Jedro

Sklep o izbiri, ki je postal dokončen in pravnomočen, pravno učinkuje kot pravilen in zakonit. Tožnica ne more zanikati pravnega učinka tega sklepa zaradi tega, ker meni, da je nezakonit. Če je štela, da je bil postopek objave nezakonit (npr. glede trajanja delovnega razmerja), bi morala v postopku in rokih, ki jih določa 84. člen ZTPDR zahtevati preizkus njene zakonitosti.

Izrek

1. Revizija se v delu, ki se nanaša na odločitev o denarnem dajatvenem zahtevku (2. točka izreka sodbe prve stopnje) zavrže, v ostalem zavrne kot neutemeljena. 2. Stroške odgovora na revizijo krije tožena stranka sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 23.10.1998 in 20.11.1998, na podlagi katerih je bila zavrnjena tožnikova zahteva na spremembo delovnega razmerja, sklenjenega za določen čas, v delovno razmerje za nedoločen čas oziroma zoper prepoved nadaljnjega dela tožniku na V. v K. Sodišče je ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje, sklenjeno pri toženi stranki za določen čas (do 31.8.1998 in podaljšano do 30.9.1998), prenehalo v skladu z določbo 2. odstavka 17. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 - ZDR). Delno je ugodilo dajatvenemu zahtevku tožnika in naložilo toženi stranki plačilo 11.600,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.5.1998 dalje ter plačilo 48 delovnih ur na mesec septembra 1998 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.10.1998 dalje ter 4 dodatno izvedene pedagoške ure z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.5.1998 dalje. Višji zahtevek iz naslova plačila dodatnih ur je zavrnilo in sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je v celoti soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka iz 1. točke 1. odstavka 370. člena ZPP v zvezi s 14. točko 2. odstavka 339. člena ter iz 2. točke 1. odstavka 370. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 370. člena ZPP). V obrazložitvi revizije očita sodišču druge stopnje, da je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker ni ugotovilo, da je 1. točka izreka sodbe prve stopnje brez obrazložitve. Obe sodišči sta zmotno uporabili oziroma sploh nista uporabili določbe 82. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, ki zavezuje pristojni organ, da pred odločitvijo o delavčevem ugovoru zahteva mnenje sindikata. Ker je odločilnega pomena za zakonitost postopka tožene stranke prav to dejstvo, ki ga sodišči nista ugotavljali, so po 3. točki 1. odstavka 370. člena ZPP podani pogoji za razveljavitev obeh sodb. Tožena stranka je tožniku podaljšala delovno razmerje za en mesec in to na delovnem mestu "organizator delovne prakse in asistent z magisterijem", ki po sistemizaciji ne obstoja, ne da bi navedla zakonit razlog za svojo odločitev. Ker je bilo takšno delovno razmerje za določen čas sklenjeno v nasprotju z zakonom, se šteje, da je tožnik sklenil delovno razmerje za nedoločen čas (1. odstavek 18. člena ZDR). Sodišče tudi ni ugotavljalo dejanskega stanja, ki bi ga moralo, to je "ali je tožnik ostal na delu po 31.9.1998, ko bi mu moralo prenehati delovno razmerje", zato je zmotno uporabilo določbo 18. člena ZDR. Sodišče druge stopnje je glede pritožbenih očitkov, da prvostopno sodišče ni izvedlo vseh dokazov, zmotno zaključilo, da ta kršitev ne bi mogla vplivati na pravilnost sodbe prve stopnje. Po stališču revizije pa omenjena kršitev predstavlja kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena in po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Obvestilo o prenehanju delovnega razmerja in sklep o prepovedi nadaljnjega dela pri toženi stranki sta bila tožniku vročena šele 7.10.1998, zato ne moreta imeti učinkov za nazaj, saj bi to pomenilo kršitev 155. člena Ustave RS. V izreku sklepa o podaljšanju delovnega razmerja navedeni datum 31.9.1998 tožnik ni štel za pravopisno napako, ampak za neobstoječ datum, to je sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas, zato mu ni ugovarjal. Tožena stranka pa bi mu morala, da bi se izognila transformaciji delovnega razmerja v nedoločen čas, izdati sklep o prenehanju delovnega razmerja pred 30.9.1998. Če pa je to storila šele 7.10.1998 pomeni, da so bili tedaj že izpolnjeni pogoji za prehod delovnega razmerja sklenjenega za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas. Dejstvo, da je bilo delovno razmerje sklenjeno za določen čas, je bilo tožniku znano, saj je bil o tem pismeno seznanjen, ne nazadnje tudi s sklepom o podaljšanju delovnega razmerja z dne 14.7.1998, zato ni šlo za nesporazum, kot ugotavlja sodišče prve stopnje. Revident pa se ves čas postopka zavzema zgolj za ugotovitev in odločitev, da bi moralo biti sklenjeno za nedoločen čas. Zato revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da se sodbi obeh sodišč v zavrnilnem delu razveljavita in zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Revizija je bila na podlagi določbe 375. člena ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V svojem odgovoru predlaga, da se revizija zavrne kot neutemeljena oziroma glede denarnega zahtevka zavrže. Revizija ni dovoljena v delu, ki se nanaša na odločitev o denarnem dajatvenem zahtevku (2. točka izreka sodbe prve stopnje).

Zakon o pravdnem postopku, na katerega uporabo napotuje določba 14. in 21. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, 20/98 - ZDSS), v 2. odstavku 367. člena določa, da revizija ni dopustna v premoženjskopravnih sporih, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 1,000.000,00 tolarjev. Tožniku je bila zavrnjena denarna terjatev na plačilo 60 delovnih ur in 6 dodatnih izrednih pedagoških ur. Čeprav njegov premoženjskopravni zahtevek ni bil postavljen s tolarskim zneskom, ne more presegati 1,000.000,00 SIT, zato je revizijsko sodišče revizijo tožnika, v kolikor se nanaša na odločitev o zavrnitvi njegovega denarnega dajatvenega zahtevka zavrglo.

V preostalem delu revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je na revizijski stopnji zaradi narave revizije (izredno pravno sredstvo) omejeno le na tisti okvir izpodbijanja, ki je bil sporen na drugi stopnji. Predmet izpodbijanja je namreč le drugostopna pravnomočna sodba (1. odstavek 367. člena ZPP). Ta se lahko po določbi 370. člena izpodbija zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena tega zakona (1. točka 1. odstavka) ali zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena tega zakona v postopku pred sodiščem druge stopnje ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka). Po 1. odstavku 339. člena ZPP se torej lahko uveljavljajo bistvene kršitve določb pravdnega postopka samo zoper sodbo sodišča druge stopnje, ne pa tudi zoper sodbo sodišča prve stopnje, kot predlaga revizija npr. v zadnjem stavku pod točko V. Očitek revizije, da je sodišče druge stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker ni ugotovilo pomanjkljivosti prvostopenjske sodbe, ne drži. Sodišče druge stopnje je s tem, ko je sprejelo kot pravilne zaključke sodišča prve stopnje, sprejelo njegove razloge o odločilnih dejstvih kot podlago za odločitev, da tožnikov tožbeni zahtevek ni utemeljen. Torej je preizkušalo v sodbi navedene razloge in njihovo skladnost z odločitvijo iz izreka.

Ker je revizija, kot uvodoma povedano, izredno pravno sredstvo, to dejstvo omejuje revizijsko sodišče pri poseganju v trditveno in dejansko podlago na drugi in prvi stopnji. Zato so novote izjemoma dovoljene le v zvezi z uveljavitvijo bistvenih kršitev določb postopka (372. člen ZPP), niso pa dovoljene pri uveljavljanju revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. To je tudi razumljivo, saj je uporaba materialnega prava vezana na trditveno podlago spora. Ker je tožnik šele v revizijskem postopku uveljavljal kot novoto, da tožena stranka v ugovornem postopku ni zahtevala mnenja sindikata, teh trditev revizijsko sodišče glede na prepoved iz 3. odstavka 370. člena ZPP ni bilo dolžno preizkušati.

Materialno pravo je bilo po presoji revizijskega sodišča pravilno uporabljeno. Iz določb 49. člena Ustave Republike Slovenije (svoboda dela) in 74. člena (podjetništvo, svoboda gospodarske pobude) izhaja, da se stranke v delovnih razmerjih svobodno dogovarjajo in sklepajo delovna razmerja. To načelo izhaja tudi iz tistih določb zakona o delovnih razmerjih v II. poglavju, ki urejajo razpisni postopek in sklenitev delovnega razmerja. Načelo svobodnega sklepanja delovnih razmerij vsebuje tudi določba 6. člena Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 7/71 v zvezi z Aktom o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, št. 9/92 - MP). Ta med drugim določa, da pravica do dela obsega vsakomur dano pravico do možnosti zaslužka s prosto izbranim ali sprejetim delom. Načelo svobode sklepanja delovnih razmerij torej pomeni, da stranki lahko odklonita podpis pogodbe o zaposlitvi in da ne moreta izsiliti določene vsebine pogodbe, če se nasprotna stranka s posameznimi določbami ne strinja.

Tožnik je odklonil sklenitev pismene pogodbe o zaposlitvi, ki mu je bila predložena v podpis na podlagi sklepa o izbiri tožene stranke na prosto delovno mesto asistenta. Tako je upoštevati kot pravno podlago za ugotovitev obstoja tožnikovega delovnega razmerja za določen čas 12 mesecev (od 1.9.1997 do 31.8.1998) pravnomočni sklep tožene stranke z dne 17.9.1997, ki je skladen z objavo potrebe po delavcu pri zavodu za zaposlovanje z dne 8.9.1997. Tudi v tej objavi je bilo namreč kot čas zaposlitve pod rubriko 10 določeno - 12 mesecev. Tega sklepa tožnik ni izpodbijal niti v celoti niti v delu, ki se nanaša na trajanje delovnega razmerja tako, da je postal dokončen in pravnomočen. To pa pomeni njegovo neizpodbojnost, ki ima za posledico, da pravno učinkuje kot pravilen in zakonit. Tožnik ne more zanikati pravnega učinka tega sklepa samo zaradi tega, ker meni, da je nezakonit. Če je štel, da je bil postopek objave nezakonit (npr. glede trajanja delovnega razmerja), bi moral v postopku in rokih, ki jih določa 84. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90 - ZTPDR), zahtevati preizkus njene zakonitosti.

Tudi za sklep o podaljšanju delovnega razmerja tožniku za določen čas enega meseca, to je od 1.9.1998 do 31. oziroma pravilno 30.9.1998, velja presumpcija pravnomočnosti. Ne glede na zatrjevanja tožnika, da pomeni datum 31.9. neobstoječ datum in zato sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas. Navedeni datum je očitno napačen, vendar ne tako, da bi dal drugačno vsebino kot izhaja iz izreka in obrazložitve sklepa z dne 14.7.1998. Po določbi 17. člena ZDR se delovno razmerje za določen čas lahko sklene v določenih primerih iz 1. odstavka ter v drugih primerih, ki jih določa zakon oziroma v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo ali splošni akt. Po dejanskih ugotovitvah obeh sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (3. odstavek 370. člena ZPP), je tožnik dne 1.9.1997 na podlagi sklepa o izbiri sklenil delovno razmerje pri toženi stranki za določen čas 12 mesecev, to je do 31.8.1998 oziroma na podlagi sklepa o podaljšanju do 30.9.1998. V skladu z določbo 2. odstavka 17. člena ZDR je tožniku s pretekom v teh sklepih določenega časa, to je z 31.8. oziroma 30.9.1998, delovno razmerje pri toženi stranki zakonito prenehalo (ne glede na to, ali ga je opravljal na delovnem mestu "organizator delovne prakse" ali "asistent z magisterijem"). Sklep o prenehanju delovnega razmerja, ki ga je tožnik prejel dne 7.10.1998, na zakonitost prenehanja delovnega razmerja nima pravnega učinka, saj je le deklaratorne narave, konstitutivnega značaja je bil datum, določen v sklepu o izbiri z dne 17.9.1997 oziroma sklepu o podaljšanju delovnega razmerja za en mesec z dne 14.7.1998. Ugotovljeno dejansko stanje je tudi po presoji revizijskega sodišča dajalo zakonito podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka. Zato revizijska graja o zmotni uporabi materialnega prava ni utemeljena. Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena revizijo v delu, ki se nanaša na nedenarni zahtevek zavrnilo.

Izrek o revizijskih stroških temelji na določbi 383. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP.