Jedro

Kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari je storjeno tako z uničenjem tuje stvari (razbitjem stekla), kakor tudi z napravo stvari za nerabno (odstranitev humusa ob asfaltni poti). Ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je šlo v obeh primerih za stvari oškodovanca, pri čemer tudi glede na višino pravilno ugotovljene škode (90.000,00 SIT) ni mogoče govoriti o dejanju majhnega pomena, je glede na prispevek oškodovanca, ki je s svojim ravnanjem izzval obdolženčevo naklepno ravnanje, sodišče prve stopnje utemeljeno izreklo obdolžencu trideset dnevnih zneskov oziroma 120.000,00 SIT denarne kazni.

Izrek

Pritožbi pooblaščencev oškodovanca kot tožilca LE in zagovornika obdolženega LI se zavrneta kot neutemeljeni in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obdolženec in oškodovanec kot tožilec sta dolžna kot stroške pritožbenega postopka plačati vsak na 100.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega LI spoznalo za krivega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po členu 224/I KZ ter mu izreklo trideset dnevnih zneskov oziroma 120.000,00 SIT denarne kazni, ki jo je dolžan plačati v roku dveh mesecev, v kolikor pa se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka dva začeta dnevna zneska določilo en dan zapora. V plačilo mu je naložilo tudi stroške kazenskega postopka in na 80.000,00 SIT odmerjeno povprečnino. Z isto sodbo je obdolženo DK oprostilo obtožbe za storitev kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po členu 224/I KZ in s stroški tega dela kazenskega postopka obremenilo proračun.

Zoper sodbo so se pritožili pooblaščenca oškodovanca kot tožilca in obdolženčev zagovornik, in sicer prva zoper oprostilni del sodbe zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb kazenskega postopka s predlogom, naj pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko spozna za krivo očitanega kaznivega dejanja ter ji izreče primerno kazen, oziroma naj sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo in odločanje. Obdolženčev zagovornik pa se je pritožil zoper obsodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu spremeni tako, da obdolženca oprosti, ali pa naj jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovni postopek oziroma odločanje.

Zagovorniki obdolžene DK pa so v odgovoru na pritožbo pooblaščencev zasebnega tožilca predlagali, da pritožbeno sodišče njihovo pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Višja državna tožilka iz Ljubljane je v pisnem mnenju predlagala zavrnitev pritožbe obdolženčevega zagovornika in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbi nista utemeljeni.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb obdolženčevega zagovornika, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, saj je izvedlo vse potrebne dokaze, jih primerno ocenilo in na tej osnovi sprejelo pravilen dokazen zaključek, pri čemer je v sodbi tudi vsa odločilna dejstva ustrezno obrazložilo. Glede samega poteka obravnavanega dogodka se je utemeljeno oprlo na skladni izpovedbi oškodovanih LE in LL, podprti z opažanji in opisom dogodka FG in JG kot nepristranskih prič, ki nista vpletena v medsosedske spore in zato tudi nimata nikakršnega interesa dogodek in okoliščine v zvezi z njim opisovati pristransko in neobjektivno. Na podlagi izpovedb zaslišanih prič, vpogledanih zemljiškoknjižnih izpiskov ter vsebino cenilnega poročila stalnega sodnega izvedenca, tudi po oceni sodišča druge stopnje ni dvoma, da je obdolženi LI storil dejanje v obsegu in na način, kot je to opisano v izreku sodbe ter je zanj tudi v celoti kazensko odgovoren. V zvezi s tem ne vzbujajo pomislekov zaključki sodišča prve stopnje, da so bile vse poškodovane oziroma uničene stvari last LE in LA, saj to izhaja tudi iz predloženih zemljiškoknjižnih izpiskov, vsi predmeti pa so tudi dovolj natančno in jasno določeni ter tako nima prav pritožnik, ko trdi nasprotno. Pravilen in na zbranih dokazih temelječ je tudi zaključek sodišča prve stopnje o subjektivni plati obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, dvomov pa tudi ne vzbujajo ugotovitve glede samega motiva za storjeno kaznivo dejanje, ko se je obdolženec v navalu jeze in razburjenja zaradi nameščenih železnih količkov ob poti odločil, da se bo znesel nad lastnino obeh oškodovancev. Ob tem pritožbena navedba, da obdolženec ni imel namena karkoli poškodovati in da je tudi z odstranitvijo humusa želel le usposobiti pot - cesto za ponovno uporabo, nima podlage v podatkih kazenskega spisa. Že iz predloženih in vpogledanih fotografij je razvidno, kje se nahaja poškodovani vodnjak in kakšna je struktura zemljišča, vključno z velikostjo travnate površine. Zato pritožbi priloženi fotokopiji zračnih posnetkov širšega stanovanjskega okolišča z označenimi objekti oškodovanca in obdolženca v navedenem primeru ne morejo izpodbiti zanesljivih ugotovitev sodišča prve stopnje o vrsti, vrednosti in lastništvu poškodovanih in uničenih stvari. Enako neutemeljen je tudi pritožbenih očitek, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo, da je bil obdolženec izzvan, saj iz obrazložitve sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje neustrezno in nemoralno ravnanje oškodovanca, ki je, ko je brez opozorila v času odsotnosti celotne obdolženčeve družine (zaradi poroke ožjega družinskega člana), z zabitjem železnih količkov ob robu ceste ogrozil ne le varnost premoženja, pač pa tudi varnost ljudi, upoštevalo pri odmeri kazni. Pri tem je tudi pravilno ugotovilo, da takšno ravnanje oškodovanca obdolženca še ne more razbremeniti njegove kazenske odgovornosti. Upoštevaje vsebino cenitvenega poročila, ki ji tekom kazenskega postopka obramba ni nasprotovala, je povsem izključena možnost, da bi lahko ravnanje obdolženca ocenili kot dejanje majhnega pomena, saj višina opredeljene škode (90.000,00 SIT) česa takšnega ne omogoča. Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno zavrnilo dokazna predloga zagovornika obdolžene DK, saj ni podatka v spisu, ki bi vzbujal dvom v pojasnilo sodnice o vsebini opravljenih telefoničnih poizvedb na policijski postaji, izvedeni dokazni postopek pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča zadostoval za sprejem končne odločitve.

Tako je neutemeljena tudi ta pritožbena navedba obdolženčevega zagovornika. Glede na povedano so po oceni sodišča druge stopnje tako izključeni vsakršni pomisleki glede samega načina nastanka škodnega dogodka ter ugotovljene kazenske odgovornosti obdolženca, zaradi česar nobena od zatrjevanih, v večji meri pa tudi neobrazloženih kršitev, ni podana.

Pritožba obdolženčevega zagovornika izrecno ne izpodbija sodbe v odločbi o kazni, ker pa pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, podana v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zoper odločbo o kazni, je sodišče druge stopnje sodbo preizkusilo tudi v tem delu in pri tem ugotovilo, da je sodišče prve stopnje upoštevalo in pravilno ovrednotilo vse olajševalne in obteževalne okoliščine, predvsem pa že ocenjeni prispevek samega oškodovanca ter zato obdolžencu določilo in izreklo primerno denarno kazen.

Enako neutemeljeno se pooblaščenca oškodovanca kot tožilca v svoji pritožbi zavzemata za izrek obsodilne sodbe obdolženi DK oziroma za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje glede oprostilnega dela sodbe. Sodišče prve stopnje namreč ni spregledalo izpovedbe prič LE in LL, je pa v tej zvezi pravilno ugotovilo, da iz njunih izpovedb izhaja zgolj obdolženkino sodelovanje pri puljenju rastlinja skupaj s poimensko navedenimi sostorilci. LL, na katerega se oškodovančeva pooblaščenca celo izrecno sklicujeta, ko v pritožbi navajata del njegove izpovedi, je res pojasnil, da so storilci sadno drevje ruvali v parih. Res je tudi subsidiarni tožilec že v kazenski ovadbi, podani štiri dni po dogodku, navedel, da so vsi ovadeni (LI, IV, RL, DK in EK) dne 3.9.1994 pulili drevje in rože in jih razmetavali, vendar ne prva, ne druga trditev nista v skladu z očitkom v subsidiarnem obtožnem predlogu, po katerem naj bi izključno obdolžena DK populila tri jablane in poškodovala eno marelico ter populila nasad cvetja ob jablanah in ob garaži ter s tem oškodovanemu LE povzročila škodo v višini najmanj 100.000,00 SIT ter je zato sodišče prve stopnje nedvomno ravnalo pravilno, ko je ob takšnem opisu ravnanja obdolženke le-to oprostilo iz razlogov po 3. točki člena 358 ZKP. Sodišče prve stopnje bi namreč prekoračilo obtožbo, v kolikor bi glede na ugotovljeno dejansko stanje samo bistveno spremenilo opis zatrjevanega obdolženkinega ravnanja. Ob tem se pritožnika tudi povsem neutemeljeno sklicujeta na pravdni spis Okrajnega sodišča v Kranju, pri čemer je še potrebno opozoriti, da sodišče v kazenskem postopku pri presoji, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezano na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejeno. Ker je svojo odločitev o izreku oprostilne sodbe obdolženki sodišče prve stopnje tudi dovolj izčrpno obrazložilo, tudi glede oprostilnega dela sodbe ni podana nobena od zatrjevanih kršitev.

Na podlagi navedenih razlogov zato sodišče druge stopnje ocenjuje, da nobena od pritožb ni utemeljena in ker izpodbijana sodba tudi sicer nima kršitev zakona iz I. odstavka 383. člena ZKP, je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Ker pritožnika s pritožbama nista uspela, sta dolžna plačati kot stroške pritožbenega postopka vsak na 100.000,00 SIT odmerjeno povprečnino, katere višino je sodišče določilo ob upoštevanju trajanja in zamotanosti pritožbenega postopka ter gmotnih razmer obdolženca in oškodovanca kot tožilca.