Jedro

Ni mogoče šteti za dokazano, da bi bila lastnica nepremičnine in prej imetnica pravice uporabe (razpolaganja) katera druga oseba kot tožnica, ki je kot lastnica vpisana v zemljiško knjigo.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi, tako da se III. točka delne odločbe Upravne enote Tržič št. 321-56/92 – 1345 (28) z dne 15. 2. 2016 in 1.I. točka odločbe Ministrstva za okolje in prostor št. 4903 - 23/2008 – MOP - 83 z dne 5. 10. 2016 odpravita v delih, ki se nanašajo na vračilo pripadajočih strojnih naprav ... v last in posest denacionalizacijskemu upravičencu ter se zadeva v tem obsegu vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

II. V preostalem delu se tožba zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

IV. Zahtevek strank z interesom A. d.o.o., B. d.d. in vlagateljice C.C. za povračilo stroškov se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Tržič (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z delno odločbo št. 321-56/92 – 1345 (28) z dne 15. 2. 2016 odločila, da se pokojnemu D.D. vrne v last nepremičnina parc. št. 755/3 k.o. ... (točka I), da upravičenec na dveh najemniških stanovanjih pridobi posredno posest, zavrne pa se zahteva vlagateljice za vrnitev teh stanovanj v neposredno posest (točka II), in da mora z dnem pravnomočnosti odločbe Občina Tržič kot zavezana stranka za vrnitev nepremičnine parc.št. 755/3 k.o. ... premoženje iz I. točke vrniti v last upravičencu (točka III). Nadalje je določila skrbnika za poseben primer (točka IV) ter ugodila zahtevku B. d.d. in A. d.o.o., da se njune premičnine, elektro stroji in oprema ne vrnejo D.D. (točka V).

2. V obrazložitvi odločbe navaja, da so v objektu klet, pritličje in nadstropje. V nadstropju sta dve stanovanji, ki ju je Gozdno gospodarstvo ... dne 23. 9. 1994 preneslo na Stanovanjsko zadrugo ... z.o.o., ki je s stanovalcema sklenila najemni pogodbi. V pritličju je bila ob podržavljenju strojnica, v kateri je bila nameščena oprema za elektrarno, ki je bila kasneje prestavljena v nov prostor v kleti objekta, popolnoma pa je bila zamenjana strojna oprema za proizvodnjo elektrike. Investitor je bila družba A. d.o.o., ki je imela prostor v najemu na podlagi pogodbe, sklenjene z Gozdno gospodarstvo ... in je zato stranka v postopku. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je bila oprema elektrarne dotrajana in nefunkcionalna (proizvodnja enosmerne napetosti), tako da v sedanjem energetskem sistemu (trofazni sistem in transformacijska napetost), ne bi mogla obratovati. Zato je bila odstranjena in se nahaja v muzeju v Bistri. V letih 1987 do 2000 je bila nameščena nova oprema, izkorišča pa se obstoječi cevovod, zajetje, vtok in iztočni kanal pod objektom. Po ugotovitvah izvedenca je opremo z določenimi stroški možno demontirati. Med postopkom je bila dne 16. 11. 2007 izdana začasna odredba po 68. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), s katero je bilo odločeno, da mora Občina Tržič prenesti nepremičnino v začasno uporabo vlagateljicam. Primopredaja je bila izvršena 22. 8. 2008. Dne 19. 5. 2008 je bila izdana še začasna odredba, s katero je prvostopenjski organ odločil, da morajo A. d.o.o. prenesti strojnico v tem objektu v začasno uporabo vlagateljicam zahteve, kar so izvršile dne 8. 8. 2008. 3. Po ugotovitvah prvostopenjskega organa se objekt zaradi gradbenih del, potrebnih za namestitev nove opreme v strojnico, ni spremenil v taki meri, da bi predstavljal nov objekt in se zato vrne v last upravičencu. Zavrne pa se zahtevek za vrnitev dveh stanovanj v neposredno posest, ker sta zasedena z najemniki, ki v njem stanujejo že vsaj od leta 1967, tako da jih upravičenec pridobi le v posredno posest. Ugotavlja, da se je Občina Tržič v dopisu z dne 15. 2. 2014 opredelila, da je zavezanec za vračilo objekta in pripadajočega funkcionalnega zemljišča, ne pa tudi za vračilo opreme v strojnici. Po izdaji poročila o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju pa je navedla, da ni zavezanka za vračilo objekta, ker ga ni uporabljala in so se vsi prenosi med družbami opravljali izvenknjižno. Objekt je uporabljalo in pogodbe sklepalo Gozdno gospodarstvo ... Prvostopenjski organ je kot zavezanca določil Občino Tržič, pri čemer se je oprl na zemljiškoknjižno stanje, iz katerega izhaja, da je bila nepremičnina družbena lastnina v upravi Okraja ... Občina Tržič se je vpisala v zemljiško knjigo kot njegova pravna naslednica in s tem nasledila tudi objekt, ki ga je po nacionalizaciji uporabljalo Gozdno gospodarstvo ... Prav tako je 22. 8. 2008 predala objekt vlagateljicam. Zajetje in struga sta bila vrnjena upravičencu, glede opreme pa prvostopenjski organ ugotavlja, da je B. d.d. leta 2002 prenesel sredstva na A. d.o.o., ki je kot najemnik leta 2008 zapustil objekt, v strojnici pa je ostala njegova oprema. Oprema ni predmet vračila, ker ni bila nikoli v lasti upravičenca. Ne gre za vzdrževalna dela, saj je bila po tem, ko elektrarna 20 let ni delovala, vgrajena popolnoma nova oprema. Ta se po ugotovitvi izvedenca lahko demontira in premesti. Zato se oprema ne vrne upravičencu. O zahtevku za odškodnino zaradi manjvrednosti objekta po 26. členu ZDen bo prvostopenjski organ odločal z dopolnilno odločbo.

4. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je pritožbi vlagateljic delno ugodilo tako, da je prvostopenjsko odločbo v I. in II. točki izreka odpravilo in jo nadomestilo z odločitvijo, da se upravičencu vrne v last in posest nepremičnina z vsemi pripadajočimi strojnimi napravami ... (točka I), in da se upravičencu vrneta v last z vzpostavitvijo lastninske pravice dve najemniški stanovanji, ki se nahajata v nepremičnini (točka II). Nadalje je odpravil V. točko izreka prvostopenjske odločbe, v kateri je bilo odločeno, da se zahtevku B. d.d. in A. d.o.o. ugodi in se njune premičnine, elektro stroji in oprema ne vrnejo D.D. ter v točki 3. dodal novo odločitev in sicer, da mora prvostopenjski organ odločiti o zahtevku za povračilo vlaganj, ki sta ga postavila A. d.d. oziroma B. d.o.o. z vlogo z dne 7. 8. 2014. Pod točko 4. izreka je bilo odločeno, da se v preostalem delu (določitev zavezanca) pritožbe kot neutemeljene zavrnejo in prvostopenjska odločba potrdi. V obrazložitvi ugotavlja, da sta A. d.d. oziroma hčerinska družba B. d.o.o. v letu 1985 začela z obnovo ... in jo z investicijami v objekt in v strojno opremo ponovno usposobile za delovanje. S prvostopenjsko odločbo je bil vrnjen objekt, ne pa elektro stroji in naprave, ki so vitalni del delujoče elektrarne. Po presoji drugostopenjskega organa je tako razumevanje napačno, saj je navedeni objekt treba presojati kot celoto, ker je bila kot taka tudi podržavljena, torej so bile podržavljene tudi vse njej pripadajoče pritikline – stvari, ki so bile namenjene njeni stalni rabi in delovanju, ne glede na to, da se jih je dalo fizično odstraniti. Zato je pritožbi ugodil in I. in V. točko izreka odpravil ter ju nadomestil z odločitvijo, da se nepremičnina vrne z vsemi njenimi strojnimi deli in opremo vred. Odločitev o zahtevku A. d.o.o., da se oprema ne vrne, pa je nezakonita, saj se v postopku odloča o zahtevah za denacionalizacijo. V zvezi s pritožbo Občine Tržič, ki uveljavlja, da ni zavezanec, drugostopenjski organ ugotavlja, da občina elektrarne in strojnice res ni imela v posesti, niti v uporabi in je dejansko oblast nad objektom in strojnico izvrševalo Gozdno gospodarstvo ..., vendar ni nikoli poskrbela, da bi se pravica uporabe zaznamovala v zemljiški knjigi. Iz zemljiške knjige izhaja, da se je lastninska pravica za občino vpisala na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL). Glede na navedeno drugostopenjski organ šteje, da je pravilno stališče, da je treba tožnico šteti za zavezanko za vrnitev nepremičnine. V zvezi s stanovanji ugotavlja, da sta bili najemni pogodbi sklenjeni že leta 1967 (in ne po letu 1991), torej pred uveljavitvijo ZDen. Zato ni mogel slediti navedbam vlagateljic, da sta najemni pogodbi nični. Ker 24. člen ZDen varuje najemna, zakupna in njim podobna razmerja, je izpodbijano II. točko izreka kot nepravilno odpravil in jo nadomestil z odločitvijo, da se podržavljeni stanovanji vrneta z vzpostavitvijo lastninske pravice v korist upravičenca.

5. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri poudarja, da ne nasprotuje vračilu, ne strinja pa se z zaključkom obeh organov, da je zavezanka za vračilo podržavljenega premoženja. Navaja, da tožbo vlaga le zoper 4. točko izreka drugostopenjske odločbe, s katero je njena pritožba zoper prvostopenjsko odločbo zavrnjena, v zvezi s III. točko prvostopenjske odločbe, v kateri je določena kot zavezanka za vračilo premoženja iz I. točke. Predlaga, da sodišče 4. točko drugostopenjske odločbe v zvezi s III. točko prvostopenjske odločbe odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponoven postopek. Uveljavlja tudi povračilo stroškov. Navaja, da je na predmetnem objektu ves čas izvajalo pravico uporabe Gozdno gospodarstvo ... (sedaj ... d.o.o.), dokler strojnice ni preneslo na A. Ta oseba, in ne občina Tržič, je začela z gradbeno obnovo elektrarne (del nepremičnine parc.št.755/3 k.o. ...) in investicijami v opremo. Nadalje je Gozdno gospodarstvo ... stanovanji s pogodbo preneslo na Stanovanjsko zadrugo ... z.o.o. (danes Zveza ... d.o.o.), ki je leta 1999 z najemnikoma sklenila najemno pogodbo za nedoločen čas. Tožnica je vpisana v zemljiško knjigo, ker Gozdno gospodarstvo ... ni nikoli dosledno izvedlo vpisa pravice uporabe. Edini argument toženke, zaradi katerega je štela tožnico za zavezanca, je to, da je vpisana v zemljiško knjigo kot lastnik, kar je napačno. Do vpisa lastninske pravice v korist tožnice je prišlo uradoma, na podlagi ZLNDL. S tem se je namesto napačno vpisanega imetnika pravice uporabe (Okraj ...) vpisala kot lastnik tožnica. Vpis je napačen, saj ni izkazoval pravega imetnika pravice uporabe. Prenosi pravice uporabe so se tedaj praviloma odvijali izven knjižno, vpis pa ni imel konstitutivnega pomena. Zato zemljiškoknjižni podatki za določitev zavezanca niso relevantni, ampak je pomembno, kdo je dejansko izvrševal pravico uporabe. Občina predmetne nepremičnine ni uporabljala in ni imela v posesti, odsotnost posesti pa izključuje pravico uporabe in s tem ex lege pretvorbo v lastninsko pravico. Imetnik pravice uporabe na predmetni nepremičnini je bilo Gozdno gospodarstvo ... in deloma Stanovanjska zadruga. Tožnica uveljavlja tudi bistveno kršitev postopka v zvezi z zaslišanjem prič in pribavo listin, ki naj bi dokazovale, da je tožnica nasledila lastnino Okraja ... Tožnica na zaslišanje ni bila vabljena, a bi morala biti, da bi lahko priči zastavljala vprašanja.

6. Toženka na tožbo ni vsebinsko odgovorila, je pa sodišču poslala upravni spis.

7. Stranki z interesom E.E. in F.F. v odgovoru na tožbo predlagata, naj sodišče tožbo zavrne. Po njunem mnenju tožnica neutemeljeno prikazuje, da ni zavezanka. Po Zakonu o združenem delu (v nadaljevanju ZZD) se je pravica uporabe štela za osebno služnost, ki se ne more prenesti na drugega. Gozdno gospodarstvo ..., ki je imelo v letu 1986 pravico uporabe na elektrarni, kot to v svoji izjavi z dne 26. 1. 2009 navaja njen direktor G.G., te pravice ni moglo prenesti na A. Slednje so imele le pooblastilo, da imajo stvar v posesti in uporabi. Pravico razpolaganja pa je imela po 203. členu ZZD zgolj družbenopolitična skupnost, ki bi lahko edina leta 1986 pravico razpolaganja s elektrarno prenesla na drugo osebo. Družbenopolitična skupnost je bil Okraj ..., po njegovi ukinitvi pa njegova pravna naslednica Občina Tržič. Zato je tudi zavezanka za vrnitev nepremičnine. Zahtevi za vračilo vlaganj strank z interesom B. d.d. in A. d.o.o. sta prepozni, saj se je rok za vlaganje takih zahtevkov iztekel 5. 1. 1999. Zato naj sodišče njuno zahtevo za povrnitev vlaganj zavrže. 8. Stranka z interesom C.C. v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe. Meni, da gre zgolj za zavlačevanje, saj je sodna praksa zavzela jasno stališče o zavezancu. To je oseba, ki je zemljiškoknjižno zavezana. Drugače opredelitve zavezanca sploh ni mogoče izvesti, saj mora po Zakonu o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) obstajati pravna kontinuiteta prenosa.

9. Stranki z interesom A. d.o.o. in B. d.d. v odgovoru na tožbo navajata, da Gozdno gospodarstvo ... prostora strojnice ni preneslo na B. d.d. Ustanovljena je bila zgolj služnost uporabe za čas dokler bo elektrarna obratovala. Strojnica se ni prenesla v last, ampak v odplačno uporabo, ta položaj pa je podoben najemniku nepremičnine. Nadalje ne drži, da je strojnico uredila družba A. d.o.o., ki je bila ustanovljena šele 4. 1. 2002. V prostor strojnice je vgradila novo opremo B. d.d., takrat še kot n.sol.o. Očitke o postopkovnih kršitvah zavračata, saj priča, najemnik, ne more ponuditi relevantnih podatkov o prenosih pravice uporabe med subjekti. Tudi z drugačno izpovedbo ne bi moglo biti nič drugače, saj so o pravnem nasledstvu po Okraju ... pridobljeni listinski dokazi. Tožnica spregleda določbe ZZK-1. Te določajo, da se vknjižba pravic dovoli na podlagi pravnomočne sodne odločbe, s katero je sodišče ugotovilo obstoj, spremembo oziroma prenehanje pravice, katere vknjižba se predlaga (3. točka prvega odstavka 40. člena ZZK-1), hkrati pa je vpis dovoljen le proti osebi, v korist katere je vknjižena pravica, glede katere se bo opravil vpis in če odločba drugega državnega organa, na podlagi katere se zahteva vpis, učinkuje proti tej osebi (2. alineja prvega odstavka 150. člena ZZK-1). Primarno zavračata tožbo, ki jo je vložila tožnica in predlagata, da naj jo sodišče zavrne. Če pa bi bilo tožbi ugodeno, naj sodišče poda jasne smernice glede določitve zavezanca v konkretnem primeru.

10. Stranki z interesom E.E. in F.F. sta vložili še dve pripravljalni vlogi, v katerih ponavljata svoja stališča iz odgovora na tožbo. Predvsem nasprotujeta odločitvi drugostopenjskega organa v novi točki V. izreka, da mora prvostopenjski organ odločiti o zahtevku B. d.o.o. in A. d.d. za povračilo vlaganj. Pravico razpolaganja je imel zgolj Okraj ... oziroma njena pravna naslednica Občina Tržič, ki bi lahko edina sklenila najemno pogodbo. Obstoječa pogodba je sklenjena v nasprotju z določili ZZD. Zato ti dve osebi nista stranki v postopku in naj sodišče njun odgovor na tožbo zavrže. 11. Tožba je delno utemeljena.

12. Tožnica v tožbi večkrat poudari, da ne nasprotuje vračanju premoženja denacionalizacijskemu upravičencu, in da izpodbija le tiste dele drugostopenjske odločbe v zvezi s prvostopenjsko odločbo, ki jo določajo kot zavezanca za vračilo nepremičnine in opreme. Predlaga odpravo 4. točke drugostopenjske odločbe v zvezi s točko III. prvostopenjske odločbe.

13. Po drugem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je upravni akt po tem zakonu upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Navajanje tožnika, da izpodbija četrto točko drugostopenjske odločbe, v kateri je njegova pritožba zgolj zavrnjena, tako ni pravilno, saj s tem ni vsebinsko odločeno o njegovi pravici, obveznosti ali pravni koristi.

14. Vendar je po presoji sodišča v zvezi z vprašanjem, kaj je predmet tožbenega predloga, na katerega je sodišče po 40. členu ZUS-1 vezano, v tem primeru potrebno upoštevati že ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča, po kateri tožbeni predlog ni enak tožbenemu zahtevku v smislu prvega odstavka 180. člena Zakona o pravdnem postopku. Tožbenega predloga v upravnem sporu namreč ne opredeljuje le formalni predlog, kateri upravni akt oziroma njegov del naj se odpravi, temveč ga opredeljujejo tudi tožbene navedbe o tem, kateri vsebinski del izpodbijanega akta je sporen, torej o čem naj sodišče presoja. Tožbeni predlog opredeljujejo tudi vsebinske navedbe, s katerimi tožnik nasprotuje dejanskim in pravnim stališčem izpodbijanega upravnega akta in ki naj jih sodišče presodi.1

15. Po prvem odstavku 51. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) je zavezanec za vrnitev stvari pravna oseba, v katere premoženju so stvari, ki se po tem zakonu vrnejo upravičencem. Po 32. členu Navodila za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo (v nadaljevanju Navodilo) pristojni upravni organ z odločbo o denacionalizaciji odloči o zahtevku oziroma pravici z navedbo: - upravičenca ali upravičencev, ki se jim vračajo stvari oziroma podjetje; - zavezanca za vrnitev stvari oziroma podjetja; - premoženja, ki se vrača; - oblike vračanja premoženja; - roka izvršitve odločbe o denacionalizaciji; - morebitnih odredb o bremenih; - da je odločba podlaga za zemljiškoknjižni vpis oziroma vpis v sodni register podjetij po uradni dolžnosti; - koga bremenijo morebitni stroški postopka.

16. Citirana določila ZDen in Navodil določajo, da je opredelitev zavezanca sestavni del odločbe o denacionalizaciji, pri čemer iz same narave stvari izhaja, da sta premoženje in oseba, ki ga mora vrniti, med seboj neločljivo povezana. Pravnomočna odločba o denacionalizaciji je originaren način pridobitve lastninske pravice, po katerem se premoženje "odvzame" tistemu, ki ga v času izdaje odločbe o denacionalizaciji ima in "dodeli" osebi, kateri je bilo podržavljeno. Prav tako se odvzame iz posesti osebi, ki to posest ima. Zavezanec in stvar, ki je predmet vračanja, sta neločljivo povezan del odločbe; tudi zato, ker je potrebno stranki, ki naj bi premoženje vrnila, omogočiti udeležbo v postopku in ji zagotoviti ustavno zajamčeno pravico do izjave. Iz tega razloga sodišče ne more odločati zgolj o tistem delu tožbe, ki se nanaša izključno na zavezanca, neodvisno o premoženja, ki se vrača v last, saj ne bi bilo odločeno, komu se s tem "pravice odvzamejo".

17. Iz tožbenih navedb v tem upravnem sporu jasno izhaja, da je za tožnico vsebinsko sporno, da je določena kot zavezanka za vračilo nepremičnine parc.št. 755/3 k.o. ... (vključno s stanovanji v tem objektu) s pripadajočimi strojnimi napravami ... v last in posest. Glede na navedeno sodišče sodi, da tožnica s tožbo, v kateri se sicer formalno napačno sklicuje na 4. točko drugostopenjske odločbe, vendar pa v njej nasprotuje temu, da je zavezanka, izpodbija vse tiste dele odločb, ki ji nalagajo, da mora vrniti določeno premoženje (upravičencu). O tem je formalno odločeno v III. točki prvostopenjske odločbe in v 1.I. ter 1.II. točki drugostopenjske odločbe. V tem delu je namreč drugostopenjski organ na podlagi 243. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) odpravil I. in II. točko delne odločbe organa prve stopnje o vračilu nepremičnine parc.št. 755/3 k.o. ... v last in posest in v tem delu sam rešil stvar, medtem ko je odločitev o zavezancu, vsebovano v III. točki prvostopenjske odločbe, pustil v veljavi.

18. Sodišče je tako upoštevalo, da tožnica zahteva, naj sodišče presodi tiste dele odločitve toženke, ki ji nalagajo, da vrne premoženje (nepremičnino in strojne naprave) v last in posest upravičencu. Presoditi mora torej, ali je toženka pravilno odločila, da je tožnica denacionalizacijskemu upravičencu dolžna vrniti nepremičnino parc.št. 755/3 k.o. ... in strojno opremo hidroelektrarne.

19. Toženka je po presoji sodišča pri svoji odločitvi v zvezi z vračanjem nepremičnine pravilno izhajala iz zemljiškoknjižnega stanja. Glede na citiran 51. člen ZDen v postopku denacionalizacije pri določanju zavezanca res ni odločilno zgolj stanje v zemljiški knjigi. V času družbene lastnine namreč vpis pravice uporabe v zemljiško knjigo ni bil konstitutivne narave2. Potrebno je ugotoviti, v čigavem premoženju se dejansko nahajajo stvari, ki so predmet tega postopka, pri čemer je odločilno stanje v času vračanja.3 Zgolj oseba, ki ima nepremičnino v svojem premoženju v času vračanja, jo namreč lahko vrne. Prav tako ni izključeno, da v postopku nastopata dva zavezanca tj. zemljiškoknjižni lastnik in oseba, ki je na podlagi pravnega naslova uporabnik nepremičnine4. Pri tem pa ni nepomembno dejstvo, da je obdobje družbene lastnine, ki je v času sprejema ZDen prevladovalo, mimo, saj je bila od tedaj vsa družbena lastnina preoblikovana v zasebno. Sodišče sodi, da zato v sedanjem času kot zavezanec vedno nastopa (tudi) oseba, ki je v zemljiški knjigi vpisana kot lastnik nepremičnine. Stranke z interesom namreč pravilno opozarjajo na 150. člen ZZK-1, ki se glasi, da je vpis dovoljen proti osebi, v korist katere je vknjižena (...) pravica, glede katere se bo opravil vpis in: (...) če (...) odločba drugega državnega organa, na podlagi katere se (...) o vpisu odloča po uradni dolžnosti, učinkuje proti tej osebi. Odločba lahko učinkuje zoper to osebo le v primeru, če je oseba, ki je vknjižena v zemljiški knjigi, sodelovala v postopku, v katerem je bila odločba izdana, če je odločba izdana zoper njo in je to iz odločbe tudi razvidno. Tožnica je v zemljiški knjigi vknjižena kot lastnik nepremičnine, pri čemer toženka na podlagi listin, ki jih je pridobila iz zemljiške knjige (sklep Dn.št. 77/62 o zaznambi spremembe upravnega organa iz GG Bled v Okraj Kranj, historični zemljiškoknjižni izpisek, iz katerega izhaja predlog št. 2692/2011 o vknjižbi lastninske pravice po ZLNDL za Občino Tržič) ugotavlja, da je nasledila lastnino Okraja ... Upoštevaje 150. člen ZZK-1 in 11. člen SPZ sodišče sodi, da mora tožnica že iz razloga, ker je v zemljiški knjigi vpisana kot lastnik, sodelovati v postopku kot zavezanec.

20. Prvi odstavek 11. člena SPZ določa, da se domneva, da je lastnica oziroma lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo. Domneva torej velja, dokler se ne dokaže drugače in hkrati pomeni, da je dokazno breme na tistem, ki trdi drugače. Iz podatkov spisa in obeh odločb izhaja, da je Gozdno gospodarstvo ..., sklenilo dva sporazuma z B., Delovna organizacija za distribucijo in proizvodnjo električne energije n. sub. o. S prvim je bila dovoljena uporaba prostora za potrebe elektrarne, dokler bo ta obratovala, s kasnejšim pa je bila dogovorjena služnostna pravica, ki je bila po tretjem odstavku 49. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ 6/80) dovoljena tudi na sredstvih v družbeni lastnini. Ta služnost ni bila vpisana v zemljiško knjigo, kar je bil pogoj za njen veljaven nastanek (52. člen tega zakona). Pri tem je dejstvo, da je stranka z interesom klet uporabljala in za to uporabo plačala. Sodišče se v tej sodbi ne bo opredeljevalo, ali gre za najemno ali njemu podobno razmerje, ker to za odločitev o konkretni tožbi ni pomembno. Nadalje je Gozdno gospodarstvo ... dne 3. 10. 1994 sklenilo pogodbo s Stanovanjsko zadrugo ... z.o.o., kateri je med drugim brezplačno preneslo tudi stanovanji, ki se nahajata v nepremičnini, ki je predmet denacionalizacije. Vendar zgolj zaradi sklenitve teh listin ni mogoče zaključiti, da je imelo Gozdno gospodarstvo ... dejansko pravico uporabe oziroma razpolaganja s to nepremičnino. Po prvem odstavku 246. člena ZZD se je namreč sredstvo prenašalo iz ene družbene pravne osebe v drugo s samoupravnim sporazumom oziroma pogodbo o neodplačnem prenosu družbenega sredstva, o odtujitvi družbenega sredstva iz družbene lastnine, o oddaji družbenega sredstva v začasno uporabo (…), ki je moral biti sklenjen v pisni obliki. Samoupravni sporazumi oziroma pogodbe, ki so bili sklenjeni v nasprotju s tem, so bili nični (4. odstavek 246. člena ZZD). Po vpogledu v upravni spis sodišče ugotavlja, da tožnica ni predložila listine, iz katere bi izhajalo, da je Gozdno gospodarstvo ... nepremičnino pridobilo v uporabo oziroma, da je pridobilo pravico razpolaganja s pisnim samoupravnim sporazumom ali pisno pogodbo, niti na drugi podlagi (na primer z oblastnim aktom), ki bi bila izražena v pisni obliki.

21. Poleg tega je dejstvo, da je bilo Gozdno gospodarstvo ... družbeno pravna oseba. Zanjo je veljal Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP), ki je določal obveznost preoblikovanja podjetij z družbenim kapitalom v podjetja z znanimi lastnini. Velikost družbenega kapitala, ki je predstavljala osnovo za preoblikovanje podjetij po tem zakonu, se je ugotovila z otvoritveno bilanco ... (4. člen ZLPP). Pred ugotovitvijo družbenega kapitala je podjetje izločilo iz sredstev kmetijska zemljišča in gozdove, ki postanejo z dnem uveljavitve tega zakona last Republike Slovenije oziroma občin ... (5. člen ZLPP). Na podlagi začasne odredbe vlagateljev zahteve za denacionalizacijo je bilo podjetje iz lastninskega preoblikovanja dolžno izločiti tudi stvari, ki so bile predmet začasne odredbe (13. člen ZLPP). V konkretnem primeru začasna odredba po ZLPP ni bila predlagana. Očitno je, da Gozdno gospodarstvo ... nepremičnine tudi ni štelo za svojo, saj iz zemljiškoknjižnih izpiskov, ki so v upravnem spisu, ne izhaja, da bi jo olastninilo. Pravna podlaga za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo v korist podjetja na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini je bil namreč izpisek iz sodnega registra, iz katerega je izhajal vpis pravnih posledic lastninskega preoblikovanja na podlagi odločbe Agencije za prestrukturiranje in privatizacijo. Gozdno gospodarstvo ... oziroma nobena družba (kot njen naslednik) takega vpisa v zemljiški knjigi za predmetno nepremičnino ni predlagala.

22. Glede na navedeno ni mogoče šteti za dokazano, da bi bila lastnica nepremičnine in prej imetnica pravice uporabe (razpolaganja) katera druga oseba kot tožnica, ki je kot lastnica vpisana v zemljiško knjigo. Kot je sodišče že opozorilo, pa je pri določitvi zavezanca potrebno upoštevati zakonsko domnevo iz prvega odstavka 11. člena SPZ, če se ne dokaže drugače. Ker zakonska domneva v postopku ni bila izpodbita, jo je toženka uporabila pravilno. Sodišče je zato tožbo v delu, ki se nanaša na vračilo nepremičnine parc. št. 755/3 k.o. ... in zavezanca, ki jo mora vrniti, zavrnilo. Ugotavlja še, da ni prišlo do očitane bistvene kršitve postopka tj. do kršitve pravice izjave, s tem ko je prvostopenjski organ G.G. in H.H. dne 7. 1. 2016 zaslišal brez vednosti strank v postopku. Takšno vodenje postopka ni pravilno in bi predstavljalo kršitev, če bi bila pričevanja za odločitev relevantna (če niso relevantna, pa jih ni smiselno izvajati). Vendar izjave obeh oseb za relevantno dejansko stanje niso pomembne in upoštevne. Posledično tudi kršitev ni bistvena tj. ne vpliva na pravilno odločitev. Iz spisa pa izhaja (listovne št. 3215, 3216 in 3217), da so bile listine, ki jih je prvostopenjski organ pridobil od zemljiške knjige Okrajnega sodišča v Kranju, pred izdajo odločbe poslane vsem strankam tako, da bi se o njih lahko izjasnile in zato v tem delu do kršitve ni prišlo.

23. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, nadalje izhaja, da je bila prvotna strojna oprema hidroelektrarne, ki se je ob podržavljenju nahajala v pritličju objekta parc.št. 755/3 k.o. ..., kasneje odstranjena. Elektrarna ni delovala 20 let, nato pa je Gozdno gospodarstvo ... n.sol. o., TOZD Gozdarstvo ... n.sol. o. na podlagi sporazuma z Elektro ..., Delovna organizacija za distribucijo in proizvodnjo električne energije n. sub. o., slednjemu v zameno za plačilo dovolilo uporabo prostora v kleti za postavitev nove strojne opreme. Prvi sporazum z dne 18. 2. 1986 je bil nadomeščen z drugim sporazumom z dne 13. 1. 1987, v katerem sta se stranki dogovorili, da se ustanavlja trajna služnostna pravica uporabe, dokler bo elektrarna obratovala. Elektro ... d.d. je na podlagi vseh potrebnih dovoljenj preuredilo del kletnih prostorov objekta in ga opremilo s potrebno, novo strojno opremo, tako da je elektrarna ponovno delovala in deluje še danes. V postopku je torej dejansko nesporno, da je elektro in strojno opremo, ki se nahaja v prostoru, tja namestila Elektro ... d.d. 24. Toženka svojo odločitev, da je zavezanka za vračilo te opreme tožnica, utemeljuje s tem, da je mala HE ... celota in jo je kot celoto potrebno obravnavati tudi v postopku denacionalizacije. Ker so bile podržavljene vse nepremičnini pripadajoče pritikline, namenjene njeni redni rabi, jih je po njenem mnenju potrebno tudi pri vračanju obravnavati kot celoto. Po presoji sodišča iz ZDen izhaja, da se na tak način odloča v primeru, ko je predmet vračanja podjetje oziroma kapital, ko se podržavljeno podjetje vrne v last, če ob uveljavitvi ZDen opravlja isto ali podobno gospodarsko dejavnost (prvi odstavek 34. člena ZDen). V primeru te oblike vračanja po zakonu ni relevantno, ali podjetje obratuje z istimi stvarmi, pravicami in ostalim premoženjem, ker to največkrat po naravi stvari sploh ni mogoče, ampak je pomembno ali gre za "isto podjetje". Vendar so v konkretnem primeru predmet vračanja stvari. Sodišče se sicer strinja z oceno drugostopenjskega organa, da je oprema elektrarne njena pritiklina. Po prvem odstavku 17. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) je namreč pritiklina premičnina, ki je v skladu s splošnim prepričanjem namenjena gospodarski rabi ali olepšanju glavne stvari. Pri tem pa v našem pravu ni postavljen pogoj enotnega lastništva glavne stvari in pritikline5. Pritiklina v dvomu res deli usodo glavne stvari (drugi odstavek 17. člena SPZ), vendar le v primeru, če je lastnik glavne stvari in lastnik pritikline isti.6 V obravnavani zadevi je lastnik pritikline nesporno drug.

25. Sodišče ugotavlja, da družbi A. d.o.o., ki je lastnik opreme in B. d.d., ki je bila investitor, tožbe zoper drugostopenjsko odločbo nista vložili. Vendar pa tožnica v tožbi uveljavlja, da ne more biti zavezanka za vračilo teh stvari zato, ker niso njene. Ker je ta ugovor utemeljen, je moralo sodišče kljub temu, da stranki z interesom nista vložili tožbe, tisti del prvostopenjske in drugostopenjske odločbe, v katerih je odločeno, da mora tožnica vrniti denacionalizacijskemu upravičencu strojno opremo in naprave elektrarne, odpraviti, saj temelji na zmotni uporabi predpisa. Tožnica ne more vrniti nečesa, kar ni v njenih sredstvih (51. člen ZDen), torej kar ni njena last. Ni pa odpravilo točke 3. drugostopenjske odločbe, ki (tudi) ni bila izpodbijana, saj v njej ni odločeno o ničemer. Toženka namreč o vlaganjih ni odločila, ampak je zgolj napovedala, da je potrebno odločiti o zahtevku iz vloge z dne 7. 8. 2014, kar sicer ne sodi v izrek odločbe. Organ mora odločiti o vseh zahtevkih strank že na podlagi 213. člena ZUP. V zvezi s tem zahtevkom pa mora sodišče vlagateljicam zahteve za denacionalizacijo, ki zahtevata, naj ta zahtevek zavrže, še pojasniti, da ne odloča na podlagi navedb iz odgovora na tožbo, ampak odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika (2. člen ZUS-1); odloča torej po tožbi.

26. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odločbi v delu, ki se nanašata na vračilo strojne opreme hidroelektrarne odpravilo in v tem delu vrnilo zadevo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. Ker dejansko stanje v delu, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, ni sporno, ampak je sporna razlaga predpisov, iz katerih ob takem dejanskem stanju izhaja zavezanec za vračilo podržavljenega premoženja, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

27. V ponovljenem postopku bo moral prvostopenjski organ odločiti o zahtevku vlagateljic za vračilo podržavljene opreme hidroelektrarne. Glede na stališče prvostopenjskega organa, ki izhaja iz že odpravljene V. točke prvostopenjske odločbe, mora sodišče še opozoriti, da je v postopku potrebno odločiti o zahtevku vlagateljev za denacionalizacijo in ne o ugovorih B. d.d. in A. d.o.o. zoper zahtevek tj., da se oprema ne vrača v naravi. Zaradi učinkovitejšega vodenja nadaljnjega postopka tudi opozarja, da drugi odstavek 18. člena ZDen (...) določa, da delijo usodo glavne stvari (tiste) pritikline, ki so bile podržavljene skupaj z glavno stvarjo. Vračajo se torej zgolj pritikline, ki so bile podržavljene skupaj z glavno stvarjo. V primeru, če se premičnine ne vračajo v naravi, pa je potrebno ugotoviti, ali je upravičenec upravičen do druge oblike denacionalizacije tj. do odškodnine.

28. Glede na to, da je sodišče tožbi delno ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zah-tevku tožnice, ki je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stro-škov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji in tožnico je v postopku zastopal odvetnik, zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečani za 22 % DDV (pooblaščenec tožnice je zavezanec za DDV), kar znaša 62,70 EUR, skupaj torej 347,70 EUR. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obliga-cijskega zakonika). V skladu z ZST - 1 bo sodna taksa vrnjena tožnici po uradni dolžnosti.

29. Ker stranke z interesom z navedbami iz odgovora na tožbo niso prispevale k odločitvi sodišča, pa je sodišče v skladu z določbami prvega odstavka 155. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 njihov zahtevek za povračilo stroškov postopka zavrnilo.

1 Glej I Up 295/2016 z dne 7. 12. 2016, X Ips 298/2016 z dne 20. 9. 2017 in I Up 16/2017 z dne 15. 2. 2017, X Ips 317/2015 z dne 18. 10. 2017 2 Sklep X Ips 446/2007 z dne 11. 12. 2008, II Ips 220/2004 z dne 13. 7. 2005, II Ips 259/2006 z dne 9. 10. 2008, II Ips 52/2002 z dne 11. 12. 2002 in druge 3 Glej tudi IV U 45/2012 z dne 23. 4. 2013 4 Glej U 2482/2007 z dne 28. 3. 2008 5 II Ips 299/2014 z dne 26. 2. 2015 6 M Juhart et al., Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, 2004, stran 123; Primerjaj tudi Cst 296/2016 z dne 11. 5. 2016, Cst 448/2016 z dne 20. 7. 2016