Up-462/03 - 10

16. 12. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. A. iz Ž. in B. B. iz Z., ki ju zastopa C. C., odvetnica v V., na seji senata dne 27. novembra 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. A. in B. B. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 810/2002-3 z dne 17. 4. 2003 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 928/2001-19 z dne 10. 4. 2002, z odločbo Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije št. 0301- 11/05-XVII-22.395 z dne 19. 4. 2001 in s sklepom Upravne enote Sevnica, Oddelka za upravno notranje zadeve, št. 20100-0102/00 z dne 28. 11. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijanim sklepom št. 20100-0102/00 z dne 28. 11. 2000 je Oddelek za upravno notranje zadeve Upravne enote Sevnica zavrgel vlogo ustavnih pritožnic za izdajo ugotovitvene odločbe o državljanstvu Č. Č. z obrazložitvijo, da je bila o tej zadevi že izdana zavrnilna odločba o ugotovitvi državljanstva št. 20100- 0171/93 z dne 16. 2. 1993 (v nadaljevanju odločba iz leta 1993), dejansko in pravno stanje, na katero se opira zahtevek, pa se ni spremenilo.[1] Ustavni pritožnici sta vložili pritožbo na Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju Ministrstvo), vendar je to z odločbo št. 0301-11/05-XVII-22.395 z dne 19. 4. 2001 pritožbo zoper sklep zavrnilo. V obrazložitvi je navedlo, da je bila odločba iz leta 1993 izdana na zahtevo takratnega Sekretariata za varstvo okolja in urejanja prostora občine Sevnica za potrebe izvedbe postopka denacionalizacije. Poudarilo je, da sta pritožnici imeli možnost zoper odločbo iz leta 1993 vložiti pritožbo in v njej izpodbijati ugotovitev glede slovenskega državljanstva, vendar tega nista storili.

2.Ustavni pritožnici sta sprožili upravni spor. Upravno sodišče je s sodbo št. U 928/2001-19 z dne 10. 4. 2002 tožbo zavrnilo in potrdilo odločitev Ministrstva. V izpodbijani sodbi je navedlo, da odločba iz leta 1993 temelji na ugotovitvi, da je bila Č. Č. na dan 6. 4. 1941 domovinsko pristojna v Občini U., ter da je bila kot podlaga za ugotovitev državljanstva uporabljena določba 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 54/46 in nasl.). Poudarilo je, da tožnici niti v upravnem postopku niti v tožbi nista navedli, da bi se spremenilo dejansko ali pravno stanje glede na že izdano zavrnilno odločbo iz leta 1993, ampak sta navajali razloge, zakaj takrat nista imeli pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper zavrnilno odločbo oziroma zakaj imata sedaj pravni interes na ugotovitev slovenskega državljanstva.

3.Tudi s pritožbo na Vrhovno sodišče ustavni pritožnici nista uspeli. Vrhovno sodišče je z izpodbijano sodbo št. I Up 810/2002- 3 z dne 17. 4. 2003 njuno pritožbo zavrnilo in potrdilo odločitev Upravnega sodišča. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da se dejansko oziroma pravno stanje glede ugotovitve državljanstva Č. Č. ni spremenilo. Poudarilo je, da pritožnici ne moreta doseči spremembe dejanskega stanja z vložitvijo nove zahteve in s sklicevanjem na kasnejše spremembe Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl - ZDen), ker te na ugotovitev državljanstva Franje Jakil nimajo vpliva.

4.V ustavni pritožbi pritožnici zatrjujeta kršitev 14., 22. in 25. člena Ustave. Kršena naj bi bila tudi načela pravne države, načelo prepovedi retroaktivne uporabe zakona, načelo zaupanja v pravo in načelo pravne varnosti. Pritožnici v ustavni pritožbi oporekata ugotovitvi sodišč, da se dejansko in pravno stanje glede na že izdano odločbo iz leta 1993 ni spremenilo. Navajata, da dejansko stanje v odločbi iz leta 1993 ni bilo pravilno ugotovljeno. Ker je pred spremembo ZDen leta 1998 za pridobitev statusa denacionalizacijskega upravičenca zadostovalo že jugoslovansko državljanstvo, naj ne bi imeli pravnega interesa izpodbijati odločbe o ugotovitvi državljanstva iz leta 1993, čeprav naj bi bilo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Pritožnici zatrjujeta kršitve 14. člena Ustave in posledično poseg v pridobljene pravice, saj denacionalizacijski primeri, ki so bili do novele ZDen končani, niso enako obravnavani kot tisti, ki so se zavlekli in še vedno trajajo. Če bi pristojni organ denacionalizacijski postopek končal pred novelo ZDen iz leta 1998, bi Č. Č. postala denacionalizacijska upravičenka, saj je bilo pogoju državljanstva pred novelo zadoščeno. Dalje navajata, da je bila sporna odločba o ugotovitvi državljanstva iz leta 1993 izdana na zahtevo Sekretariata za varstvo okolja, brez zaslišanja strank in brez možnosti sodelovanja vlagateljic (ustavnih pritožnic) v postopku na prvi stopnji, kar naj bi utemeljevalo kršitev 22. člena Ustave.

Menita, da je odločitev Vrhovnega sodišča arbitrarna in nesorazmerna. Poudarjata, da ob izdaji sporne odločbe iz leta 1993 nista mogli predvideti spremembe ZDen v tem smislu, da je slovensko državljanstvo za upravičenca bistvenega pomena. To po njunem mnenju pomeni spremembo pravnega stanja in jima daje pravico do vložitve nove vloge za ugotovitev državljanstva Č. Č. in tudi pravico do uveljavitve sodnega varstva. Ustavnemu sodišču predlagata, naj izpodbijane odločbe razveljavi in zadevo vrne organu prve stopnje v novo odločanje.

B.

5.Pritožnici v ustavni pritožbi predvsem ponavljata argumente, s katerimi nista uspeli v upravnem sporu. Ustavno sodišče zato pojasnjuje, da ni instanca sodiščem, ki odločajo v upravnem sporu, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijane odločbe preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Takšnih kršitev pa v izpodbijanih odločbah ni.

6.Predmet te ustavne pritožbe je odločitev sodišč in upravnih organov o zavrženju vloge za izdajo ugotovitvene odločbe o državljanstvu Č. Č., zato lahko Ustavno sodišče pri obravnavanju zatrjevanih kršitev človekovih pravic presoja le navedbe pritožnic v zvezi z navedenimi odločitvami. V obravnavanem postopku tako ni mogoče upoštevati navedb o neenaki obravnavi denacionalizacijskih upravičencev, saj je zatrjevana kršitev predmet drugega postopka (denacionalizacijskega), v katerem bosta lahko v primeru neuspeha in ob izpolnjenih pogojih iz ZUstS pritožnici vložili samostojno ustavno pritožbo. Prav tako na odločitev o tej ustavni pritožbi ne morejo vplivati navedbe o kršitvah načela zaslišanja strank v postopku, v katerem je bila izdana odločba iz leta 1993.

7.Relevanten bi lahko bil le očitek pritožnic, da so odločitve upravnih organov in sodišč arbitrarne in nesorazmerne. Ustavno sodišče lahko presoja, ali ni morda izpodbijana odločitev o tem, da gre za stvar (državljanstvo), o kateri je bilo že odločeno, tako očitno napačna ali brez razumne pravne utemeljitve, da bi jo bilo mogoče označiti za arbitrarno, kar bi predstavljalo kršitev 22. člena Ustave. Tega izpodbijanim odločbam ni mogoče očitati, saj so tako upravna organa kot obe sodišči svoje odločitve prepričljivo, logično in razumno utemeljili. Poleg tega pa izhaja tudi iz spisa, iz katerega je razvidno, da je upravni organ v postopku leta 1993 ugotavljal tudi, kakšno republiško državljanstvo je imela Č. Č. do svoje smrti. Okoliščina, da pritožnici pravo razumeta drugače kot upravni organi in sodišča, pa tudi ne more utemeljiti ustavne pritožbe.

8.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jih zatrjujeta ustavni pritožnici, Ustavno sodišče ustavnih pritožb ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan

[1]Z odločbo iz leta 1993 je takratni Sekretariat za notranje in obrambne zadeve občine Sevnica ugotovil, da Č. Č. ni državljanka Republike Slovenije ter da se je štela za jugoslovansko državljanko od 28. 8. 1945 do 1. 3. 1947, ko ji je to prenehalo zaradi smrti.