tudi zoper prvega toženca v celoti zavrne, ne da bi prvi toženec izkazal ali navedel splošni akt, ki bi določal drugače. Protispisno in neutemeljeno je tudi navajanje sodišča v 24. obrazložitve, ko najprej povzame trditveno podlago tožbe, nato pa brez izvedbe dokazov zapiše, da takšnih pavšalnih trditev sodišče ne more preizkusiti, ker že iz samih navedb ne izhaja konkretna zloraba prvega toženca kot ustanovitelja in druge toženke kot zakonite zastopnice. Še bolj neutemeljeno pa sodišče navede, da ne more preizkusiti zlorabe premoženjskih pravic zavoda zato, ker tožnik ni navedel, komu sta toženca poplačevala svoje stare dolgove. Glede stališča sodišča, da nepoložitev zneskov na poslovni račun še ne potrjuje zlorabe, ker pravne osebe lahko poslujejo z manjšimi denarnimi zneski tudi gotovinsko, tožnik izrecno opozarja, da se lahko posluje gotovinsko le z zneski do 420,00 EUR, v določenem obdobju pa celo le do 50,00 EUR. Tožnik meni, da je ponudil dovolj trditvene podlage in dokazov, da bi lahko sodišče tožencema naložilo v plačilo vtoževanih zneskov bodisi na podlagi 8. člena ZGD-1, bodisi na podlagi 49. člena ZZ.

3. Toženca na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik in (zasebni) Zavod A. (v nadaljevanju: Zavod), sta 24. 8. 2011 sklenila Pogodbo o sodelovanju (v nadaljevanju Pogodba), glede izvajanja gostinskih storitev na prireditvi Festival B. Tožnik je v tožbi trdil, da je opravil vse naročene storitve in v predmetnem postopku zahteva plačilo pogodbeno dogovorjenih zneskov(1) ter povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi preslabo organizirane varnostne službe(2) in zaradi izpada elektrike(3) v skupni višini 17.521,22 EUR z obrestmi.

6. Toženca sta obstoj obveznosti zanikala in trdila, da pogodba nikoli ni bila sklenjena, ker ni bil dosežen sporazum o bistvenih sestavinah, in da nista bila seznanjena s številom delavcev tožnika in njihovimi urnimi postavkami. Trdila sta še, da nekateri predloženi računi ne izvirajo iz obdobja festivala in da tožnik želi tožencema zaračunati material, ki ni bil nabavljen za potrebe toženca. Poleg tega tožnik nikoli ni izstavil računov niti specifikacij porabljenega materiala niti obračuna ur po potrjenih urnih postavkah.

7. Tožnik je ob vložitvi tožbe zahtevek uperil zoper Zavod in oba (sedanja) toženca(4) in trdil, da so solidarno zavezani za plačilo, prvi na podlagi pogodbe, preostala dva pa na odškodninski podlagi(5). Po vložitvi tožbe je bil Zavod dne 16. 7. 2013 izbrisan iz sodnega registra na podlagi 427. člena(6) Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilne, prenehanju (ZFPPIPP), zato se je postopek nadaljeval in zaključil s sedanjim tožencema, tožba zoper Zavod pa je bila zavržena. Po izbrisu Zavoda je tožnik svoj tožbeni zahtevek zoper preostala toženec (z)gradil zlasti na podlagi določb o spregledu pravne osebnosti (8. člen Zakona o gospodarskih družbah, ZGD-1), v vlogi z dne 29. 9. 2014 (list. št. 63) pa je navedel še, da "sta bila toženca na račun tožnika obogatena, tožnik pa prikrajšan".

8. Sodišče prve stopnje je utemeljenost tožbenega zahtevka obravnavalo v okviru vseh zatrjevanih podlag in ga zavrnilo: 1) ker tožnik ni zmogel ustrezne trditvene in dokazne podlage za solidarno odgovornost tožencev za po Zakonu o zavodih; 2) ker je ocenilo, da so trditve v zvezi s spregledom pravne osebnosti pavšalne in nekonkretizirane in jih ni mogoče preizkusiti in 3) ker je šlo za poslovno razmerje med tožnikom in Zavodom, toženca ne moreta biti ne odškodninsko(7) odgovorna ne neupravičeno obogatena.

9. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da toženka, ki je bila (v določenem obdobju) le zakonita zastopnica ne pa tudi (so)ustanoviteljica Zavoda, za njegove obveznosti ne more odgovarjati ne na podlagi Zakona o zavodih (ZZ) ne na podlagi spregleda pravne osebnosti in je v tem delu odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

10. Položaj toženca, ki je bil (so)ustanovitelj zavoda, pa je drugačen, saj je odgovornost ustanovitelja za obveznosti zavoda določena že v zakonu. Ustanovitelj odgovarja za obveznosti zavoda, če ni z zakonom ali aktom o ustanovitvi drugače določeno (drugi odstavek 49. člena ZZ). Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek na tej podlagi (zoper prvega toženca) zavrnilo, ker je ugotovilo, da iz sodnega registra izhaja, da je odgovornost prvega toženca kot ustanovitelja omejena, tožnik pa kljub pozivu sodišča trditev glede te podlage ni dopolnil. Ob določbi drugega odstavka 49. člena ZZ je izhodišče sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik dodatno zatrjevati in dokazati odgovornost prvega toženca, materialnopravno zmotno, zaključek sodišča, da "sodišče zato navedb v tem delu ni moglo preizkusiti" pa neprepričljiv. Trditveno in dokazno breme za (delno) razbremenitev odgovornosti za obveznosti zavoda je na ustanovitelju. Ker iz obrazložitve sodišča prve stopnje (točka 19) še izhaja, da tožnik trditev ni dopolnil "kljub pozivu sodišča v okviru materialnoprocesnega vodstva na naroku", mora pritožbeno sodišče še dodati, da le to ni bilo ustrezno opravljeno(8), saj (le) s pojasnilom(9) na naroku dne 30. 9. 2014 (list. št. 58) standard iz 285. člena ZPP ni dosežen.

11. Ni pa izključeno, da bi lahko prvi toženec kot ustanovitelj zavoda, za njegove obveznosti odgovarjal (tudi) na podlagi spregleda pravne osebnosti. Že sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da 7. poglavje ZFPPIPP (izbris iz sodnega registra brez likvidacije) velja za vse subjekte vpisa v sodni register(10), torej tudi določba 1. točke prvega odstavka 442. člena ZFPPIPP, po kateri izbris iz sodnega registra ne vpliva na pravico upnika izbrisane družbe, da zahteva plačilo njegove terjatve do te pravne osebe od osebno odgovornih družbenikov(11) ali od drugih družbenikov na podlagi pravil o spregledu pravne osebnosti. Vendar pa bi bilo na tej podlagi mogoče graditi odgovornost ustanovitelja zavoda (še)le v primeru, če je ne bi bilo mogoče utemeljiti na podlagi 49. člena ZZ, saj je v nasprotnem primeru ustanovitelj osebno odgovoren že na podlagi ZZ in do uporabe prej navedene določbe ZFPPIPP sploh ne more priti. Še drugače povedano, plačilo terjatve do pravne osebe, ki je bila izbrisana brez likvidacije, je mogoče na podlagi spregleda pravne osebnosti zahtevati le od drugih družbenikov in ne od tistih, ki so osebno odgovorni.

12. Vprašanje, ali je prvi toženec osebno odgovorni družbenik v smislu 1. točke prvega odstavka 442. člena ZFPPIPP (s tem pa tudi možnost uporabe pravil o spregledu pravne osebnosti), je zaradi zmotne uporabe materialnega prava (napačna porazdelitev dokaznega bremena) ostalo neraziskano in je pritožbeno sodišče (že) zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (358. člen ZPP).

13. Če bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku presojalo utemeljenost zahtevka (v razmerju do prvega toženca) tudi na podlagi pravil o spregledu pravne osebnosti, pa pritožbeno sodišče dodaja, da tožnikovih trditev, s katerimi je tožbeni zahtevek na tej podlagi utemeljeval, ni mogoče šteti za pavšalne in nekonkretizirane. Tožnik je namreč med drugim trdil, da toženec denarja za bone in vstopnino ni položil na račun Zavoda, da sta toženca z gotovino ravnala kot z lastnim premoženjem, da je toženec Zavod navzven uporabljal, da ne bi jamčil z osebnim premoženjem, da je do izbrisa zavoda prišlo namenoma ter da so tudi drugi izvajalci storitev ostali nepoplačani (s čemer je dokazoval način poslovanja). Trdil je tudi, da je toženec zmanjšal premoženje zavoda, čeprav je vedel ali bi moral vedeti, da ne bo sposoben poravnati svojih obveznosti tretjim osebam. S temi trditvami je tožnik utemeljeval dejanske stanove iz 2., 3. in 4. alineje 8. člena ZGD -1 in zadoščajo za vsebinsko obravnavo.

14. Če bo potrebno, naj sodišče preveri še preostalo, to je odškodninsko podlago, ki je (sicer zelo posplošeno) zatrjevana v tožbi.

O pritožbi zoper sklep:

15. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožencema naložilo, da morata tožniku povrniti 665,63 EUR separatnih pravdnih stroškov v zvezi z dne 11. 11. 2014 razpisanim prvim narokom za glavno obravnavo.

16. Proti navedenemu sklepu sta se pravočasno pritožila toženca in navedla, da je njuna pooblaščenka dne 11. 11. 2014 ob 9. uri skušala po telefonu obvestiti sodišče o svoji nenadni bolezni, saj je "čez noč" obležala z ekstremno visoko temperaturo in ni bila zmožna voziti se iz Ljubljane do Brežic, kjer naj bi tega dne potekal prvi narok za glavno obravnavo. Bil je torek, ko sodišče nima uradnih ur in zato pooblaščenka ni mogla takoj komunicirati z vpisnikom, kamor je kasneje (ob 10. uri) javila obstoj okoliščin in urgentno zaprosila za preložitev. Ob 11.29 uri istega dne je po e-pošti obvestila urad predsednika Okrajnega sodišča v Brežicah o razlogih, zaradi katerih je že po telefonu prosila za preložitev, vendar pa niti ob 10., niti ob 11.30 uri nihče ni razpravljajoče sodnice obvestil o prošnji pooblaščenke tožencev in razlogih za njen izostanek. Meni, da je bilo od 10. ure pa vsaj do 12. ure dovolj časa, da bi sodišče odreagiralo in obravnavo, razpisano za 13. uro, preklicalo, vsaj po telefonu, saj je razpolagalo z vsemi kontakti pooblaščenca tožnika. Pritožnik ne more nositi posledic neustrezno organiziranega obveščanja razpravljajoče sodnice o okoliščinah, ki narekujejo urgenten preklic naroka za glavno obravnavo. Pooblaščenka tudi ni imela dovolj časa, da bi isti dan dopoldan našla substituta, ki poleg tega ne bi bil seznanjen niti z vsebino niti s stanjem stvari. Takšno zastopanje substituta bi imelo škodljive posledice za toženca. Pritožnika menita, da do preložitve naroka ni prišlo po krivdi tožene stranke niti naključja, ki se je primerilo njej, temveč zaradi neustreznega obveščanja administrativnega osebja, ki je imelo vsaj dve uri časa, da obvesti sodnico o prošnji za preložitev. Sodišče je z izpodbijanim sklepom spregledalo namen zakonodajalca ob sprejetju ZOdvT, ki je sicer za narok določil enotno nagrado, ne glede na število izvedenih narokov in odmerilo t.i. separatne stroške v breme tožene stranke po tar. št. 3102. Napačno je odmerilo tudi višino stroškov glede na višino nagrade s količnikom 1,0 po tabeli iz 12. člena ZOdvT. Pravilen znesek bi zato znašal 611,28 EUR. Sodišče je napačno obračunalo DDV od potnih stroškov, ob tem pa se niti ni prepričalo, ali je pooblaščenec tožnika sploh zavezanec za DDV.

17. V odgovoru na pritožbo tožnik opozarja, da bolezen in zelo slabo zdravstveno stanje pooblaščenke tožencev doslej še ni bilo izkazano, saj tožena stranka za svoje trditve ni predložila nobenega potrdila. Poleg tega je običajno, da se pooblaščenci o izrednih dogodkih tik pred obravnavo obveščajo tudi neposredno.

18. Pritožba je delno utemeljena.

19. V skladu s prvim odstavkom 156. člena ZPP mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo. Zaključek sodišča prve stopnje, da morata toženca povrniti tožnikove stroške v zvezi z narokom dne 11. 11. 2014, je pravilno in ga pritožbene navedbe ne morejo izpodbiti. Pooblaščenka tožencev ni pristopila na narok za glavno obravnavo in za svojo zadržanost ni predložila nobenega zdravniškega potrdila oziroma izkazala opravičljivega razloga(12). Na podlagi obvestila, ki ga je poslala po e-pošti ob 11.29 uri na urad predsednice sodišča, ni mogla utemeljeno pričakovati, da bo narok, razpisan za 13.00 uro preklican. Enako velja za telefonski klic, ki naj(13) bi ga sodišče (vpisnik) prejelo ob 10.00 uri. Tveganje, da naroka ne bo mogoče pravočasno preklicati, še posebej upoštevajoč dejstvo, da sta tožnik in njegov pooblaščenec iz Ljubljane oziroma S., je na strani tožene stranke in gre za krivdo oziroma naključje, ki se je pripetilo njima.

20. Pritožba pa pravilno opozarja na zmotno odmero višine separatnih stroškov oziroma, da besedna zveza „nagrada za narok“ po tarifni številki 3102 Odvetniške tarife vključuje nagrado za narok za vse naroke. Kot separatne stroške po 156. členu ZPP je zato mogoče v primeru, ko narok ni bil opravljen, priznati le potne stroške na narok vabljenih oseb. Sodišče prve stopnje bi tako lahko priznalo le stroške tožnikovega pooblaščenca za prihod na narok(14), ki znašajo 90,28 EUR (200 km X 0,37 EUR + 22% DDV).

21. Zaradi navedenih razlogov je višje sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da morata toženca povrniti stroške tožnikovega pooblaščenca za prihod na narok (3. točka 365. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep v izpodbijanem in nespremenjenem potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

22. Izrek o stroških temelji na 165. členu ZPP. Toženca, ki sta s pritožbo delno uspela, pritožbenih stroškov nista priglasila, tožnikovi stroški odgovora na pritožbo pa za rešitev zadeve na pritožbeni stopnji niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): V 8. členu pogodbe je bilo dogovorjeno, da naročnik (Zavod) dnevno poravna stroške osebja izvajalca (tožnik), po koncu prireditve ostale stroške organizacije izvajalca in da se deli čisti dobiček od prodaje hrane.

Op. št. (2): Tožnik trdi, da je zaradi tega prišlo do vandalizma oziroma so mu bili odtujeni določeni predmeti.

Op. št. (3): Zaradi česar potrditvah tožnika niso delovali hladilniki in se je neporabljena hrana pokvarila in je tožnik ni mogel porabiti drugje.

Op. št. (4): Od prvega toženca kot družbenika, od druge toženke kot zakonite zastopnice.

Op. št. (5): Trdil je, da sta ga prvi toženec kot družbenik in druga toženka kot direktorica Zavoda (tretjega toženca) preslepila s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene. Ker niso bile, mu je nastala škoda, ki je v neposredni vzročni zvezi z njunim protipravnim ravnanjem in s tem storjeno kaznivo dejanje poslovne goljufije.

Op. št. (6): Izbris iz sodnega registra brez likvidacije zaradi obstoja izbrisnega razloga iz 427. člena ZFPPIPP.

Op. št. (7): Tudi deliktno ne, ker tudi domnevno slabo organizirana varnostna služba in izpad elektrike izvira iz sfere organizatorja (Zavoda) in ne tožencev.

Op. št. (8): Zlasti glede na več zatrjevanih podlag.

Op. št. (9): Da "ni mogoče mimo dejstva, da je bila tretje tožena stranka izbrisana iz sodnega registra in da je glede na do sedaj predložene pripravljalne vloge potrebno dopolniti navedbe v smeri ZFPPIPP in Zakona o zavodih ter mogoče s spregledom pravne osebnosti“.

Op. št. (10): Razen če zakon za posamezno pravnoorganizacijsko obliko določa, da se ne more izbrisati iz sodnega registra brez likvidacije. Zakon o zavodih take določbe nima.

Op. št. (11): V skladu s 3. točko prvega odstavka ZFPPIPP je družbenik tudi ustanovitelj pravne osebe.

Op. št. (12): Pooblaščenka tožencev je sporočila le, da je" čez noč zbolela".

Op. št. (13): Iz uradnega zaznamka na list. št. 82 ura klica ni razvidna.

Op. št. (14): Stroški zakonitega zastopnika tožnika niso bili priznani, ker niso bili izkazani po višini.